VDSS Sodba Pdp 54/2017

Jedro

Glede obračuna plače za september 2015 tožena stranka ni upoštevala, da je bil tožnik v bolniškem staležu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je šele sodišče v tem sporu priznalo tožniku bolniški stalež. Po določbah 80. in 81. člena ZZVZZ lahko le osebni zdravnik ugotavlja nezmožnost za delo do 30 dni. Iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela izhaja, da je bil tožnik v času od 10. 9. 2015 do 30. 9. 2015 začasno nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov. Navedeno pomeni, da je bil upravičeno odsoten z dela, kot določa prvi odstavek 167. člena ZDR-1. V času začasne zadržanosti od dela zaradi zdravstvenih razlogov, ki je v tožnikovem primeru trajala 60 ur, ni bila mogoča kompenzacija viška ur. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v času prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni izrabil viška 257 ur. Te ure bi mu morale biti plačane v mesecu, v katerem mu je prenehalo delovno razmerje. Zamuda tožene stranke s plačilom viška ur je nastala z dnem 19. 11. 2015 in ne na dan prejema bolniškega lista, saj je v pogodbi o zaposlitvi določen plačilni dan 18. dne v mesecu za pretekli mesec, enako pa določa tudi 134. člen ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna iz naslova dodatkov za nadurno delo 1.639,66 EUR, za nočno delo 707,07 EUR, za delo v nedeljo 499,80 EUR in delo na praznik 205,80 EUR, odvede davke in prispevke ter tožniku plača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, naštetih v I. tč. izreka, od 19. 9. 2015 do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 255,35 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. tč. izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do vtoževanih dodatkov, ker se pogodba o zaposlitvi v uvodu sklicuje na neveljavno Kolektivno pogodbo za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS, št. 73/2000). Dodatke, razen za delo ob praznikih, vsebuje že splošna urna postavka, ki je posledično nekoliko višja. Zatrjuje, da je sodišče tožniku priznalo več ur, kot jih je dejansko opravil, in prilaga podpisane delovne naloge za maj, junij in avgust 2015. Tožena stranka redno izplačuje dodatke za delo na praznik, kot je razvidno iz plačilnih list. Bolniški stalež je tožniku dejansko priznalo sodišče. Potrdilo o začasni odsotnosti z dela zaradi bolezni v trajanju 60 ur je tožena stranka prejela šele na naroku 17. 11. 2016. Za teh 60 ur je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh za ta spor odločilnih dejstev. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo o upravičenosti tožnika do vtoževanih dodatkov oprlo na panožno kolektivno pogodbo, ki se v spornem obdobju ni več uporabljala. Tožnik je namreč do dodatkov za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, poleg osnovne plače upravičen že na podlagi 126. in 127. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). V prvem odstavku 128. člena ZDR-1 pa je določeno, da delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo in delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Višine teh dodatkov tožena stranka v pritožbi obrazloženo ne prereka oziroma ne navaja, da bi bil tožnik upravičen do vtoževanih dodatkov v drugačni višini.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neverodostojnosti delovnih nalogov glede števila opravljenih ur dela. Delovni nalogi imajo žig in podpis direktorja tožene stranke. Drugih evidenc o izrabi delovnega časa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni predložila. Poleg tega direktor tožene stranke ni izpovedal, da podatki v delovnih nalogih ne odražajo dejanskega stanja, torej števila ur dela, ki jih je tožnik dejansko opravil. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je resnično število ur, kot jih prikazujejo delovni nalogi. Tožena stranka ni prerekala niti opravljenega dela na praznike v trajanju 84 ur niti ni navajala, da ga je v celoti plačala. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnik opravil dejansko manj ur, da mu je plačala praznično delo in da je posledično tožnik neupravičeno obogaten. Teh novih navedb in dokazov (delovni nalogi za maj, junij in julij 2015) pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti in predložiti do konca glavne obravnave, kot je določeno v prvem odstavku 337. člena ZPP.

8. Glede obračuna plače za september 2015 tožena stranka ni upoštevala, da je bil tožnik v bolniškem staležu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je šele sodišče v tem sporu priznalo tožniku bolniški stalež. Po določbah 80. in 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/1992 in nasl. - ZZVZZ) lahko le osebni zdravnik ugotavlja nezmožnost za delo do 30 dni. Iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela izhaja, da je bil tožnik v času od 10. 9. 2015 do 30. 9. 2015 začasno nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov. Navedeno pomeni, da je bil upravičeno odsoten z dela, kot določa prvi odstavek 167. člena ZDR-1. V času začasne zadržanosti od dela zaradi zdravstvenih razlogov, ki je v tožnikovem primeru trajala 60 ur, ni bila mogoča kompenzacija viška ur. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v času prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni izrabil viška 257 ur. Te ure bi mu morale biti plačane v mesecu, v katerem mu je prenehalo delovno razmerje. Zamuda tožene stranke s plačilom viška ur je nastala z dnem 19. 11. 2015 in ne na dan prejema bolniškega lista, saj je v pogodbi o zaposlitvi določen plačilni dan 18. dne v mesecu za pretekli mesec, enako pa določa tudi 134. člen ZDR-1.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 515/2016
• VDSS Sodba Pdp 601/2017
• VDS sodba Pdp 47/2003