VDSS Sodba Psp 107/2017

Jedro

Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starosti 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 30. 9. 2015 in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da izpodbijana sodba ni pravilna, saj je zelo slabega zdravstvenega stanja, v posledici tega je v BIH tudi invalidsko upokojen. Zato bi sodišče v tem postopku moralo njegovo nezmožnost za delo ugotavljati s pomočjo izvedenca in z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo ter zdravstveni karton. Pred sodiščem je bil zaslišan, vendar mu sodišče ni poklonilo vere. Vztraja, da so zaključki in ugotovitve sodišča protispisni, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti, saj je ocena nezmožnosti za delo strokovno vprašanje in ne more biti bistveno drugače ocenjena kot v BIH.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Bistvena kršitev določb ZPP po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju in če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapiskov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Izpodbijana zavrnilna sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni, niso sami s seboj v nasprotju in tudi niso protispisni. Sicer pa pritožba ne navaja konkretno, v čem so zaključki sodišča prve stopnje protispisni.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 30. 9. 2015, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 6. 2015. S slednjo je toženec odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 7. 1. 2011 in še nadalje ter da nima pravice do invalidske pokojnine.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in s tem v zvezi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 23. 9. 2013 pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki jo je zaradi priznanja pravice po slovenskih predpisih, odstopil tožencu. Glede na tako vloženo zahtevo je pravna podlaga za rešitev tega spora podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011, v nadaljevanju: Sporazum).

9. V I. kategorijo invalidnosti je po 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 mogoče razvrstiti le zavarovanca, ki zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, pa nima več preostale delovne zmožnosti. Pravico do invalidske pokojnine glede na določbe 41. člena ZPIZ-2 med drugim pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije pa pod pogojem, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. člen ZPIZ-2).

10. Po podatkih o dopolnjeni pokojninski dobi, je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 6 let 3 mesece in 17 dni pokojninske dobe, med tem ko v BIH nima dopolnjene zavarovalne dobe.

11. V obravnavanem primeru je v predsodnem postopku na podlagi tako začetega postopka najprej mnenje o tožnikovi delazmožnosti podala invalidska komisija I. stopnje dne 4. 6. 2015, nato pa v pritožbenem postopku še dne 7. 9. 2015 invalidska komisija II. stopnje. Obe sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku od 7. 1. 2011 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem je delal, to je polnilec vreč, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko pa je zmožen opravljati delo na drugem delu samo v dopoldanski izmeni, brez pogostega pripogibanja, ročno lahko premešča bremena do največ 8 kg, brez dela nad globino in na lestvi. Tožnik je že invalid III. kategorije invalidnosti od 7. 1. 2011 zaradi sladkorne bolezni, zdravljenja z inzulinom in diabetične polinevropatije, bolečin v križu, arterijske hipertenzije in stanja po akutni in prehodni psihotični motnji. Iz obrazca BIH/SL27 z dne 22. 11. 2013 in predloženih izvidov pa je razvidno, da se opisana obolenja v zadnjem času niso bistveno poslabšala, zato je tudi izvedenski organ v BIH najprej ocenil, da obstaja pri tožniku II. kategorija invalidnosti od 22. 11. 2013 dalje zaradi bolezni, navedel pa je tudi razbremenitve, ob katerih bi tožnik še lahko opravljal delo. Tudi obe invalidski komisiji sta ocenili, da je pri tožniku še naprej potrebna razbremenitev v obliki 4 urnega dela, omejitev fizičnega dela na največ 8 kg. Zaradi sladkorne bolezni pa je potrebno, da dela samo v dopoldanski izmeni, brez dela nad globino in na lestvi.

12. Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starosti 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.

13. Ker pa na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji v trajanju 6 let, 3 mesece in 17 dni, v BIH pa sploh nima dopolnjene zavarovalne dobe, tožnik ne izpolnjuje niti pogoja, določenega v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2 tako, da tudi v primeru, če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je zadnja odločba z dne 28. 2. 2013, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, postala dokončna in pravnomočna dne 26. 3. 2013. Glede na takšno odločbo pred tem datumom ne bi bilo mogoče ugotoviti I. kategorije invalidnosti, ampak šele od prvega naslednjega dne od pravnomočnosti, to je od 27. 3. 2013. Na ta dan pa bi tožnik glede na starost in ob upoštevanju, da bi bil vzrok invalidnosti bolezen, moral v Sloveniji dopolniti najmanj 10 let in 4 mesece zavarovalne dobe, tožnik pa tega pogoja ne izpolnjuje, saj ima le 6 let, 3 mesece in 17 dni zavarovalne dobe.

15. Pri tožniku, pri katerem je glavna bolezen, ki vpliva na invalidnost, inzulinsko neodvisna sladkorna bolezen ter diabetična polinevropatija, bolečine v križu (lumbago) z išiasom, akutne in prehodne psihotične motnje kot druge bolezni, ki vplivajo na tožnikovo delazmožnost, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti, ampak je še vedno zmožen za delo z omejitvami s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno.

16. Sodišče prve stopnje je že na podlagi enotnih mnenj obeh invalidskih komisij, ob upoštevanju tožnikovega zdravstvenega stanja pravilno in popolno ugotovilo tožnikovo zdravstveno stanje in njegovo delovno zmožnost. Pritožbeno vztrajanje, da bi bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje, pri čemer ne navaja nobenega konkretnega razloga za izvedbo takšnega dokaza, da bi obstajal kakršenkoli dvom v objektivno podano mnenje invalidskih komisij, je neutemeljeno. Pritožba tudi neutemeljeno, brez konkretnih navedb, vztraja, da je tožnik zelo slabega zdravstvenega stanja, brez podlage pa se ne strinja tudi s tem, da sodišče prve stopnje ni poklonilo vere tožnikovi izpovedi. Glede na invalidnost, definirano v 1. odstavku 63. člena ZPIZ-2 lahko ta temelji na strokovno medicinskih dokazih in na objektivno ugotovljenem zdravstvenem stanju. Zaradi različne zakonodaje in definicije invalidnosti v posamezni državi pogodbenici pa lahko pride do drugačne odločitve pri priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 348/2017
• VDSS sodba Psp 632/2015
• VDSS Sodba Psp 386/2018