<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 77/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.77.2017
Evidenčna številka:VDS00001927
Datum odločbe:11.05.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

ZDR-1 delodajalca ne zavezuje, da mora v primeru odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo in v primeru, če ta možnost obstaja, da mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Takšno zavezo delodajalca je določal tretji odstavek 88. člena ZDR, ki je novi ZDR-1 ne vsebuje več.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika za delovno mesto "analitik v oddelku za kontroling in upravljanje s tveganji" iz poslovnega razloga podana s strani tožene stranke tožeči stranki dne 1. 10. 2015, nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da je pogodba o zaposlitvi z dne 10. 7. 2014 za delovno mesto "analitik v oddelku za kontroling in upravljanje s tveganji", tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehala na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 10. 2015, temveč še traja, tožena stranka pa je dolžna tožečo stranko nemudoma pozvati nazaj na delo na delovno mesto "analitik v oddelku za kontroling in upravljanje s tveganji" ter ji zagotoviti vse pravice po sklenjeni (nezakonito odpovedani) pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 7. 2014 za delovno mesto "analitik v oddelku za kontroling in upravljanje s tveganji", vse v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje nezakonitega prenehanja obračunati bruto nadomestilo plače v znesku 1.996,50 EUR bruto, in sicer od datuma nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od dne 5. 11. 2015 dalje do ponovnega nastopa dela tožeče stranke pri toženi stranki, vse na podlagi poziva tožene stranke, od obračunanih mesečnih bruto zneskov nadomestil obračunati in odvesti davke in prispevke in jih izplačati pristojnim zavodom neto zneske posameznih nadomestil mesečnih plač, pri čemer ne manj kot 1.330,00 EUR neto mesečno, pa nakazati na TRR tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. vsakega meseca za pretekli mesec, do plačila, vse pod izvršbo." (I. točka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A., niti ni sledilo predlogu tožnika, naj nasprotno stranko pozove k predložitvi akta o notranji organizaciji oziroma sistemizaciji delovnih mest na dan izpodbijane odpovedi ter planu kadrov za leti 2015 in 2016 z navedbo o zasedenosti delovnih mest ter imenskim seznamom vseh zaposlenih na delovnih mestih, saj je dejstvo, ali je bilo v času podane odpovedi tožniku na voljo primerno delovno mesto zanj, opredelilo kot nerelevantno, s tem je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je, da delodajalca na podlagi novega ZDR-1 določbe o predhodni preveritvi ustreznega delovnega mesta niso več zavezovale, vendar je tožena stranka sama zatrjevala, da je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preizkusila, ali je za tožnika na voljo drugo primerno mesto. Tožnik je želel dokazati, da je bilo primerno delovno mesto na voljo. S ciljem odpovedi pogodbenega razmerja s tožnikom je tožena stranka že predhodno poizkusila odpovedati pogodbo o zaposlitvi in sicer iz krivdnega razloga. Sodišče se glede tega niti ni opredelilo, s čemer je storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišče ni pozvalo tožene stranke k predložitvi dokaza o uvedbi programa. Namen t. i. edicijske dolžnosti je zagotovitev poštenosti sojenja (obravnave). Brez navedenega tožnik ne more dokazovati svojih trditev ali obrazloženo ugovarjati trditvam nasprotne stranke (212. člen ZPP). Podana je tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je svojo odločitev o uvedbi spornega programa oprlo zgolj na pričanje s strani tožene stranke predlaganih prič ter predloženih listin, iz katerih pa ne izhaja, da je bil program z dnem predvidene uvedbe tudi dejansko uveden. Navedene priče niso sposobne presojati, ali je program lahko nadomestil naloge tožnika, saj niso bile seznanjene s konkretnimi nalogi, predvsem pa z znanjem, s katerim je bilo na delovnem mestu analitika potrebno operirati. Sama odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje zgolj, da je navedeni program v zaključku izgradnje, iz česar nesporno izhaja, da ta z dnem odpovedi še ni bil implementiran. Nemogoče je slediti izpovedi priče B.B., da lahko potreben človeški faktor programu dodajo upravljalci. Dokazno breme o obstoju poslovnega razloga za podano odpoved je v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 na strani tožene stranke. Tožnik meni, da toženi stranki na podlagi izvedenega dokaznega postopka slednjega ni uspelo dokazati, na podlagi česar je odločitev sodišča o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku napačna. