<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 183/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.183.2017
Evidenčna številka:VDS00000600
Datum odločbe:16.03.2017
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - sodna razveza - denarno povračilo

Jedro

Tožnik je 13. 10. 2015 obvestil delodajalca, da je zaključil z bolniškim staležem z dnem 10. 10. 2015 in da je sedaj na voljo za delo, zato tožnik od 13. 10. 2015 dalje ni bil neupravičeno odsoten z delovnega mesta, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved delodajalca po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se:

- II. točka sodbe delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2015 ter

- IV. točka sodbe delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na 1.134,50 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2015. Ugotovilo je še, da delovno razmerje med strankama za opravljanje dela na delovnem mestu voznik C do E kategorije ni prenehalo 12. 10. 2015, ampak je trajalo do vključno 9. 12. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku od 13. 10. 2015 do 9. 12. 2016 prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006 in mu za to obdobje obračuna mesečne bruto plače v višini 1.045,00 EUR, obračuna in plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter mu plača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu dalje in regres za letni dopust za leto 2015 ter sorazmerni 11/12 del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini minimalne plače. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od bruto 6.270,00 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2016 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne njegove stroške postopka v višini 1.310,19 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje zmotno uporabo določbe 4. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Opozarja, da je sodišče prve stopnje sicer verjelo direktorju tožene stranke, da je sklepal, da je tožniku ZZZS podaljšal odsotnost z dela še enkrat, a je po drugi strani ocenilo, da je tožnik s pošiljanjem bolniškega lista toženo stranko obvestil o tem, da je na voljo za delo. Pove, da je bil tožniku bolniški stalež podaljšan do 10. 10. 2015, kljub prenehanju bolniškega staleža pa se ni zglasil na delovnem mestu, temveč je šele na poziv tožene stranke 13. 10. 2015 po pošti dostavil bolniški list z zaključkom staleža 10. 10. 2015. Meni, da če bi se tožnik dejansko imel namen vključiti v delovni proces, bi toženo stranko samoiniciativno obvestil o zaključku bolniške odsotnosti takoj po njenem prenehanju. Po njenem mnenju tožnik s pošiljanjem bolniškega lista ni zadostil obvestilni dolžnosti, saj tožene stranke ni obvestil o razlogih za odsotnost po tem datumu, zaradi česar meni, da so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved delodajalca po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot bistveno izpostavlja okoliščino, da tožnik ni razpolagal s ključi in kartico tovornega vozila, torej tudi po prejemu morebitnega kratkega sporočila tožene stranke ne bi mogel opravljati dela, temveč bi lahko delo nadaljeval šele z vključitvijo v delovni proces na sedežu tožene stranke in pridobitvijo ključa ter kartice tovornega vozila. Meni, da je treba upoštevati tudi dotedanjo prakso pri toženi stranki, da so delavci tožene stranke ob zaključku bolniškega staleža poklicali direktorja za nadaljnja navodila. V zvezi s tem se sklicuje na izpovedi direktorja tožene stranke in priče A.A.. Meni, da kljub temu, da je iz same odpovedi razvidno, da je podana skladno z določbo 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR, že iz opisa očitane kršitve ter obrazložitve odpovedi jasno, da tožena stranka tožniku ne očita le tega, da je ni obvestil o razlogih za odsotnost, temveč tudi in predvsem to, da je od 12. 10. 2015 dalje izostal z dela, čeprav je bil sposoben za delo in za izostanek ni imel opravičenega razloga. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi odpovedni razlog neopravičene odsotnosti z dela, saj je posledica te kršitve lahko izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje tudi višini odmerjenega denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da je tožnik podal le tri prošnje za zaposlitev tik pred odločitvijo sodišča ter da je poklic voznika deficitaren poklic, povpraševanje po voznikih na trgu dela pa veliko. Dalje navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi, da je razlog za odpoved tožnikova odsotnost z dela. Kot napačno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožniku tožena stranka plačati regres za letni dopust za leto 2015, saj mu ga je že izplačala 30. 6. 2015 v višini 670,86 EUR, kar izhaja iz priloženega izpiska. Trdi, da mu sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se izjasni glede zahtevka na plačilo regresa, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Trdi, da tožnik ni upravičen do plačila nečesa, kar mu je bilo že plačano (190. člena OZ). Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo za drugo obravnavo 100 točk stroškov preveč, za prvi narok v ponovljenem sojenju 200 točk preveč in previsoke materialne stroške. Meni, da bi glede na navedeno tožniku šli stroški zgolj v višini 1.134,50 EUR in ne 1.310,18 EUR. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je drugič odločalo o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 10. 11. 2015, ki jo je tožena stranka tožniku podala po 4. točki prvega odstavka Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1). Glede na ugotovitev, da je tožnik toženi stranki 13. 10. 2015 poslal po pošti bolniški list z zaključkom staleža 10. 10. 2015 ter da je tožena stranka tudi s strani ZZZS prejela odločbo z dne 29. 9. 2015 o začasni nezmožnosti tožnika za delo od 19. 9. do 10. 10. 2015, iz nje pa izhaja, da je tožnik za delo zmožen od 11. 10. 2015, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik toženo stranko obvestil o zaključku bolniškega staleža oziroma, da je od 11. 10. 2015 dalje na voljo za delo. Glede na način dela pri toženi stranki (obveščanje o vožnjah in lokaciji tovornjaka po SMS sporočilih) je v predmetni zadevi odločilno, da je tožena stranka morala biti obveščena o tem, da je tožnik na voljo za delo oziroma da je zaključil z bolniškim staležem. Neutemeljeno pa je zavzemanje pritožbe, da za obveščanje tožene stranke o prenehanju trajanja bolniškega staleža ne zadostuje pošiljanje bolniškega lista oziroma prejem odločbe o trajanju začasne zadržanosti z dela. Tožnik je toženo stranko o tem, da je na voljo za delo, obvestil s pošiljanjem bolniškega lista, o izteku bolniškega staleža pa je bila obveščena tudi s strani ZZZS. Navedeno zadostuje za izpolnitev tožnikove obvestilne dolžnosti do delodajalca.

