VDSS Sodba Psp 608/2016

Jedro

V tretjem odstavku 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev je določeno, da v primeru, če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Za vrednotenje služnosti stanovanja v solastninskem deležu podarjene nepremičnine kot edine obveznosti, določene v darilni pogodbi, v tretjem odstavku 18. člena Uredbe, ni podlage. Oskrba na domu pomeni oskrbo in pomoč v različnih oblikah v primeru bolezni ali starosti. Glede na darilno pogodbo, s katero se obdarjenec oziroma zavezanec ni zavezal darovalki oziroma upravičenki nuditi oskrbo na domu oziroma, ji v kakršnikoli obliki nuditi pomoč v primeru starosti ali bolezni in drugo, za vrednotenje služnosti stanovanja, ki traja do upravičenkine smrti, ni podlage. V konkretnem primeru zato velja peti odstavek 18. člena Uredbe in določanje prispevkov zavezancev, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2014 in odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 11. 10. 2012 in povračilo stroškov postopka, zavrne.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 10. 7. 2014 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 11. 10. 2012 ter zadevo vrnilo v predsodni upravni postopek. Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne podlage, da odločbo organa prve stopnje odpravi v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na plačilno sposobnost upravičenke in ostalih dveh zavezancev, ki niso ne tožeča in ne tožena stranka tega postopka, pri čemer odločitev sodišča brez dvoma in neposredno vpliva na njihov pravni in materialni položaj, saj se v ponovljenem postopku lahko zgodi, da bo obveznost posameznega zavezanca višja, kot je bila določena v odločbi z dne 11. 10. 2012. To pa ni pravno dopustno, saj se ostala zavezanca za plačilo B.B. in C.C. zoper odločbo nista pritožila in dalje tudi nista sprožila socialnega spora. Tako je mogoče šteti, da bi morali biti v predmetni pravdni zadevi vsi ostali zavezanci za plačilo, pa tudi sama upravičenka, nujni enotni sosporniki, katerih deleži plačila so določeni v odločbi. Ker pa je tožena stranka v predmetni zadevi zgolj Republika Slovenija, ne pa tudi ostala zavezanca in upravičenka, je sodišče s sodbo v izpodbijanem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Tožnik bi namreč moral, v kolikor meni, da so prispevki določeni napačno, tožbo vložiti tudi zoper upravičenko in oba zavezanca, na katerih pravni položaj nujno in neposredno vpliva na odločitev sodišča, ko odloča o prispevku enega od njih, torej tožnika. Nadalje poudarja, da je sodišče v predmetni zadevi odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke, saj se ne v pritožbenem postopku v okviru upravnega postopka in ne v sodnem postopku, tožnik zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, nikoli ni skliceval na darilno pogodbo z dne 4. 2. 2009 v smislu zaveze tožnikovega brata C.C. za oskrbo mame. Ves čas postopka je namreč tožnik zatrjeval le nepravilnosti glede upoštevanja premičnega in nepremičnega premoženja ostalih dveh zavezancev, kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo za neutemeljeno. Meni, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, s tem pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki glede tega vprašanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Meni, da tudi sicer stališče sodišča prve stopnje ni pravilno, saj odvezuje ostala zavezanca k plačilu, pa čeprav sta oba zavezanca k plačilu na podlagi samega zakona. Sklicuje se na 3. točko prvega odstavka 2. člena in 18. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04 in 124/04, v nadaljevanju Uredba). Poudarja, da iz darilne pogodbe z dne 4. 2. 2009 nikakor ne izhaja, da je tožnikov brat C.C. zavezan k plačilu oskrbe mame v celoti, temveč je iz nje razvidno le, da je upravičenka D.D. podarila svoje nepremičnine C.C., pri čemer sta se pogodbeni stranki strinjali, da ima darovalka osebno služnostno pravico užitka na podarjenem stanovanju. Vztraja, da nikakor ni mogoč zaključek, da se je C.C. s pravnim poslom zavezal, da bo mami, kot upravičenki plačeval oskrbo v institucionalnem varstvu, niti se ni zavezal, da ji bo nudil oskrbo na domu. Zato glede na zgoraj navedena določila Uredbe, ni zavezanec na podlagi pravnega posla, še manj pa zavezanec k plačilu v celoti. Po prepričanju tožene stranke je tudi C.C. zavezanec za plačilo institucionalnega varstva zgolj na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR) tako kot tožnik in njegova sestra B.B., zaradi česar so izpodbijane upravne odločbe pravilne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik ugovarja pritožbenim navedbam in vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Glede na to, da je bil izračun napačno opravljen, ker toženec pri svojem izračunu ni upošteval z darilno pogodbo z dne 4. 2. 2009 dogovorjene obveznosti obdarjenca C.C. od upravičenke D.D., to je osebna služnost upravičenke, saj te obveznosti ni ustrezno ovrednotil, je prvostopno sodišče upravičeno odpravilo izpodbijani odločbi. Napačen izračun ima za posledico, da bo potrebno ponovno ovrednotiti vse prispevke, upoštevaje pravilno vrednotene obveznosti C.C. Ne strinja se, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločalo mimo trditvene podlage tožnika. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 11. 10. 2012 in dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2014, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo. S slednjo je po uradni dolžnosti odločil, da je upravičenka D.D. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 210,67 EUR od 15. 6. 2012 in da je glede na oprostitev prispevek upravičenke 589,29 EUR. Nadalje je odločil, da je C.C. oproščen plačila storitve za upravičenko v višini 158,64 EUR in da glede na oprostitev njegov prispevek znaša 52,03 EUR, B.B. je oproščena plačila storitve v višini 185,75 EUR in je glede na oprostitev dolžna prispevati 24,92 EUR. Tožnik pa je oproščen plačila storitve za upravičenko v višini 76,95 EUR in je glede na oprostitev dolžan prispevati 133,72 EUR.