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in v celoti prereka njegove pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik ponovno zatrjuje, da bi morala tožena stranka preveriti, ali ima ob odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi na voljo zanj ustrezno delovno mesto in da tega ni storila, čeprav je takšno delovno mesto imela. V dokaz tem svojim navedbam je tožnik predlagal zaslišanje priče A.A., ter vpogled v plan kadrov pri toženi stranki za leto 2015 in 2016 z navedbo zasedenosti delovnih mest in seznamom vseh zaposlenih tožene stranke na teh delovnih mestih. Naslovno sodišče takšnim dokaznim predlogom ni sledilo, s čemer naj bi bistveno kršilo postopkovna določila v skladu z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Če zanemarimo dejstvo, da 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP nima nič skupnega s tožnikovimi očitki sodišču, pa ne moremo mimo tega, da tožnik še vedno noče razumeti, da prej veljavno določilo tretjega odstavka 88. člena ZDR z uveljavitvijo novega ZDR-1 ne velja več. ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi delavčeve pogodbe iz poslovnega razloga preveri, ali ima morda na voljo za delavca drugo ustrezno delo in mu potem tako delo tudi ponudi. Zaradi navedenega je sodišče pravilno zavrnilo vse tožnikove predloge za izvedbo dokazov, s katerimi je tožnik želel dokazati, da je imela tožena stranka za tožnika drugo ustrezno delo. Razlog, zaradi katerega je tožena stranka odpovedala tožniku njegovo pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je bil resen in utemeljen. Razlog odpovedi je bila izgradnja novega analitskega sistema (v sodelovanju z družbo C. d. o. o.), h kateremu je tožena stranka pristopila v letu 2015, ta sistem poenostavlja pripravo analiz, za katere je bil zadolžen tožnik. Sistem je bolj fleksibilen in enostaven ter omogoča, da večino delovnih zadolžitev analitikov opravljajo posebej skrbniki posameznih naložb znotraj sektorja opravljanja premoženja. Zaključek implementacije omenjenega sistema je bil po pogodbi z izvajalcem, sklenjene dne 1. 6. 2015, predviden konec septembra 2015. Glede uveljavitve sistema je sodišče zaslišalo B.B. - vodjo oddelka za informatiko in splošne zadeve pri toženi stranki, D.D. - takratnega vodjo oddelka za kontroling in upravljanje s tveganji ter E.E. - takratnega predsednika uprave tožene stranke. Vse zaslišane priče in zakoniti zastopnik so pojasnili, da je tožena stranka pričela ta sistem uporabljati v začetku oktobra 2015. Zaslišane priče so kredibilne in so izpovedale skladno ter po resnici. Tožena stranka od začetka oktobra 2015 dalje v oddelku za kontroling in upravljanje s tveganji, kjer je delal tožnik, dejansko ni več potrebovala analitikov, zato je pogodbo o zaposlitvi odpovedala obema analitikoma v tem oddelku, torej tudi tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "analitik v oddelku za kontroling in upravljanje s tveganji" iz poslovnega razloga podana tožniku 1. 10. 2015 nezakonita in se razveljavi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pri tem vpogledalo v listinske dokaze, ki sta jih predložila tožnik in tožena stranka ter vpogledalo v izpis iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS za tožnika pod C1. Sodišče prve stopnje je tudi zaslišalo tožnika in priče B.B., D.D., F.F. in E.E. in ob tem tudi obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A., ni naložilo toženi stranki za predložitev akta o notranji organizaciji oziroma sistemizaciji delovnih mest, plana kadrov za leto 2015 in 2016 z navedbo zasedenosti delovnih mest in imenskih seznamov vseh delavcev. Prav tako sodišče prve stopnje ni pozvalo tožene stranke k predložitvi dokaza o uvedbi programa, ki ga je tožena stranka uvedla z zunanjim sodelavcem C. d. o. o.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "analitik v oddelku za kontroling in upravljanje s tveganji", pri čemer mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 1. 10. 2015.

8. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo zaslišanje priče A.A., prav tako ni naložilo nasprotni stranki predložitev akta o notranji organizaciji oziroma sistemizaciji delovnih mest ter planov kadrov za leti 2015 in 2016. Pritožbeno sodišče navaja, da 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v prvem in drugem odstavku določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb za opravljanje določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), pri čemer pa delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji o zaposlitvi. ZDR-1 v 84. členu tudi določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani.

9. Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče enako kot že sodišče prve stopnje navaja, da ZDR-1 delodajalca ne zavezuje več, da mora v primeru odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo ter če ta možnost obstaja, da mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Takšno zavezo delodajalca je določal tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), ki pa je novi ZDR-1 ne vsebuje. Posledično navedenemu je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze in sicer za zaslišanje priče A.A., predložitev akta o notranji organizaciji oziroma sistemizaciji delovnih mest na dan izpodbijane odpovedi ter planov kadrov za leti 2015 in 2016 z navedbo zasedenosti posameznih delovnih mest. Tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer določa, da je podana, v kolikor stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so za rešitev zadeve relevantni, seveda pa mora ob navedenem obrazložiti, zakaj določenih dokazov ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je navedeno storilo, tako da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo odločitev sodišča glede izvedbe predlaganih dokazov.

10. Pritožbeni ugovor tožnika glede edicijske dolžnosti, da bi moralo sodišče pozvati toženo stranko k predložitvi dokazila o uvedbi novega programa, ni utemeljen. Res je, da je namen edicijske dolžnosti zagotovitev poštenosti sojenja (obravnave), vendar je tožena stranka v dokaz implementacije takšnega programa predlagala listinske dokaze in priče, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo na podlagi 8. člena ZPP. Iz izvedenih dokazov in tudi zatrjevanj tožnika že v tožbi izhaja, da je tožena stranka uvedla nov analitski sistem v sodelovanju z družbo C. d. o. o., h kateremu je tožena stranka pristopila v letu 2015, pri čemer iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da sam sistem poenostavlja pripravo analiz, za katere je bil sicer zadolžen tožnik po pogodbi o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je sistem bolj fleksibilen in enostaven, pri čemer je bila implementacija omenjenega sistema predvidena za konec septembra 2015, tožena stranka pa je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 30. 9. 2015. Implementacija novega računalniškega programa je tako dejansko pomenila tudi prenehanje potreb po delu tožnika. Sodišče s tem, ko toženi stranki ni naložilo predložitve ustreznega programa, ni storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker navedeno za rešitev predmetne zadeve ni relevantno, saj je sodišče ob navedenem zaslišalo B.B. - vodjo oddelka za informatiko in splošne zadeve, D.D. - takratnega vodjo oddelka za kontroling in upravljanje s tveganji ter E.E. - takratnega predsednika uprave tožene stranke, pri čemer so vsi zaslišani izpovedali, da je tožena stranka pričela program uporabljati v začetku oktobra 2015.