6. Glede na gornjo ugotovitev, da je tožnik 13. 10. 2015 obvestil delodajalca, da je zaključil z bolniškim staležem 10. 10. 2015 in da je sedaj na voljo za delo, tožnik od 13. 10. 2015 dalje ni bil neupravičeno odsoten z delovnega mesta, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved delodajalca po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali gre za kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (hujša kršitev storjena naklepoma ali hude malomarnosti) ni utemeljeno. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo sama izrecno navedla, da je bil razlog izredne odpovedi delovnega razmerja "vselej le eden, to je kršitev 4. točke prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih oziroma tožnikova 5-dnevna zaporedna odsotnost z dela, o razlogih katere tožene stranke ni obvestil". Tožnik je bil neupravičeno odsoten z dela le en dan, to je 12. 10. 2015, saj je bila 11. 10. 2015 nedelja (tožena stranka ni trdila, da se ob nedeljah pri njej praviloma dela, da je bil torej tožnik tudi tega dne neupravičeno odsoten), od 13. 10. 2015 dalje pa tožnik ni bil več neupravičeno odsoten z dela, ker je bila tožena stranka obveščena o tem, da je na voljo za delo (dejstvo, da dela od takrat dalje ni več opravljal, je posledica neodreditve dela s strani tožene stranke). Vendar pa tudi glede tožnikove odsotnosti z dela 12. 10. 2015 tožena stranka ni podala trditev, da bi bil ta izostanek kršitev, storjena iz hude malomarnosti ali naklepoma, ter da je pri tem podan še pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka tudi ni predlagala dokazov za to, da bi bila tožnikova odsotnost na ta dan posledica vsaj hude malomarnosti na strani tožnika, ter dokazov za obstoj okoliščin, ki bi zaradi tega enodnevnega neopravičenega izostanka tožnika opravičevale izrek skrajnega ukrepa, to je izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je sprejelo svojo odločitev in jo oprlo pretežno na listinske dokaze. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

8. Pritožbena navedba, da je pri toženi stranki obstajala praksa, da so delavci tožene stranke ob zaključku bolniškega staleža poklicali direktorja, ki je dal nadaljnja navodila, ni utemeljena. Ne iz izpovedi direktorja tožene stranke in ne iz izpovedi priče A.A. ne izhaja, da bi šlo za ustaljeno prakso pri toženi stranki, niti, da bi bila ta praksa znana tudi tožniku. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnil svojo obvestilno dolžnost glede ponovne sposobnosti opravljati delo s predložitvijo bolniškega lista in z dejstvom, da je tožena stranka prejela tudi odločbo ZZZS. Na to ugotovitev tudi ne more vplivati ugotovitev sodišča prve stopnje, da je verjelo, da je direktor tožene stranke sklepal, da je bil bolniški stalež tožniku podaljšan, saj takšno zmotno sklepanje direktorja ne spremeni dejstva, da jo je tožnik obvestil o prenehanju bolniškega staleža.

