VDSS Sodba Pdp 1009/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o odškodninskem zahtevku tožnice, ki ga je kot neizbrana kandidatka za razpisano delovno mesto višji pravnik za delo na področju pravnega svetovanja pri toženi stranki naperila zoper toženo stranko, ker naj bi bila diskriminirana zaradi svoje starosti. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka tožnice ni diskriminirala zaradi starosti, zato je njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo tako določbe o obrnjenem dokaznem bremenu iz ZDR-1 kot tudi mednarodne akte in stališče Evropskega odbora za socialne pravice (sklepi XIII-V, Izjava o razlagi 1. člena protokola), da v primeru, če oseba, ki meni, da je prizadeta zaradi nespoštovanja načela enake obravnave, izkaže dejstva, na podlagi katerih je mogoče predpostavljati, da je do diskriminacije res prišlo, pride do prenosa dokaznega bremena na toženo stranko, ki mora dokazati, da do kršitve načela enake obravnave ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 14.790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.119,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker je sodišče prve stopnje sledilo izključno navedbam tožene stranke. Zatrjuje, da je priča A.A., ki je še vedno zaposlena pri toženi stranki in je izbirala najbolj primernega kandidata za delovno mesto višjega pravnika za delo na področju pravnega svetovanja, pristranska in neprepričljiva. Graja dokazno oceno in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedi tožnice. Trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo obrnjenega dokaznega bremena, torej da bi morala tožena stranka dokazati, da v kandidacijskem postopku tožnice ni obravnavala neenakopravno z ostalimi kandidati. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo predlagani dokaz, naj tožena stranka predloži kadrovski karton sprejetega kandidata, saj tako tožnica ni mogla izvedeti višine bruto plače delovnega mesta, na podlagi česar bi lahko natančneje oblikovala svoj zahtevek. Navaja, da je v času vlaganja zahteve za sodno varstvo lahko le sklepala, da jo je tožena stranka diskriminirala zaradi njene starosti ali previsoke izobrazbe, delovnih izkušenj v bančništvu in visokih ter vodstvenih položajev v preteklosti. Sklicuje se na izpoved priče, da je imela tožnica previsoko izobrazbo, in trdi, da je bila nedopustno diskriminirana tudi zaradi te osebne okoliščine. Zanika, da bi lahko kandidat imel preveč bančnih izkušenj. Nasprotuje izpovedi priče, da se na razpisanem delovnem mestu opravlja lažja pravna dela, drugače namreč izhaja iz njegovega naziva in iz razpisa, sodišče prve stopnje pa bi moralo od tožene stranke zahtevati predložitev akta o sistemizaciji delovnih mest z opisom del in nalog. Po njenem mnenju je bil razpis pripravljen za točno določeno osebo. Trdi, da izpolnjuje pogoje za razpisano delovno mesto in bi lahko odlično opravljala tudi lažja dela. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožena stranka potrebovala pravnika začetnika, to tudi ni objektivno upravičen razlog za razlikovanje. V zvezi s tem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da se ima vsaka oseba pravico zaposliti na delovnem mestu v okviru svojega poklica, za katerega izpolnjuje vse razpisne pogoje, ne glede na pretekle izkušnje ter vodstvene položaje. Meni, da je srž problema v tem, da so obsežne delovne izkušnje neposredno povezane z višjo starostjo kandidata. Zatrjuje, da je priča A.A. poznala njeno starost že v času izbire kandidatov. Po njenem mnenju tožena stranka ni dokazala, da tožnice ni diskriminirala, saj je zgolj pavšalno navajala, da je ni obravnavala neenakopravno z ostalimi kandidati. Izpodbijani sodbi očita slabo obrazloženost in kršitev ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS, kršitev Direktive sveta 2000/78/ES, Konvencije št. 111 Mednarodne organizacije dela (MOD) in drugih, ki ščitijo delavce pred diskriminacijo. Zatrjuje neposredno diskriminacijo. Meni, da bi sodišče prve stopnje pri svoji razsoji moralo upoštevati 2. in 22. člen ZUNEO, in ne zgolj 2.a člena, katerega vsebino je popolnoma napačno uporabilo, v konkretnem primeru namreč ni mogoče govoriti o posebni naravi dela na razpisanem delovnem mestu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ? ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je sodišče prve stopnje navedlo ustrezne in dovolj natančne razloge za svojo odločitev, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Dejansko pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o odškodninskem zahtevku tožnice, ki ga je kot neizbrana kandidatka za razpisano delovno mesto "višji pravnik za delo na področju pravnega svetovanja" pri toženi stranki naperila zoper toženo stranko, ker naj bi bila diskriminirana zaradi svoje starosti (prvi in drugi odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Po izpeljanem dokaznem postopku, pri katerem je upoštevalo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, je ugotovilo, da tožena stranka tožnice ni diskriminirala zaradi starosti, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z vpogledom v kadrovski karton sprejetega kandidata B.B., saj je ta dokaz tožnica predlagala zaradi postavitve svojega tožbenega zahtevka po višini. Glede na to, da je bil njen tožbeni zahtevek že po temelju zavrnjen, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov v zvezi z višino tožbenega zahtevka. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki naložiti predložitev akta o sistemizaciji delovnih mest z opisom del in nalog za posamezna delovna mesta, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala predložitev sistemizacije delovnih mest, iz katere bi bila razvidna dejstva oziroma pogoji, ki se zahtevajo za zasedbo delovnega mesta višjega pravnika. Opis dela in zahtevani pogoji za zasedbo delovnega mesta višjega pravnika za delo na področju pravnega svetovanja so razvidni iz razpisa, ki ga je v spis vložila tožnica (listina A 3), zato sodišče prve stopnje tega dokaza pravilno ni izvajalo, ker za odločitev v zadevi ni bil potreben. V pritožbi pa tožnica niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izbrani kandidat izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče A.A., zaposlene pri toženi stranki. Res je sicer, da je zaslišana priča pri toženi stranki še vedno zaposlena, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njenemu pričanju. Njena izpoved je bila, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča prve stopnje, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede na to, da gre za primer izbire kandidata za prosto delovno mesto, je logično, da je kot priča zaslišana oseba, ki je pri tem sodelovala. Nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo navedene priče in njeno lastno izpovedjo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar je bila priča A.A. opozorjena, njena izpoved pa prepričljiva, sodišče prve stopnje pa jo je ocenilo samo zase in v povezavi z drugimi dokazi ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo nanjo in ne na izpoved tožnice. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno zavrača, kot neutemeljene.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo tako določbe o obrnjenem dokaznem bremenu iz ZDR-1 kot tudi mednarodne akte in stališče Evropskega odbora za socialne pravice (sklepi XIII-V, Izjava o razlagi 1. člena protokola), da v primeru, če oseba, ki meni, da je prizadeta zaradi nespoštovanja načela enake obravnave, izkaže dejstva, na podlagi katerih je mogoče predpostavljati, da je do diskriminacije res prišlo, pride do prenosa dokaznega bremena na toženo stranko, ki mora dokazati, da do kršitve načela enake obravnave ni prišlo. V predmetni zadevi je tožena stranka predlagala dokaze za svoje trditve, da tožnice ni diskriminirala, oziroma da njena neizbira ni bila posledica zatrjevane osebne okoliščine na strani tožnice (starosti). Tožnica v pritožbi trdi, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi dokazovala, da do tožnice ni ravnala diskriminatorno, temveč naj bi zgolj pavšalno navajala, da tožnice ni obravnavala neenakopravno z ostalimi kandidati. To ne drži, saj je tožena stranka skladno s pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu podala trditve, da starost ni bila odločilen kriterij, ki jo je vodil pri izbiri kandidata za prosto delovno mesto. Tožnica v predmetnem sodnem sporu ni navajala nobenih konkretnejših dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, tudi v pritožbi pa navaja, da je lahko le sklepala, da ni bila izbrana zaradi svoje starosti. Glede na to od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bo negativno dejstvo (da tožnice ni neenako obravnavala zaradi njene starosti) dokazovala kako drugače oziroma bolj konkretno kot zgolj z zanikanjem tožničinih navedb. Kot priča zaslišana A.A. je izpovedala, da izbrani kandidat ni bil izbran zaradi nižje starosti oziroma da tožene stranke pri izbiri ni vodila starost tožnice. Očitek, da je izpoved te priče sama s sabo v nasprotju glede dejstva, da je že v času odločanja o vlogah kandidatov poznala tožničino starost, ni utemeljen, saj to samo zase, tudi če bi držalo, na verodostojnost priče ne vpliva. Zgolj dejstvo, da je bil izbrani kandidat mlajši od tožnice, ne dokazuje, da je bila tožnica diskriminirana (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 778/2014 z dne 29. 1. 2015).

