VDSS Sodba in sklep Pdp 1068/2016

Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je po svoji naravi ugotovitveni zahtevek, ugotovitveni zahtevki pa niso združljivi z institutom zastaranja kot enega od načinov prenehanja pravice zahtevati izpolnitev obveznosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v vtoževanem obdobju obstajali vsi elementi delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, zato je na podlagi 18. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju med tožnico in toženo stranko obstajalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnica v obdobju od 1. 1. 2000 do odločitve sodišča prve stopnje o tej zadevi v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu tajnica režije. V drugem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi dalje in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja. V prvem odstavku II. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico od 1. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi prijaviti v obvezna zavarovanja in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati plačo v znesku 1.211,10 EUR bruto, od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke, mesečne neto zneske pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku II. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožničin zahtevek za prijavo v obvezna zavarovanja in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja ter obračun plače za obdobje od odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi dalje. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico za čas od 1. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi prijaviti v zavarovanje ter Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje posredovati podatke za vpis v matično evidenco v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku III. točke izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnice za prijavo v zavarovanje in na podlagi katerega naj bi bila dolžna tožena stranka Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje posredovati podatke za vpis v matično evidenco za čas od odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi dalje ter vpis delovne dobe za čas od 1. 10. 2015 dalje. V prvem odstavku IV. izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 8-ih plač, to je 9.688,80 EUR bruto, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od vročitve sodišča prve stopnje v tej zadevi dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku IV. točke izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo višjega bruto zneska denarnega povračila zavrnilo. V prvem odstavku V. točke izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati bruto zneske regresa za letni dopust in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske za leta 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016, kot to izhaja iz prvega odstavka V. točke izreka izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. tekočega leta dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 in izplačilo bruto zneskov, je sodišče prve stopnje v drugem odstavku V. točke izreka, ki tudi ni pod pritožbo, zavrnilo. V VI. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati regres za prehrano za obdobje od septembra 2011 do septembra 2015 v mesečnih zneskih, kot izhajajo iz navedene točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V VII. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati regres za prevoz na delo za obdobje od septembra 2011 do septembra 2015 v zneskih, kot izhajajo iz navedene točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V VIII. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za poziv nazaj na delo na delovno mesto tajnica režije I in za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto tajnica režije I za nedoločen čas. V IX. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 6.055,50 EUR, v 8 dneh in pod izvršbo. V X. točki izreka je s sklepom, zoper katero tudi ni pritožbe, postopek ustavilo v delu tožbe za plačilo denarnega povračila v znesku 12.111,00 EUR bruto. V XI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.022,55 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora zastaranja zoper modificirani del tožbenega zahtevka (pripravljalna vloga tožnice z dne 21. 6. 2016), v okviru katerega je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2015. Tožena stranka meni, da je tudi ta ugotovitveni zahtevek podvržen petletnemu zastaralnemu roku iz 202. člena ZDR-1. Od tega pa je odvisna tudi določitev denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj I. točka izreka izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom sodbe. V izreku je namreč navedeno tožničino delovno mesto tajnica režije, v obrazložitvi pa sodišče prve stopnje govori o delovnem mestu tajnica režije I. Kršitev po tej določbi je podana tudi zaradi nasprotja med 12. in 20. točko obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja obstoj vseh elementov delovnega razmerja za delovno mesto tajnica režije, po drugi strani pa ugotavlja tožničino plačo za delovno mesto tajnica režije I. Posledično je napačno določilo tožničino plačo, saj bi ji šla kvečjemu plača za 20. tarifni razred (pravilno: plačni razred), to je bruto plača v višini 922,82 EUR. Ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede obstoja delovnega razmerja tožnice, je napačna odločitev tudi glede njenih pravic iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo obvestilo tožene stranke z dne 31. 8. 2015 obravnavati kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker tega ni storilo, svoje odločitve pa ni ustrezno obrazložilo, je tudi glede navedenega storjena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za prenehanje poslovnega sodelovanja s tožnico so bili utemeljeni, kar sicer izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za obdobje po tej redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje je sporna tudi zato, ker neutemeljeno razlikuje pravni položaj redno zaposlenih delavcev v primerjavi s pravnim položajem honorarnih sodelavcev. Glede na stališče sodišča prve stopnje honorarnemu sodelavcu z "de facto" sklenjenim delovnim razmerjem nikoli ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redno zaposlenih delavcev). Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil zavrnjen tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine, iz izreka pa kaj takega ne izhaja. Tudi prisojena odškodnina po 118. členu ZDR-1 ni dovolj dobro obrazložena, saj niso pojasnjene okoliščine glede upoštevanja ekonomskih in organizacijskih razlogov, zaradi katerih je morala tožena stranka prekiniti sodelovanje s tožnico. Prav tako niso obrazložene niti ostale okoliščine za prisojo te odškodnine, napačna pa je bila upoštevana tudi doba tožničine zaposlitve pri toženi stranki, kar je bilo grajano že v okviru neupoštevanja ugovora zastaranja. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede regresa za prehrano in prevoza na delo, saj tožnica v zvezi s tem ni pravočasno podala zadostnih trditev in predlagala v izvedbo ustreznih dokazov. To je tožena stranka ugovarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnica v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni predložila specificiranega izračuna, niti ni podala nikakršnih navedb v zvezi z vtoževano višino stroškov, so zaključki sodišča prve stopnje o utemeljenosti tega dela tožničinega tožbenega zahtevka napačni. Tožnica dokaznega bremena glede tega dela tožbenega zahtevka ni zmogla, zato ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna voditi evidenco prisotnosti za tožnico. Temu delu tožbenega zahtevka je tožena stranka tudi izrecno nasprotovala, zato ni mogoče šteti, da gre za priznana dejstva. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, pri čemer sodišče prve stopnje niti ni pojasnilo, kako je ugotovilo delež uspeha tožnice v višini 80 %. Ker bi lahko tožnica tožbeni zahtevek z enako vsebino, kot pa je bila vsebina vseh modifikacij tožbenega zahtevka, postavila že v tožbi, njene pripravljalne vloge z modifikacijami tožbenega zahtevka niso bile potrebne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica uveljavlja v pritožbi, niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica, ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje pri toženi stranki v obdobju od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2015 opravljala delo najprej na podlagi študentskih napotnic, nato pa na podlagi večih pogodb o poslovnem sodelovanju (A1-A15, A19), vtoževala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 1. 2000 dalje in primarno, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da ji še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 10. 2015 dalje (vključno s prijavo v obvezna zavarovanja, obračunom bruto plače v višini 1.211,10 EUR ter izplačilom ustrezne neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po predhodnem odvodu predpisanih dajatev), za poziv nazaj na delo na delovno mesto tajnica režije I, vse za obdobje od 1. 10. 2015 dalje, za izplačilo regresa za letni dopust za leta od 2012 do 2016, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo stroškov prehrane ter prevoza na delo za obdobje od septembra 2011 do septembra 2015, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih vtoževanih zneskov v plačilo do plačila. V okviru (delno nepravega) podrednega tožbenega zahtevka pa je vtoževala zgoraj omenjene terjatve (prijava v obvezno zavarovanje, obračun ter izplačilo plače za obdobje od 1. 10. 2015 do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, izplačilo regresa za letni dopust), izplačilo denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v višini 9.688,80 EUR (protivrednost tožničinih osmih bruto plač), odpravnino v znesku 6.055,50 EUR, poleg tega pa tudi povračilo stroškov za prevoz in prehrano za isto obdobje in v isti višini, kot je to vtoževala v okviru dela tožbenega zahtevka, ki ga je označila kot primarnega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta v razmerju prave primarnosti in podrejenosti le dela tožničinega tožbenega zahtevka iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 (namesto reintegracije) oziroma odpravnine, medtem ko je preostali del zahtevka, ki ga je tožnica označila kot podrednega, že vsebovan v primarnem tožbenem zahtevku.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je podano nasprotje med I. točko izreka izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, ki naj bi bilo v različnem nazivu tožničinega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 1. 2000 do dneva odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi (torej do 20. 10. 2016, kar je v skladu z že omenjenim 118. členom ZDR-1), ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da so v obdobju od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2015 (do dneva, ko je potekla zadnja pogodba o poslovnem sodelovanju, sklenjena med tožnico in toženo stranko) obstajali vsi elementi delovnega razmerja, določeni v 4. členu ZDR-1. Enako določbo je vseboval tudi prej veljavni 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Na podlagi navedenih zakonskih določb so elementi delovnega razmerja, pomembni za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (ki je bilo ugotovljeno v I. točki izreka izpodbijane sodbe), prostovoljnost vključitve delavca v organiziran delovni proces pri delodajalcu, kjer delavec opravlja delo za plačilo, osebno in nepretrgano ter po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo tudi, da je bila tožnica pri toženi stranki v tem obdobju v delovnem razmerju na delovnem mestu tajnica režije, zato niti ni odločilno za ugotovitev, da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Poleg tega je sodišče prve stopnje to svojo ugotovitev glede tožničinega delovnega mesta oprlo tudi na pogodbe o poslovnem sodelovanju, na opis delovnega mesta tajnica režije, ki ga je v spis vložila tožena stranka (B1) in na izpovedbe prič A.A., B.B. in C.C., iz katerih izhaja, da je tožnica pri toženi stranki opravljala dela tajnice režije. Ker se je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicevalo na delovno mesto tajnica režije I v zvezi z določitvijo tožničine plače in ne v zvezi z dejstvom, na katerem delovnem mestu je tožnica delala, ne gre za nasprotje o odločilnih dejstvih, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da glede naziva tožničinega delovnega mesta ni dosledna niti tožena stranka, saj v odgovoru na tožbo navaja med drugim, da pri njej ne obstajajo objektivne možnosti za zaposlitev dodatne tajnice režije, da sodelovanje tožnice ne more biti kvalificirano kot zaposlitev na delovnem mestu tajnica režije (tudi zato ne, ker tožena stranka ne razpolaga s podatki o tožničini izobrazbi, kar je tožena stranka dokazovala z opisom delovnega mesta tajnica režije - B1) in da je delovno mesto tajnica režije uvrščeno v 20. do 30. plačni razred (B7 - plačna lestvica).

7. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2016 modificirala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala obračun plače za delovno mesto tajnica režije I v bruto znesku 1.211,10 EUR mesečno in posledično po odvodu predpisanih dajatev izplačilo ustreznih neto zneskov plač od te vtoževane bruto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (enako tudi v pripravljalni vlogi z dne 19. 7. 2016). Tožena stranka se do višine vtoževane bruto plače v svoji pripravljalni vlogi z dne 10. 8. 2016 ni opredelila, na naroku dne 26. 8. 2016 pa je navedla, da delovno mesto tajnica režije I pri toženi stranki ne obstaja, čeprav je iz aneksa h kolektivni pogodbi tožene stranke (A21, ki se je po pritožbenih navedbah tožene stranke pričel uporabljati s 1. 1. 2016) razvidno, da pri toženi stranki delovno mesto tajnica režije I obstaja in da je za to delovno mesto določen plačni razred od 27 do 37. Ker je iz plačne lestvice, veljavne od 1. 6. 2013 do 31. 12. 2015 (B7) razvidno, da je bila za 27. plačni razred določena plača v višini 1.211,10 EUR in ker tožena stranka drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bila plača za 27. plačni razred določena v drugačni višini, ni predložila, je sodišče prve stopnje tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do obračuna bruto plače v znesku 1.211,10 EUR (za 27. plačni razred glede na plačno lestvico, ki jo je v spis vložila tožena stranka). Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnica pri toženi stranki opravljala delo delovnega mesta tajnica režije skript VI, kot je to navajala tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2016, tožnica tudi ni upravičena le do plače izhodiščnega plačnega razreda za to delovno mesto (24. plačni razred) oziroma do plače 20. plačnega razreda (ta naj bi bila določena kot izhodiščna plača za delovno mesto tajnica režije), kot je to tožena stranka zatrjevala v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z določitvijo tožničine bruto plače v višini 1.211,10 EUR ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni glede navedenega nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kar tožena stranka prav tako uveljavlja v pritožbi.

8. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o delu tožbenega zahtevka tožnice, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, upoštevati njen ugovor zastaranja in ta del tožbenega zahtevka za obdobje pred 14. 10. 2010 zavrniti na podlagi 202. člena ZDR-1. Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je po svoji naravi ugotovitveni zahtevek, ugotovitveni zahtevki pa niso združljivi z institutom zastaranja kot enega od načinov prenehanja pravice zahtevati izpolnitev obveznosti (tako npr. tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 269/2015 z dne 15. 10. 2016, sklep VDSS opr. št. Pdp 787/2016 z dne 30. 3. 2017, sodba opr. št. I Cp 518/2012 z dne 5. 9. 2012, sodba opr. št. II Cp 2982/2013 z dne 12. 2. 2014,...). Glede na navedeno sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem delu tožbenega zahtevka utemeljeno ni upoštevalo ugovora zastaranja tožene stranke.

9. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, glede pravilnosti katere pritožbeno sodišče nima pomislekov, utemeljeno zaključilo, da so v vtoževanem obdobju obstajali vsi elementi delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki (ki so opredeljeni zgoraj), je na podlagi 18. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju med tožnico in toženo stranko obstajalo delovno razmerje. Ob upoštevanju navedenega so drugačne pritožbene navedbe, ki so sicer neobrazložene, povsem neutemeljene.

10. Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da je imelo obvestilo o prenehanju pogodbenega razmerja z dne 31. 8. 2015 (B8) naravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz tega obvestila izhaja, da tožena stranka tožnico seznanja, da z njo ne bo podaljšala sodelovanja po pogodbi o poslovnem sodelovanju, kar pa nikakor ne pomeni, da je tožena stranka s tem obvestilom tožnici dejansko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ne glede na to, da se v obvestilu sklicuje na reorganizacijo, zmanjšanje obsega dela in znižanje stroškov kot razloge za nepodaljšanje pogodbe o poslovnem sodelovanju). To pomeni, da za tožnico nima nikakršnih pravnih posledic dejstvo, da v zvezi z omenjenim obvestilom ni zahtevala sodnega varstva po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1.

11. S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo odpravnine, medtem ko te odločitve izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje, tožena stranka smiselno uveljavlja predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ta predlog pa ni utemeljen, saj je iz IX. točke izreka izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 6.055,55 EUR zavrnilo.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila, ki ga je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo na podlagi 118. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v višini osmih povprečnih njenih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, saj je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 15 let, v času izdaje prvostopenjske sodbe je nezaposlena in stara 36 let, po izobrazbi pa diplomirana varstvoslovka. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, na obdobje zaposlitve tožnice pri toženi stranki nima vpliva ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno opredeljevalo do ekonomskih in organizacijskih razlogov pri toženi stranki, vendar pa ti razlogi za odločitev o višini denarnega povračila glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 niti niso bistveni. Glede na to tudi v zvezi z navedenim zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

13. V zvezi z odločitvijo o povrnitvi stroškov za prevoz in prehrano za obdobje od septembra 2011 do vključno septembra 2015 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tem delu tožničinega tožbenega zahtevka odločilo na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju do povrnitve stroškov prehrane in prevoza upravičena na podlagi 130. člena ZDR-1 (oziroma 130. člen ZDR) in ob upoštevanju izpovedbe B.B., ki je izrecno potrdil, da tožena stranka tožnici v tem obdobju stroškov prehrane in prevoza ni plačevala. Tožnica sicer posebnega specificiranega izračuna vtoževanih stroškov prehrane in prevoza ni vložila v spis, kot to utemeljeno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, vendar pa je v okviru tožbenega zahtevka navedla konkretne višine mesečnih zneskov stroškov prevoza in prehrane, sklicujoč se na kolektivno pogodbo oziroma Uredbo Vlade RS. Ker je tožena stranka navedene mesečne zneske prerekala le pavšalno, pri čemer ni podala nikakršnih navedb oziroma predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, do kakšne višine stroškov prevoza in prehrane bi bila tožnica upravičena (na podlagi 130. člena ZDR-1 oziroma prej veljavnega 130. člena ZDR so tožnici ti stroški pripadali že na podlagi samega zakona), je sodišče prve stopnje vtoževane zneske povrnitve teh stroškov v zvezi z delom utemeljeno štelo kot pravilne in jih tožnici tudi prisodilo.

14. Glede na to, da tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s prisojenimi zneski regresa za letni dopust, pri čemer je v tem delu njena pritožba povsem neobrazložena, je to odločitev prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o pripadajočem regresu tožnice za letni dopust ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), o tem tožbenem zahtevku pa je odločilo tudi ob pravilni uporabi materialnega prava (131. člen ZDR oz. 131. člen ZDR-1).

15. Ker je tožnica v tem individualnem delovnem sporu v pretežnem delu uspela tako glede nedenarnih kot tudi glede denarnih zahtevkov (uspela je glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2000 do odločitve sodišča prve stopnje, glede priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje, vključno s prijavo v obvezna zavarovanja, uspela je z vtoževanim denarnim povračilom po 118. členu ZDR, razen delno glede izplačila bruto zneska, praktično v celoti je uspela tudi s tožbenim zahtevkom za izplačilo regresov za letni dopust za vtoževano obdobje in v celoti s tožbenim zahtevkom za izplačilo regresa za prehrano in prevoz na delo), je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da znaša uspeh tožnice v tem individualnem delovnem sporu 80 %. Glede na to, da je tožnica v pripravljalnih vlogah modificirala svoj tožbeni zahtevek, o tem modificiranem tožbenem zahtevku pa je odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, je tožnici pravilno priznalo nagrado tudi za te pripravljalne vloge, saj jih je štelo za potrebne. To pa pomeni, da drugačne pritožbene navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških niso utemeljene.

16. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožničino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 133/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 114/2017-2
• VDSS Sodba Pdp 110/2019