9. Neutemeljena je tudi pritožba zoper prisojeno višino denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega nadomestila namesto reintegracije pravilno upoštevalo trajanje delovnega razmerja 10 let, tožnikovo starost 40 let in njegov poklic voznika ter dejstvo, da je bil tožnik po več kot letu dni od odpovedi še vedno brezposeln. Glede na navedene okoliščine je sodišče prve stopnje ustrezno določilo denarno povračilo v višini šest plač oziroma 6.270,00 EUR bruto. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za znižanje denarnega povračila s trditvami o tem, da tožnik ni (dovolj) aktivno iskal zaposlitve, saj je predložil le tri prošnje za zaposlitev in še to v času tik pred odločitvijo sodišča prve stopnje. Tudi ob upoštevanju navedenih trditev je odločitev sodišča prve stopnje o denarnem povračilu v višini 6.270,00 EUR primerna in ustreza drugim podobnim primerom v sodni praksi. Neutemeljeno pa se tožena stranka zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z višino denarnega povračila upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tožnikovo odsotnost z dela, ki naj bi povzročila podajo izredne odpovedi s strani tožene stranke. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik neupravičeno manjkal na delu le en delovni dan, kar niti ni bil razlog za izredno odpoved, pač pa je tožena stranka zmotno štela, da je tožnik ni obvestil o tem, da je od prenehanja bolniškega staleža 10. 10. 2015 dalje na voljo za delo. Ne drži torej, da je do izredne odpovedi prišlo po tožnikovi krivdi, saj je izpolnil svojo obvestilno dolžnost do delodajalca.

10. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo tožniku regres za letni dopust za leto 2015, saj je tožena stranka dne 30. 6. 2015, torej še pred podano izredno odpovedjo, tožniku nakazala znesek regresa za letni dopust v višini 670,86 EUR (listina B 8) in torej ne gre za denarni zahtevek, ki bi po vsebini pomenil pravico iz delovnega razmerja za obdobje od 13. 10. 2015 do 9. 12. 2016. Glede na to je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2015, spremeniti tako, da se ta tožbeni zahtevek tožnika zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Pritožba je utemeljena tudi glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na to je pritožbeno sodišče priznane stroške postopka tožniku znižalo, in sicer mu je za drugo obravnavo dne 10. 2. 2016 priznalo le 200 točk (150 točk za zastopanje in 50 točk za urnino) po 3.b točki tarifne št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, OT), namesto 300 točk, kolikor mu je priznalo sodišče prve stopnje. Sledilo je tudi pritožbenemu zavzemanju, da se tožniku skladno z isto določbo OT prizna za prvi narok v ponovljenem sojenju 9. 12. 2016 za zastopanje le 150, in ne 350 točk. Glede na navedeno tožniku pripadajo stroški v višini 1775 točk (in ne 2075 točk) ter materialni stroški v višini 2 % od 1000 točk (20 točk) in 1 % od 775 točk, kar znaša 7,75 točke oziroma skupno 27,75 točk. Skupni stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno znašajo 1802,75 točk oziroma 827,46 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 182,04 EUR ter pričnino v višini 125,00 EUR. Skupni tožnikovi stroški pred sodiščem prve stopnje torej znašajo 1.134,50 EUR, zato je bilo treba pritožbi v zvezi s presežkom ugoditi ter izpodbijano sodbo v tem delu spremeniti tako, da se priznani stroški tožnika, ki mu jih je dolžna tožena stranka povrniti, znižajo z 1.310,18 EUR na 1.134,50 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. V presežku je bilo pritožbo treba zavrniti, saj niso podani ne pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ter potrditi izpodbijano sodbo v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 110, 110/1, 110/1-4, 118.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5Nzcw