10. Tožnica v pritožbi skuša prikazati, da bi glede na svoje izkušnje lahko bolje od izbranega kandidata opravljala delo na razpisanem delovnem mestu višjega pravnika. Te trditve so pravno nepomembne, saj lahko delodajalec ob upoštevanju prepovedi neenake obravnave izbere kateregakoli kandidata izmed prijavljenih, ki izpolnjujejo pogoje za zasedbo razpisanega delovnega mesta. Da je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje, med strankama ni sporno. Tudi tožničino nasprotovanje izpovedi priče A.A., da vsebina dela na razpisanem delovnem mestu višjega pravnika ne more biti opravljanje lažjih pravnih del že zaradi naziva "višji" pravnik, ni utemeljeno. Delodajalec lahko opredeli vsebino del na določenem delovnem mestu skladno s svojo presojo in zgolj uporaba besede "višji" ne kaže na to, da bi šlo na delovnem mestu za opravljanje zahtevnejših nalog. Ne drži pritožbena navedba, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana v kandidacijskem postopku na prosto delovno delovno mesto, saj je tožena stranka dokazala, da pri izboru kandidata za prosto delovno mesto starost kandidatov ni igrala nobene vloge. Trditev, da je tudi njena "prevelika kvalificiranost" osebna okoliščina, zaradi katere je tožena stranka ne bi smela diskriminirati v kandidacijskem postopku (6. člen ZDR-1), pa ni utemeljena. Pravno nepomembno je, ali bi bila tožnica sposobna zelo dobro opravljati vsa dela in naloge na razpisanem delovnem mestu oziroma celo boljše od izbranega kandidata, saj je delodajalec prost, da sam izbere kandidata za prosto delovno mesto, za katerega meni, da mu najbolj ustreza. Noben predpis delodajalcu ne zapoveduje, da mora izbrati kandidata, ki je bolj izobražen ali ima več delovnih izkušenj od ostalih. Tako ne gre za diskriminacijo kandidatov z več leti delovnih izkušenj, če delodajalec izbere delavca z manj let delovnih izkušenj, saj ta izbira spada v polje poslovnih odločitev delodajalca, v katerem je delodajalec prost. Edina omejitev je, da mora upoštevati prepoved neenake obravnave, kar pa je tožena stranka v predmetni zadevi upoštevala. Tako tudi očitek o posredni diskriminaciji na podlagi starosti (ker je tožnica imela zaradi svoje starosti več let delovnih izkušenj) ni utemeljen.

11. Tožnici v predmetni zadevi niso bile kršene njene ustavne pravice. Tako sodišče prve stopnje pri sojenju ni kršilo 14. člena Ustave RS, saj je tožnico obravnavalo enako kot toženo stranko. Pravilno je ugotovilo, da tožnice tudi tožena stranka ni obravnavala diskriminatorno. Sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo določb Direktive Sveta 2000/78/ES o zaščiti pred diskriminacijo, niti drugih mednarodnih pravnih aktov, na katere se sklicuje tožnica. Tudi povsem splošne trditve o kršitvi Konvencije št. 111 Mednarodne organizacije dela o smernicah za zaposlovanje za leto 2000, ki se nanašajo na posebno pozornost pomoči za starejše delavce, so neutemeljene. Nenazadnje sodišče prve stopnje ni prekršilo niti zahtev iz Pogodbe o Evropski skupnosti, ki se nanašajo na prepoved diskriminacije v zvezi s starostjo, saj tožnica zaradi svoje starosti ni bila obravnavana manj ugodno, kakor druga oseba v primerljivi situaciji. Tožena stranka je dokazala, da drugega kandidata na prosto delovno mesto ni izbrala na podlagi kriterija starosti.

12. Sklicevanje tožnice na Zakon o uresničevanju načela enake obravnave (Ur. l. RS, št. 50/2004 in nasl. - ZUNEO) na pravilnost odločitve v predmetni zadevi ne vpliva. Prepoved diskriminacije pri zaposlovanju in v delovnem razmerju je posebej urejeno v ZDR-1, sam ZUNEO pa kandidatom ni zagotavljal drugačnih ali več pravic kot ZDR-1. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju oprlo na drugi odstavek 2.a člena ZUNEO, saj je pravilno uporabilo relevantne določbe ZDR-1. Na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano zmotno uporabo določb ZUNEO pritožbeno sodišče zato ne odgovarja.

13. Pritožbena navedba, da je bil sporni razpis dejansko pripravljen za točno določeno osebo (B.B.), je povsem splošna, zato je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 778/2014
• VDSS Sodba Pdp 2/2021
• VDSS Sodba Pdp 957/2018