VDSS Sodba Pdp 1086/2016

Jedro

Pripravljenost za delo je poseben delovni pogoj (96. člen ZObr), ki se ne šteje v delovni čas (razen v primeru, če delavec med pripravljenostjo za delo dejansko dela), za to obliko posebnega pogoja dela je predvideno plačilo dodatka v višini 20 % urne postavke osnovne plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun dela, opravljenega preko polnega delovnega časa za obdobje od februarja 2014 do julija 2014, od avgusta 2014 do decembra 2014, od februarja 2015 do maja 2015 in za julij 2015 v bruto zneskih, kot izhajajo iz 1. točke I. odstavka izreka izpodbijane sodbe, za odvod predpisanih dajatev od teh zneskov in za izplačilo ustreznih neto zneskov, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki I. odstavka izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške, v II. odstavku izreka pa je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 327,73 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove pravdne stroške, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da tožniku za stalno pripravljenost pripada dodatek v višini 20 %, ne pa plačilo za delo, po drugi strani pa ugotavlja, da tožnik ne more biti plačan za nadurno delo v času, ko je v stalni pripravljenosti, oziroma ko dejansko opravlja delo v stalni pripravljenosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da šteje sodišče prve stopnje stalno pripravljenost tožnika za delo, vendar tega dela toženi stranki ni treba plačati kot nadurnega dela. V tem delu izpodbijana sodba ni obrazložena. Glede na to, da sodišče prve stopnje tožnikovo pripravljenost za delo šteje dejansko za delo, bi moralo upoštevati 142. člen ZDR-1, Direktivo 2003/88/ES ter sodno prakso SEU in v skladu s 144. členom ZDR-1 tožnikovo delo šteti kot nadurno delo. Sodišče prve stopnje svoje odločitve sicer niti ni obrazložilo, saj se v njej sklicuje le na sodno prakso, ki jo je predložila tožena stranka, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Ob ugotovitvi, da tožnikova pripravljenost za delo traja več kot 8 ur oziroma se nadaljuje po preteku rednega dela, bi moralo biti tožnikovemu zahtevku ugodeno, saj je bil tožnik v času stalne pripravljenosti na razpolago toženi stranki. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z zgoraj omenjeno direktivo in tudi s sodbo C-303/98, kjer je šlo sicer za zdravnike, vendar pa za povsem enako situacijo, kot je bila tožnikova. 97.e člen ZObr, ki ga je kot materialnopravno podlago upoštevalo sodišče prve stopnje, ni v skladu niti z omenjeno direktivo niti z Ustavo RS, zato bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti predmetni postopek in na Ustavo sodišče RS vložiti zahtevo za oceno ustavnosti 97.e člena ZObr. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana sodba neobrazložena, da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju ter da se je ne da preizkusiti, s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve, v 12. točki pa je navedlo tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, v katerih so bila obravnavana pravna vprašanja in dejansko stanje, primerljiva s tem individualnim delovnim sporom, tako da ne drži pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana sodba obrazložena le s sklicevanjem na sodno prakso. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares omenilo tudi delo, ki ga je tožnik opravljal v stalni pripravljenosti, vendar je iz preostale obrazložitve razvidno (enako tudi iz navedb strank in izvedenih dokazov), da je tožnik vtoževal plačilo ur v času stalne pripravljenosti kot plačilo nadur (torej namesto plačila v višini 20 % urne postavke osnovne plače, plačilo v višini 130 % urne postavke osnovne plače) in ne plačilo za dejansko opravljeno delo v času te pripravljenosti. Po zaključku pritožbenega sodišča tudi glede na navedeno izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ker naj bi bila nejasna oziroma njeni razlogi med seboj v nasprotju.

6. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo ur pripravljenosti za delo, ko je bil v pripravljenosti za delo na delovnem mestu (oziroma na določenem kraju). Menil je, da mu je tožena stranka te ure pripravljenosti, ki mu jih je v skladu s prvim odstavkom 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj., ki je veljal v spornem obdobju) obračunala v višini 20 % urne postavke osnovne plače, obračunala nepravilno, saj bi mu morala te ure obračunati kot nadure (torej v višini 130 % urne postavke osnovne plače). Glede na to je v tem postopku vtoževal mesečno razliko med izplačanimi urami pripravljenosti za delo (podatki o številu ur pripravljenosti in o njihovem plačilu so razvidni iz tožnikovih plačilnih list; A1- A4) in zneski za te ure pripravljenosti, obračunanimi v višini 130 % urne postavke njegove osnovne plače (torej v višini vrednosti nadure).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožnikovih navedb dejansko izhaja, da se ne strinja z načinom opredelitve pripravljenosti za delo in plačila za ta posebni delovni pogoj, saj toženi stranki niti ne očita, da pri obračunu in izplačilu dodatka za pripravljenost za delo ne bi spoštovala katere od veljavnih določb, ki urejajo to področje. Pripravljenost za delo delavcev, ki delajo na obrambnem področju, ureja 97.e člen Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), ki v prvem odstavku določa, da je pripravljenost za delo čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. Po drugem odstavku 97.e člena ZObr se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, če pa mora delavec v tem času dejansko delati, se te ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Po četrtem odstavku 97.e člena ZObr je pripravljenost za delo na določenem kraju izenačena s pripravljenostjo za delo na delovnem mestu. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) pripada javnemu uslužbencu (med katere spada tudi tožnik) dodatek za stalno pripravljenost, ki glede na 46. člen KPJS znaša 20 % urne postavke osnovne plače, pri čemer se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih določb tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pripravljenost za delo je poseben delovni pogoj (96. člen ZObr), ki se ne šteje v delovni čas (razen v primeru, če delavec med pripravljenostjo za delo dejansko dela), za to obliko posebnega pogoja dela pa je glede na veljavno materialnopravno podlago predvideno plačilo dodatka v višini 20 % urne postavke osnovne plače. Ureditev, ki je opisana v zgoraj navedenih določbah in ki jo je pri obračunu ter plačilu ur tožnikove pripravljenosti za delo upoštevala tudi tožena stranka, po zaključku pritožbenega sodišča ni v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma z Direktivo Sveta 93/104/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo sveta 89/391/EGS z dne 12. 6. 1989. Ta direktiva pa v 2. členu med drugim izrecno določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb (npr. oborožene sile, policija) neizogibno nasprotujejo. Ureditev pripravljenosti za delo, kot je opredeljena v zgoraj citiranih zakonskih določbah, torej ni v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES glede na specifične zahteve javne službe, kakršna je služba v slovenski vojski, ob tem, da je spoštovan tudi tretji odstavek 2. člena Direktive 89/391/EGS. Tožnik se v pritožbi nadalje neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo SEU št. C-303/98, saj citirana zadeva glede na specifično delo v vojski in tudi glede na to, da je šlo v tej citirani zadevi za drugačno problematiko, (primer dežurstev, ki jih delavci opravljajo v določenih socialnih oziroma zdravstvenih zavodih ter službah reševanja) ni primerljiva, poleg tega pa je tudi organizacija delovnega procesa v vojski drugačna od organizacije delovnega procesa v teh zavodih.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti in pred Ustavnim sodiščem RS začeti postopek za presojo ustavnosti 97.e člena ZObr, saj ta določba tudi po stališču pritožbenega sodišča ni v neskladju z Ustavo RS. Določba 97.e člena ZObr namreč ne posega v pravico, ki jo ureja 66. člen Ustave RS (Ur. l. RS-I; št. 33/1991 in nadalj.), kar je tožnik zatrjeval v postopku.

10. V pritožbi se tožnik pritožuje tudi zoper del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Glede na to, da je v tem delu tožnikova pritožba povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del odločitve prvostopenjskega sodišča preizkusilo le v obsegu, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je odločitev o pravdnih stroških strank v tem individualnem delovnem sporu tudi materialnopravno pravilna.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep X Pdp 196/2014
• VDSS sodba Pdp 1025/2015
• VDSS sodba Pdp 792/2016