VDSS Sodba Psp 610/2016

Jedro

Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 2. 6. 2015 in št. ... z dne 12. 10. 2015 v delu, ki ne priznava nove odmere invalidske pokojnine za čas od 1. 12. 2002 dalje, priznanje višje invalidske pokojnine od 1. 12. 2002 dalje, izplačilo razlik med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine in novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov razlik dalje (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev in povračilo stroškov.

Meni, da je bilo v nasprotju s 17. členom Listine o temeljnih pravicah v EU poseženo v pravico do pokojnine. Ker ni sorazmerna plači, je poseženo v njena lastninsko pravna upravičenja, toženec pa neupravičeno obogaten za plačane prispevke. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da zahtevki, ki izvirajo iz obveznega pokojninskega zavarovanja, ne morejo imeti podlage v splošnih pravilih civilnega prava. Tudi ustavno sodišče je že poudarilo, da mora biti pokojnina sorazmerna plači oziroma osnovi, od katere so se plačevali prispevki. Varovana je tudi s 3. členom ustave. Ker se sodišče do tega ni zadostno opredelilo, ji je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Sicer pa je napačen zaključek, da ji višja odmera pokojnine ne gre za nazaj, ker ni vložila zahteve za novo odmero. Šele po ustavni odločbi ima pravico vložiti pravno sredstvo po 183. členu ZPIZ-2.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih tožničinih navedb.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 12. 10. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 6. 2015, s katero je bila tožnici po uradni dolžnosti invalidska pokojnina ponovno odmerjena v znesku 1.463,41 EUR od 1. 7. 2015 dalje, odločba z dne 13. 12. 2002 o priznanju in odmeri invalidske pokojnine v znesku 192.612,00 tedanjih SIT od 1. 12. 2002 dalje pa razveljavljena. Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.

6. Z navedeno ustavno odločbo je bilo izrečeno, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS. št. 106/1999 s spremembami) v neskladju z Ustavo RS, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine. Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je bilo tožencu naloženo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Toženec izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz 1. odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) ne glede na pretečen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (1. do 4. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka).

Ustavno sodišče RS je utemeljilo, da je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ. Dokončna odločba se je lahko po tej določbi na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavila ali spremenila z učinkom za naprej. Tudi veljavni ZPIZ-2 v 183. členu pod določenimi pogoji omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.¹ Nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ker ZPIZ-1 takše določbe oziroma posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi ob izpolnjenih pogojih omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej, ni vseboval, je ugotovilo, da različna obravnava zavarovancev ni skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS.

Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. To pa je za odločitev v zadevi tudi edino relevantno. Ob tem, ko je tožencu naložilo izdajo odločb o novi odmeri pokojnine, je namreč izrecno določilo, od kdaj naprej takšna odločba učinkuje. Ker se je postopek v obravnavanem primeru začel po uradni dolžnosti in je bila odločba izdana 2. 6. 2015, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015. Le na na takšen način je mogoče pravilno uporabiti in razlagati relevantno ustavno odločbo. Da odločba o novi odmeri lahko učinkuje le za naprej, jasno izhaja tudi iz obrazložitve ustavne odločbe. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS uporabilo prav določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.² V celoti pa se je sklicevalo na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki torej učinke izdane odločbe veže šele na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti.

7. Glede na predhodno navedeno torej tudi po stališču pritožbenega sodišča citirana odločba Ustavnega sodišča RS niti 183. člen ZPIZ-2 ne dajeta pravne podlage za to, da bi nova odločba lahko učinkovala že od priznanja pravice do invalidske pokojnine, torej od 1. 12. 2002 dalje. Iz navedenih razlogov so neutemeljene zatrjevane kršitve ustave in Listine o temeljnih pravicah v EU. Ostale pritožbene navedbe za rešitev zadeve pravno niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.³

8. Zato je potrebno na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške pritožbe krije sama.

-------------------------------
¹ Po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.
² V 2. odstavku 183. člena ZPIZ-2 je določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.
³ V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje po 360. členu ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 451/2017
• VDSS Sodba Psp 457/2017
• VDSS Sodba Psp 368/2017