V obravnavani zadevi je sporna višina prispevka tožnika kot zavezanca k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko D.D.

7. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da izpodbijani odločbi nista pravilni, dejansko stanje pa v predsodnem postopku ni bilo popolno oziroma pravilno ugotovljeno, in je bilo posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, je na podlagi prvega in drugega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odpravilo citirani odločbi in zadevo vrnilo v predsodni upravni postopek. Kot bistveno je štelo, da osebna služnost upravičenke, določena v darilni pogodbi, predstavlja določeno obveznost, ki pa ni bila ovrednotena v denarju. Po stališču sodišča prve stopnje bi moral Center za socialno delo A. glede na vsebino darilne pogodbe, sklenjeno med C.C. in D.D., ob upoštevanju tretjega odstavka 18. člena Uredbe ovrednotiti s pravnim poslom dogovorjeno obveznost zavezanca in šele nato, če na ta način določen prispevek zavezanca C.C. ne bi dosegal zneska, za katerega je bila oproščena upravičenka, določiti prispevke ostalih zavezancev v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost.

8. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/07, uradno prečiščeno besedilo in spremembe, v nadaljevanju ZSV) in Uredba. Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačevati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialnovarstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je v skladu z določbo tretjega odstavka 100. člena ZSV predpisala Vlada RS in sicer v Uredbi. Po 1. točki 2. člena Uredbe je upravičenec ali upravičenka oseba, ki za razreševanje socialnih stisk in težav potrebuje organizirano strokovno pomoč v obliki socialnovarstvenih storitev, če izpolnjuje splošne pogoje iz 5. člena Zakona o socialnem varstvu in posebne pogoje, predpisane s standardi in normativi za posamezno storitev. Glede na definicijo, določeno v 3. točki citirane določbe pa se za zavezance ali zavezanko šteje fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in druga pravna ali fizična oseba, ki jo v plačilo stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

9. V tretjem odstavku 18. člena Uredbe je določeno, da če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. V petem odstavku 18. člena Uredbe pa je izrecno določeno, da se v ostalih primerih prispevki zavezancev določijo v razmerju, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost.

10. Iz darilne pogodbe (upravni spis list.št. 6 (A-E), na katero se je tožnik skliceval že v predsodnem ter nato v sodnem postopku na glavni obravnavi dne 8. 1. 2016 (list. št. 16), je razvidno, da jo je sklenila upravičenka D.D. kot darovalka z zavezancem C.C. kot obdarjencem in da si je darovalka v III. členu te pogodbe izgovorila osebno služnostno pravico užitka na podarjenem solastninskem deležu (6 petnajstin) na nepremičnini s parc. št. ... k. o. ... Upravičenka z darilno pogodbo ni izgovorila ničesar drugega, niti se ni dodatno ali kaj drugega zavezal obdarjenec.

11. Glede na 227. člen stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami, v nadaljevanju SPZ) je osebna služnost pravica imetnika, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico in traja najdlje do imetnikove smrti.

12. V konkretnem primeru služnost stanovanja daje upravičenki dosmrtno pravico rabiti in uživati sporno stanovanje brez omejitev, s tem, da se ohrani substanca stvari. To je tudi edina obveznost, ki je dogovorjena z darilno pogodbo. Čeprav glede na 227. člen SPZ vsaka služnost predstavlja breme, pa v konkretnem primeru dogovorjena služnost stanovanja na podarjenem solastninskem deležu nepremičnine, ne predstavlja takšnega bremena oziroma obveznosti, kot je določena v 18. členu Uredbe. Torej, da bi bil obdarjenec zavezan plačevati institucioalno varstvo v celoti ali delno ali zagotavljati oskrbo na domu. Samo v takšnem primeru, če bi se zavezanec z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom zavezal plačevati institucioalno varstvo v celoti ali delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe, ta del obveznosti ovrednoti.

13. Za vrednotenje služnosti stanovanja v solastninskem deležu podarjene nepremičnine kot edine obveznosti, določene v darilni pogodbi, pa v tretjem odstavku 18. člena Uredbe, ni podlage. Oskrba na domu pomeni oskrbo in pomoč v različnih oblikah v primeru bolezni ali starosti. Glede na darilno pogodbo, s katero se obdarjenec oziroma zavezanec C.C. ni zavezal darovalki oziroma upravičenki D.D. nuditi oskrbo na domu oziroma ji v kakršnikoli obliki nuditi pomoč v primeru starosti ali bolezni in drugo, za vrednotenje služnosti stanovanja, ki traja do upravičenkine smrti, ni podlage. V konkretnem primeru zato velja peti odstavek 18. člena Uredbe in določanje prispevkov zavezancev, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost, kot je bilo pravilno upoštevano v predsodnem postopku.

14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2014 in odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 11. 10. 2012 in povračilo stroškov postopka, zavrnilo. Hkrati je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

15. Sodišče prve stopnje se ni opredeljevalo do očitkov pritožbe glede nujnega sosporništva, ker gre za pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ostale pritožbene navedbe pa za samo odločitev niso relevantne.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 655/94
• VSL sodba II Cp 2755/2015
• VDSS sodba Psp 607/2016