VDSS Sodba Pdp 1050/2016

Jedro

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Zatrjeval je, da je ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljal enaka dela, ter da pri tehnični pomoči ne gre za začasno, temveč za stalno potrebo po delu. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ni bilo projektno, temveč je šlo za stalno delovno nalogo tožene stranke. Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi presegla časovno omejitev iz četrtega odstavka 55. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Tehnične pomoči ni mogoče opredeliti kot projekt z omejenim časom trajanja, temveč gre v resnici za opravila stalne narave, ki so bila potrebna v vseh zaporedoma si sledečih obdobjih izvajanja operativnih programov in se še vedno izvajajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa št. ... z dne 11. 12. 2015 in št. ... z dne 3. 2. 2016, ki ju je tožena stranka izdala tožniku (I. točka izreka sodbe) ter ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 11. 2015, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki s 30. 11. 2015 ni prenehalo in še vedno traja (II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto svetovalec za čas od 1. 12. 2015 dalje (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe pozvati na delo za nedoločen čas in sicer na uradniško delovno mesto svetovalec oziroma na ustrezno delovno mesto (IV. točka izreka sodbe), da mu je dolžna v roku 15 dni priznati vse pravice iz delovnega razmerja v obdobju od 1. 12. 2015 do ponovne reintegracije v delovno razmerje (V. točka izreka sodbe). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni za čas od 1. 12. 2015 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati razliko med bruto nadomestilom za brezposelnost in bruto nadomestilom plače oziroma bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, odvesti razliko davkov in prispevkov, tožniku pa izplačati razliko med prejetim nadomestilom za brezposelnost in pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (VI. točka izreka sodbe), višji in drugačen zahtevek je zavrnilo (VII. točka izreka sodbe) Odločilo je, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe tožniku povrniti stroške postopka v znesku 740,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VIII. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper njen zavrnilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bila dela, ki jih je opravljal tožnik, stalna in da tehnične pomoči ni mogoče opredeliti kot projekt z omejenim časom trajanja. Delo na projektu je bilo vezano na določeno programsko obdobje, ki ni bilo stalno. Pojasnjuje, zakaj je tehnična pomoč nujen del projekta in zakaj ne predstavlja stalnega dela. Sodišču prve stopnje očita, da je enačilo pojem tehnične pomoči s pojmom financiranja, kar je v nasprotju s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 65/2013, kjer ločuje pojem financiranja in tehnične pomoči. S tem je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Navaja, da je tožnik svoje strokovne naloge opravljal v okviru projekta A., te naloge pa so zaključene. V obdobju od 1. 12. 2015 do 31. 3. 2016 so se izvedla še posamezna opravila, za te naloge pa ni bila zaposlena nobena oseba. Tako so se na tem projektu zaključile vse redne naloge, za katere je bil zaposlen tožnik in ni več nobene potrebe po njegovi zaposlitvi. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, iz katere izhaja, da kadar delodajalec organizira določeno projektno delo, lahko za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer tudi za krajši čas od trajanja projekta, kasnejše podaljšanje projekta ne pomeni obveznosti delodajalca, da pogodbo za določen čas avtomatsko podaljša. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na izjavi prič B.B. in C.C., ki sta javni uslužbenki in so jima prav tako potekle pogodbe sklenjene za določen čas, ni pa upoštevalo izpovedi tožeči stranki neposredno nadrejene D.D., ki je jasno pojasnila, da so bile naloge tožnika s predpisi in navodili natančno konkretizirane in vezane na operacije programskega obdobja 2007-2013. Tako so se strokovne naloge skrbništva posameznih programov financiranih s strani E. zaključile konec novembra 2015, zato ni več nobene potrebe po tožnikovi zaposlitvi. Opozarja, da je eden od pogojev za zaposlitev na uradniškem delovnem mestu imenovanje v naziv, in ker tožnik v naziv ni bil imenovan, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu za nedoločen čas, s tem pa je sodišče prve stopnje odločalo izven meja svoje pristojnosti, saj je razporejanje delavcev na določena delovna mesta v izključni pristojnosti delodajalca. Nadalje navaja, da je tožena stranka svoje interese po razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 jasno izrazila, medtem ko tožnik razlogov, zakaj bi ostal v delovnem razmerju, ni jasno obrazložil. Opozarja na določbo 122. člena URS, da je zaposlitev v upravnih službah načeloma mogoča samo na podlagi javnega natečaja. Izpostavlja tudi določbi 7. in 27. člena Zakona o javnih uslužbencih in zatrjuje, da v izbirnih postopkih za zasedbo prostih delovnih mest vedno spoštuje načelo enakopravne dostopnosti do delovnih mest in načelo javnega natečaja. Poudarja, da so bili v izbirnih postopkih skladno z Aktom o spremembah akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki na novo sistemizirana delovna mesta izbrani kandidati, ki so se izkazali kot najbolj strokovno usposobljeni za opravljanje dela na razpisanih delovnih mestih, med njimi pa ni bilo tožnika. Vztraja pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja tožena stranka, saj izrek izpodbijane sodbe ne nasprotuje njenim razlogom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008 na delovnem mestu svetovalec v Projektni enoti F. v Sektorju G.. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas, in sicer za čas trajanja projekta H. (v nadaljevanju: projekt 2007 - 2013) oziroma do 30. 6. 2015. Tožnik je opravljal naloge uradniškega delovnega mesta v VII. tarifnem razredu. Stranki sta dne 30. 6. 2015 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2015 do predvidoma 30. 11. 2015 za delovno mesto svetovalec v Projektni enoti I.