11. Za rešitev predmetne zadeve je prav tako irelevantno, da je tožena stranka tožniku že predhodno poskusila odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj navedeno za ugotavljanje zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni pomembno, sodišče prve stopnje pa se je vsebinsko natančno opredelilo do tega tudi v vsebinski obrazložitvi glede zatrjevanega šikaniranja tožnika in zatrjevane diskriminacije. Glede na podane pritožbene ugovore pa pritožbeno sodišče zgolj navaja, da iz predloženega spisa izhaja, da je tožena stranka ustavila postopek glede podaje pisnega opozorila in posledično redne odpovedi iz krivdnega razloga, saj iz dopisa odvetnika tožene stranke z dne 8. 5. 2015 izhaja, da je tožena stranka po zaslišanju priče G.G. ugotovila, da je bila teža storjene kršitve nekoliko manjša, kot je sprva kazalo. Pa tudi sicer (veljavno) pisno opozorilo ne bi moglo vplivati na podano odpoved iz poslovnega razloga. Zaradi navedenega ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ob navedenem pritožba tudi neutemeljeno navaja, da priče niso sposobne presojati, ali je program lahko nadomestil naloge tožnika, ker le-te naj ne bi bile seznanjene s konkretnimi nalogami tožnika. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zaslišalo E.E. - takratnega predsednika uprave tožene stranke, B.B. - vodjo oddelka za informatiko in splošne zadeve pri toženi stranki ter D.D. - takratnega vodja oddelka za kontroling in upravljanje s tveganji, tako da so vse zaslišane priče in takratni predsednik uprave tožene stranke nedvomno poznali delo tožnika iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer so vsi povsem skladno izpovedali, da omenjeni program nadomešča človeški faktor tako, da je poslovanje tožene stranke olajšano.

13. Tudi v kolikor je delovno mesto tožnika ostalo nezasedeno, to še ne pomeni, da tožena stranka tožniku ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, pač pa je morala v postopku pred sodiščem le dokazati, da je obstajal dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot določa 2. odstavek 87. člena ZDR-1. Tako je tožena stranka tudi zadostila standardu obrazloženosti odpovedi s tem, ko je obrazložila dejanske razloge, pri čemer je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, šlo za tehnološki in organizacijski razlog po 1. alineji 89. člena ZDR-1. Sodišče je tudi pravilno navedlo, da ne presoja, ali je sprememba v organizaciji potrebna in smotrna, ampak preverja le, ali je morda navidezna. Pri čemer je sodišče navideznost odpovednega razloga ugotavljalo tudi v kontekstu tožnikovih navedb o diskriminaciji in žaljivi obravnavi s strani vodstva, saj je tožnik zatrjeval, da je dejanski odpovedni razlog osebne narave, ker naj bi se zameril predsedniku uprave E.E. Sodišče se je jasno opredelilo tudi do izpovedbe F.F., tožnikovega sodelavca, ki je izpovedal, da tožnika niso marali, da so mu dodeljevali neprimerne razloge ter da je predsednik uprave izjavil, da bo postalo nepotrebno delo tožnika in F.F., pri čemer je sodišče ugotovilo tudi, da je bila enako kot tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi F.F. Tožnik je v postopku zatrjeval, da se je preko F.F. seznanil, da je E.E. (takratni predsednik uprave) rekel F.F., da je delovno mesto analitikov še vedno potrebno, vendar ne za njiju. Predsednik uprave E.E. in tudi zaslišani F.F. sta to na zaslišanju izrecno zanikala. Predsednik uprave je tudi zanikal šikaniranje tožnika, izvajanje mobinga nad njim in postavljanje v neenakopraven položaj z drugimi sodelavci. Tožniku so pri njegovem delu pomagali in ga usmerjali. Sodišče je kot že navedeno ugotovilo, da je nov analitski sistem najbolj posegel prav v delovno mesto analitika, pri čemer se njihovo delo nadomešča z aplikacijo in s sposobnostmi upravljalcev, da to procesirajo. Tako je tožena stranka tudi dokazala, da tožnika ni diskriminirala in šikanirala, saj je celo preklicala pisno opozorilo pred odpovedjo iz krivdnega razloga.

14. Pritožba tudi zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali utemeljeni razlogi. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja ravno nasprotno, saj na primer sodišče v točki 20 izrecno navede, da je tožena stranka v postopku dokazala obstoj tehnološkega in organizacijskega (poslovnega) razloga v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku 30. 9. 2015 zaradi izgradnje novega in analitskega sistema s prenosom posameznih nalog analitikov na skrbnike posameznih naložb znotraj sektorja upravljanja premoženja. Ob navedenem je sodišče tudi izrecno navedlo, da tožnikovo navajanje, da je imela tožena stranka na dan podane odpovedi nezasedena delovna mesta ne vpliva na odločitev.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena in 154. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 88, 88/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NzU3