VDSS Sodba in sklep Psp 115/2017

Jedro

Novo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je tožnik vložil že 12. 2. 2016, torej še pred izdajo drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2016, ob odločanju toženca o tej ponovni zahtevi pa je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že dokončno in pravnomočno zavrnjena. Zahteva se na podlagi 1. točke 4. odstavka 129. člena ZUP zavrže tako v primeru, ko se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, kot če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje ni spremenilo. To pa pomeni, da pogoji za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 12. 2. 2016 niso izpolnjeni in je bila ponovna zahteva zakonito zavržena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, razveljavi in tožba v tem delu zavrže.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št.... z dne 23. 5. 2016 in sklepa št. ... z dne 1. 4. 2016 ter priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki meni, da sodišče zavrnilne sodbe ni argumentiralo. Vztraja, da je bila srbska pokojnina odmerjena le na podlagi dobe, dopolnjene v Srbiji, torej brez slovenske dobe, za kar je predložil tudi dokumentacijo. Toženec trdi, da mu je bila pokojnina priznana tudi z upoštevanjem slovenske dobe, kar srbski nosilec zavarovanja zanika. Del pokojnine je prejel iz Nizozemske, del pa iz Francije, med tem ko mu toženec pokojnine ni priznal. S tem v zvezi je kontaktiral tudi toženca, kar je mogoče preveriti, če se pogovori beležijo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v predmetni zadevi pravno odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena ter glede zaključka, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita, pravilno uporabljeno materialno pravo. Prišlo pa je do bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodne odločbe.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 23. 5. 2016 v zvezi s prvostopenjskim sklepom z dne 1. 4. 2016 o zavrženju zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. V predsodnem upravnem, enako pa tudi v sodnem postopku, je bilo ugotovljeno, da je o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine že bilo pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejansko stanje niti pravna podlaga pa se nista spremenila.

6. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)² organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Prav takšno stanje je podano tudi v obravnavanem primeru.

7. Z odločbo z dne 10. 2. 2016, potrjeno z odločbo z dne 16. 3. 2016, je bila namreč tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine z dne 15. 1. 2016 dokončno in pravnomočno zavrnjena na podlagi 3. odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo³, ker pogoji za prevedbo srbske pokojninske dajatve niso bili izpolnjeni. Srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja mu je z odločbo z dne 23. 4. 2008 priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 5. 2007 dalje ob upoštevanju tudi slovenske pokojninske dobe, pokojninski dajatvi pa sta mu bili priznani še s strani francoskega in nizozemskega nosilca zavarovanja po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Srbijo in navedenima tretjima državama. Pokojninska dajatev je zato ostala trajna obveznost srbskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je priznal pravico do starostne pokojnine ob upoštevanju tudi slovenske pokojninske dobe. S tem v zvezi je glede na pritožbene navedbe potrebno pojasniti, da je bila tožniku v Srbiji starostna pokojnina priznana na podlagi skupne v dobe v trajanju 31 let, 8 mesecev in 6 dni, od tega za dobo 7 let in 4 mesece dopolnjeno v Sloveniji.⁴ Tako priznana starostna pokojnina pa je bila odmerjena ob pogojih, določenih v srbski nacionalni zakonodaji, za 22 let, 8 mesecev in 25 dni dobe.

8. Novo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je tožnik vložil že 12. 2. 2016, torej še pred izdajo drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2016, ob odločanju toženca o tej ponovni zahtevi pa je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že dokončno in pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Zahteva se po že citirani 1. točki 4. odstavka 129. člena ZUP zavrže tako v primeru, ko se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, kot če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje ni spremenilo. To pa pomeni, da pogoji za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 12. 2. 2016 niso izpolnjeni in je bila ponovna zahteva, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, zakonito zavržena. Ker je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na odpravo dokončne odločbe in sklepa o zavrženju zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, utemeljeno zavrnjen, pritožba zoper ta del izreka prvostopenjske sodbe ni utemeljena.

9. Ker je bila obravnavana zahteva v predsodnem upravnem postopku zakonito zavržena, pa ni pogojev za meritorno sojenje v delu tožbenega zahtevka na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Med zavrnilnim delom izreka izpodbijane sodbe in obrazložitvijo, da je zavrženje ponovne zahteve za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine zakonito, je podano nasprotje in s tem bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V tem obsegu bi moralo sodišče prve stopnje namreč tožbo zaradi navedenih razlogov zavreči.

10. Na podlagi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno ob uporabi 1. odstavka 351. člena ZPP pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, po uradni dolžnosti razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči. V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
³ Ur. l. RS - MP, št. 5/2010.
⁴ Gre za zavarovalno dobo, dopolnjeno od 1. 3. 1976 do 30. 6. 1983.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 440/2012
• VDSS Sodba in sklep Psp 245/2017
• VDSS sklep Psp 379/2016