7. V skladu s 3. točko 1. odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) se z javnim uslužbencem lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja. Delovno razmerje se v takih primerih sklene za čas trajanja projekta (3. odstavek 69. člena ZJU), na podlagi določbe 3. odstavka 68. člena ZJU pa je treba glede omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in glede posledic kršitev določb 1. odstavka 68. člena ZJU uporabljati določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta v 11. alineji 1. odstavka 54. člena kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, v skladu s 4. odstavkom 55. člena ZDR-1 pa se lahko v tem primeru (ne glede na omejitev iz 2. odstavka 55. člena) pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta.

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. V postopku na prvi stopnji je zatrjeval, da je ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljal enaka dela ter da pri tehnični pomoči ne gre za začasno, temveč za stalno potrebo po delu. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da delo, ki ga je opravljal, ni bilo projektno, temveč je šlo za stalno delovno nalogo tožene stranke, in da je tožena stranka s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi presegla časovno omejitev iz četrtega odstavka 55. člena ZDR-1, je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Zoper to odločitev se pritožuje tožena stranka.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tehnične pomoči ni mogoče opredeliti kot projekt z omejenim časom trajanja, temveč da gre v resnici za opravila stalne narave, ki so bila potrebna v vseh zaporedoma si sledečih obdobjih izvajanja operativnih programov in se še vedno izvajajo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da bo zaključevanje del in nalog programskega obdobja 2007 - 2013 potekalo tudi v letih 2016 in 2017 in da bodo zaposleni za izvajanje kohezijske politike v programskem obdobju 2014 - 2020 izvajali tudi dela in naloge programskega obdobja 2007 - 2013. Tako izvajanje nekaterih programov prehaja iz enega programskega obdobja v drugega, za implementacijo teh programov, vključno s programi, ki so v vsakokratnem operativnem obdobju novi, pa je zadolžena tehnična pomoč. Naloge tehnične pomoči so v vseh programskih obdobjih istovrstne in naloge prehajajo iz enega programskega obdobja v naslednjega (tako tudi naloge, ki jih je opravljal tožnik). Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bilo delo tožnika na projektu 2007 - 2013 vezano na določeno programsko obdobje, ki ni bilo stalno, prav tako pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na izpovedi B.B. in C.C. in ni upoštevalo izpovedi D.D.. Iz točk 14, 15 in 16 obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved D.D., ki je bila tožniku neposredno nadrejena, vendar pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnikovo delo skrbnika programov ni bilo vezano le na projekt 2007 - 2014, zato je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je v operativnem obdobju 2014 - 2020 prišlo do sprememb na področju financiranja, ne vpliva na ugotovitev, da je potreba po opravilih tehnične pomoči trajnejše narave.

10. Tožena stranka tako ni dokazala, da je bila sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas zakonita, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sklenila pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člena ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU). Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, saj ta temelji na izhodišču, da je bilo določeno delo projektno organizirano oz. da se je tudi delo, ki ga je nekdo opravljal v okviru zaposlitve, opravljalo v okviru tega projekta. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da naloge tehnične pomoči niso bile del projekta oziroma da te naloge ob zaključku projekta niso prenehale, ne gre za primerljivi zadevi.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 65/2013 z dne 25. 11. 2013. Tudi v tej zadevi ugotovljeno dejansko stanje tako ni primerljivo obravnavanemu. Sodišče prve stopnje zato z izpodbijano odločitvijo ni kršilo pravice tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS; št. 83/2001 in nadalj.), kot to zatrjuje pritožba.

12. Dejstvo, da bila sprememba načina zaposlovanja sprejeta s strani Vlade RS in da je ta 26. 2. 2015 sprejela sklep, s katerim je za opravljanje del v zvezi s projektom 2014 - 2020 odobrila zaposlitev do 375 oseb za nedoločen čas, ne vpliva na obveznost tožene stranke, da je dolžna tožečo stranko na podlagi izpodbijane sodbe pozvati nazaj na delo na uradniško delovno mesto svetovalec. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve razloge za svojo odločitev, da ne razveže pogodbe o zaposlitvi, ustrezno obrazložilo in pri tem upoštevalo tako razloge kot tudi interese obeh pogodbenih strank. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 in tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za reintegracijo kršilo določbo 122. člena URS ter 7. (načelo enakopravne dostopnosti) in 27. člen ZJU (načelo javnega natečaja), saj se v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZJU šteje, da je delavec (oziroma javni uslužbenec) sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

13. Glede na to, da je tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas utemeljen že zato, ker delo, ki ga je pri toženi stranki opravljal tožnik, ni bilo projektno, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb zoper presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi za določen čas presegla časovno omejitev, ki jo glede njenega trajanja predpisuje 4. odstavek 55. člena ZDR-1 (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 342/2016
• VDSS sodba Pdp 354/2013
• VDSS sodba Pdp 261/2016