VDSS Sodba Pdp 80/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila vse zakonske zahteve 40. člena ZZRZI. Tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki bi ustrezali tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti delovnim izkušnjam, saj takšnega delovnega mesta ni imela, prav tako mu ni mogla najti službe pri drugih delodajalcih, zato mu je zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (I) ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 9. 5. 2016 nezakonita in se razveljavi; (II) da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki traja od izteka odpovednega roka dne 31. 8. 2016 do odločitve prvostopnega sodišča, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, tako da je za navedeno obdobje tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri ZPIZ urediti zavarovalne dobe v matično evidenco, tožeči stranki obračunati mesečne plače v višini 975,85 EUR in od posameznih zneskov v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od zapadlosti vsake posamezne plače, to je od vsakega 11. dne v mesecu, vse v roku 8 dni pod izvršbo; (III) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo zaradi odpovedi reintegraciji v višini 9.758,50 EUR bruto ter po obračunu in plačilu pripadajočih davkov in prispevkov za socialno varnost tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 9. dne po pravnomočnosti sodbe do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je skozi celoten postopek zatrjeval kršitev postopkovnih določil ZPIZ-2 in ZRZI v smislu, da tožena stranka ni preverila, ali lahko tožniku ponudi novo pogodbo o zaposlitvi, skladno s pogoji in omejitvami iz odločbe ZPIZ, ki bi ustrezala njegovi izobrazbi in poklicu, ker ni ugotavljala, ali ima na voljo prosta delovna mesta z zahtevano IV. stopnjo izobrazbe, ki jo je dosegel tožnik. Preverila je zgolj, ali ima na voljo prosta delovna mesta z zahtevano III. stopnjo izobrazbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na neustreznem in nezakonito izvedenem postopku odpovedi. Naknadne trditve tožene stranke, da tudi ob upoštevanju dejstva, da ima tožnik IV. stopnjo izobrazbe, prostega delovnega mesta za tožnika ni bilo, zato, glede na tako izveden postopek odpovedi, na presojo zakonitosti ravnanja tožene stranke do trenutka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne morejo vplivati. Čeprav drži, da tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni predložil diplome, ki bi bila vrednotena glede na slovenski izobraževalni sistem, to za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pravno relevantno. Zakonske določbe so jasne in v skladu z njimi mora delodajalec preveriti, ali ima na voljo delovno mesto, ki ustreza delavčevi dejanski izobrazbi, ne pa izobrazbi, za katero delodajalec meni, da jo je delavec dosegel. Če se delodajalec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi o kandidatovi stopnji izobrazbe ni prepričal, to ne more biti v škodo delavca, saj delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ob odsotnosti morebitnih drugih dogovorov upravičeno meni, da o stopnji njegove izobrazbe ni dvomov. Delodajalec, ki ni zahteval vrednotenja ali nostrifikacije tuje diplome, sam prevzame tveganje, da delavčeva izobrazba ne ustreza njegovim predstavam. Ko pa je delavec enkrat zaposlen, ga mora delodajalec obravnavati enako kot vse ostale delavce, torej glede na dejansko stanje, ne pa glede na delodajalčevo mnenje o doseženi izobrazbi. Dolžnost tožene stranke preveriti, ali obstajajo prosta delovna mesta, ki ustrezajo tožnikovi izobrazbi in preostali delovni zmožnosti, namreč ne predvideva nobenih izjem, hkrati pa je glede na kogentne zakonske določbe brezpredmetno razpravljati o delodajalčevem zavedanju o dejanski stopnji izobrazbe, ker ne gre za presojo njegove odškodninske odgovornosti, ko bi bila krivda bistvena za odločitev.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V tem sporu gre za presojo utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu z ugotovljeno invalidnostjo. Po določbi prvega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V skladu z določbo 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami), ki se uporabljajo na podlagi določbe tretjega odstavka 329. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) je presoja glede zagotovitve pravic iz invalidskega zavarovanja delovnemu invalidu v pristojnosti posebne komisije. Institut posebne komisije je bil uveden v ZPIZ-1 z namenom, da se zagotovi nadzor nad neutemeljenim odpuščanjem delovnih invalidov s strani delodajalcev. Delodajalec, ki ima več kot 5 zaposlenih delavcev (kar je izkazano pri toženi stranki), po določbi prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 nima pristojnosti, da sam enostransko odpove delovnemu invalidu pogodbo o zaposlitvi na podlagi določbe prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. V takšnem primeru lahko ugotovi obstoj podlage za odpoved le 5 članska komisija pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je sestavljena od predstavnikov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Inšpektorata RS za delo, Zavoda RS za zaposlovanje, delodajalcev in sindikata. V primeru, ko delodajalec delovnemu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na primernem delovnem mestu, ki je opredeljeno v drugem odstavku 37. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in spremembe) oziroma na ustreznem delovnem mestu v skladu z določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI, o čemer odloča komisija v skladu s predpisi o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, lahko delovnemu invalidu redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez predhodne ponudbe nove pogodbe (četrti odstavek 40. člena ZZRZI).

7. Tožnik je bil po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zaposlen pri toženi stranki od 16. 5. 2007, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 1. 2011 na delovnem mestu "gradbeni delavec" (A2). Za opravljanje dela na tem delovnem mestu se zahteva II. stopnja strokovne izobrazbe. Zaradi posledic poškodbe zunaj dela je bila tožniku z odločbo ZPIZ z dne 26. 6. 2015 priznana III. kategorija invalidnosti z dnem 27. 5. 2015. Pridobil je pravico do premestitve na drugo ustrezno delo z omejitvami. Tožnik se je namreč poškodoval zaradi padca z višine 7 metrov, pri tem pa je utrpel zlom vretenca L1. Glede na ugotovitve v odločbi ZPIZ z dne 26. 6. 2015 (A6) je imel tožnik naslednje omejitve pri delu: izmenoma stoječe in sedeče delo, hodi lahko le na krajše razdalje in samo po ravnem terenu, v prsno ledveni hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih kotov, le z občasnim pripogibanjem in le občasno v prisilni drži prsno ledvene hrbtenice, ročno lahko premešča bremena do 10 kg s polnim delovnim časom). Tožena stranka je ugotovila, da za tožnika nima več delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam, zato je Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala zahtevo za podajo mnenja o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V predlogu Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (B36) oziroma v obrazložitvi poslovnega razloga, ki ga je prav tako posredovala Komisiji (B37), je tožena stranka navedla, da ima tožnik III. stopnjo strokovne izobrazbe. Komisija je v mnenju o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 4. 2016 (A10) ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

8. V zvezi s pridobljeno stopnjo strokovne izobrazbe tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka utemeljeno štela, da ima tožnik pridobljeno III. stopnjo strokovne izobrazbe, saj tožnik tožene stranke ni nikoli opozoril, da ima doseženo IV. stopnjo izobrazbe, ter za takšno strokovno izobrazbo predlagala podajo mnenja. Prav tako toženi stranki ni predložil nostrificirane diplome o izobraževanju, delovno mesto v letu 2011 pa je sklenil za delovno mesto gradbeni delavec, za katerega se zahteva III. stopnja strokovne izobrazbe. Do takrat je tožnik sicer opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "asfalter" (A3), za katero se je zahtevala IV. stopnja strokovne izobrazbe, ki je bilo ukinjeno, delovne naloge tega delovnega mesta pa so bile prenesene na delovno mesto "gradbeni delavec". Zato je sodišče prve stopnje, čeprav je tožnik v preteklosti delal na delovnem mestu "asfalter", štelo, da ima III. stopnjo izobrazbe in ne IV. stopnjo izobrazbe.

9. Glede na to, da je imela tožena stranka sistemizirani dve delovni mesti za III. stopnjo izobrazbe in sicer "gradbeni delavec" in "strojnik TGM", je sodišče prve stopnje preverilo, ali bi lahko ponudila tožniku delovno mesto "strojnik TGM", saj je tožnik že zasedal delovno mesto gradbeni delavec. Delovno mesto "gradbeni delavec" je izpostavljeno neergonomski ureditvi, možnosti mehanskih poškodb, padcu, zlomu, zvinu in drugim poškodbam ter da se za to delovno mesto zahteva ročno dvigovanje bremen, občasno do 35 kg ter ročno prenašanje bremen po ravnem do 50 kg na razdalji 10 metrov, občasno pa se delo opravlja v prisilnem položaju vratne hrbtenice in ledvene hrbtenice, s klečanjem, čepenjem, pripogibanjem, zaradi česar tožnik tega dela ni več mogel opravljati. Na delovnem mestu "strojnik TGM" pa je delavec prav tako izpostavljen neergonomski ureditvi delovnega mesta, možnosti mehanskih poškodb, pri čemer se delo, enako kot na delovnem mestu "gradbeni delavec", opravlja v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice, z občasnim pripogibanjem. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tudi ob upoštevanju izjave o varnosti z oceno tveganja (B1), citirano odločbo ZPIZ ter aktom o sistemizaciji delovnih mest (B4), da tožnik ni mogel več opravljati dela niti na delovnem mestu "gradbeni delavec" niti na delovnem mestu "strojnik TGM".

10. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka zaradi posledic ekonomske krize tudi ni zaposlovala novih delavcev, oziroma je prišlo do odpuščanja delavcev, pri čemer je bilo v letu 2016 odpuščenih 13 delavcev. Glede na to, da se je število zaposlenih delavcev pri toženi stranki zmanjšalo, da je promet v primerjavi s prejšnjim letom upadel za 30 %, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obstajal tudi poslovni razlog ter da zaradi tega tudi morebitna prekvalifikacija ali dokvalifikacija tožnika za drugo delovno mesto ne bi bila smiselna oziroma utemeljena.

11. Ne glede na pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna preveriti oziroma tožniku ponuditi le delovno mesto z zahtevano III. stopnjo strokovne izobrazbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi če bi se upoštevala IV. stopnja strokovne izobrazbe, tožena stranka v okviru obstoječih sistemiziranih delovnih mest s IV. stopnjo strokovne izobrazbe tožniku ni mogla ponuditi ustreznega delovnega mesta. Sistemizirani je imela le delovni mesti "voznik" in "mehanika BMTI". Pri tem je sodišče prve stopnje glede na izjavo o varnosti z oceno tveganja in ob upoštevanju tožnikovih zdravstvenih omejitev ugotovilo, da za delovno mesto "voznik" veljajo enaka tveganja kot za delovno mesto "strojnik TGM", delovno mesto "mehanik TGMI" pa je tudi izpostavljeno neergonomski ureditvi in možnosti mehanskih poškodb, delo se opravlja občasno v prisilnem položaju vratne hrbtenice in ledvene hrbtenice s pogostim pripogibanjem ter z ročnim bremenom občasno do 25 kg na višini 1,5 metrov. Zato je pravilno zaključilo, da je glede na omejitve iz odločbe ZPIZ tudi to delovno mesto za tožnika neustrezno. Pravilno je tudi upoštevalo, da tožnik niti ni zatrjeval, da sta ti delovni mesti ustrezni. Trdil je, da bi mu tožena stranka morala ponudila delovno mesto "asfalter", ki pa je bilo ukinjeno. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju izpovedi priče A.A., ki je v preteklosti tudi opravljal delo asfalterja, da je bilo treba na tem delovnem mestu dvigovati vibro plošče, težke okrog 40 do 50 kg, kar dvigujeta dva ali pa trije delavci. Potrebna je bila tudi vožnja samokolnice, delo se je opravljalo z lopatami, kar vse pomeni, da tudi tega dela tožnik ne bi mogel več opravljati, glede na omejitve.

12. V zvezi s tožnikovo izpovedjo, da meni, da bi lahko delo opravljal v avtomehanični delavnici, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da bi moral to ustrezno trditi oziroma navajati, ter da njegova izpoved ne more nadomestiti trditvene podlage. Upoštevalo je tudi prepričljivi izpovedbi B.B. in kadrovnice C.C., ki sta izpovedala, da tudi v mehanični delavnici zanj ne bi bilo ustreznega delovnega mesta, glede na omejitve.

13. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odpoved nezakonita že iz razloga, ker tožena stranka v postopku odpovedi ni upoštevala izobrazbe tožnika oziroma dosežene IV. stopnje strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki jih je Komisija pri podaji svojega mnenja upoštevala, saj je imela podatke tako o delovnem mestu tožnika, o njegovih zdravstvenih omejitvah ter o sistemiziranih delovnih mestih, za katera se zahteva III. stopnja strokovne izobrazbe. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tudi s poizvedbami pri drugih delodajalcih poizkušala najti delovno mesto za tožnika, kar pa ni bilo uspešno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila vse zakonske zahteve 40. člena ZZRZI. Ker torej tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki bi ustrezali tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti delovnim izkušnjam, saj takšnega delovnega mesta ni imela, prav tako pa mu tudi ni mogla najti službe pri drugih delodajalcih in mu je zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zaradi navedenega je torej sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1045/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 1054/2010
• VDSS sodba Pdp 730/2013