VDSS Sodba Psp 70/2017

Jedro

V zadevi je sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR, po katerem je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Za odločitev je zato bistveno, ali je tožnica dokazala, da njena mati iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do tožnice. Le v tem primeru bi bila namreč tožnica prosta obveznosti plačila prispevka za institucionalno varstvo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnici tega ni uspelo dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita 5. in 6. točka drugega odstavka izreka dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2014 in 5. ter 6. točka izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 29. 10. 2013. Nadalje je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da s tožbo uveljavlja izjemo od splošnega pravila, da so otroci dolžni svoje starše preživljati. Pred sodiščem je zatrjevala in dokazovala, da mati preživninske obveznosti do tožnice iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala. Mati je alkoholičarka, ki je tožnico v času otroštva in mladosti zanemarjala. Za tožnico ni skrbela tako kot bi morala, zato je bila tožnica tudi žrtev posilstva. V dokaz svojih navedb se sklicuje na razvezno sodbo opr. št. P 728/64-22. Iz omenjene sodbe izhaja, da je mati izostajala z doma in da ni v redu gospodinjila družini. Stalno je bila pod vplivom alkohola in se dobivala z drugimi moškimi, pri čemer je zanemarjala svoje otroke. Tožnica graja zaključke sodišča, da iz navedene sodbe izhaja, da je tožnica bila dobra gospodinja ter, da je bila zakonska zveza razvezana iz obojestranske krivde. Bistveno je namreč, kdo je sprožil postopek ločitve, kar pa sodišče prve stopnje ignorira. Zmotni so tudi zaključki sodišča glede zaposlitve njene matere. Tožnica je namreč navajala, da njena mati v obdobju pred ločitvijo ni bila zaposlena. Zaposlila se je šele leta 1962. Sodišče tožnici tudi ne verjame, da njena mati ni prispevala k skupnemu gospodinjstvu in da je morala tožnica skrbeti za mlajše sestre. Po razvezi 11. 12. 1964 so vse štiri sestre ostale pri očetu. Prav tako ji ne verjame, da je bila tožnica posiljena s strani materinega prijatelja, da si je tožnica sama kupovala šolske potrebščine, s tem da je denar zaslužila s pospravljanjem stanovanja pri neki frizerki. Denar pa je prispeval tudi oče. Sodišče tudi zaslišanje prič (tožničinih sester A.A. in B.B.) selektivno obravnava ter izven konteksta navaja izseke pričanj obeh sester. Glede na njuna pričanja sodišče neutemeljeno zaključuje, da tožnici ni uspelo dokazati, da mati ni skrbela zanjo iz neupravičenih razlogov in da do nje ni izpolnjevala preživninskih obveznosti. Sodišče je glede tega zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožnica je namreč predlagala tudi zaslišanje priče C.C., ki pa jo sodišče ni zaslišalo niti ni obrazložilo, zakaj dokaz z njenim zaslišanjem ni potreben. V tem primeru gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka in je potrebno sodbo že iz tega razloga razveljaviti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odpravilo tudi kršitve določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu št. Psp 90/2016 z dne 1. 6. 2016.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2014, s katero je bilo delno ugodeno tožničini pritožbi ter v 5. točki drugega odstavka odločeno, da je tožnica oproščena plačila storitve za upravičenko (mamo D.D.) in da njen prispevek znaša 43,76 EUR (6. točka drugega odstavka izreka drugostopenjske odločbe). S prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 10. 2013 je bil namreč prispevek določen v višjem znesku in sicer v višini 69,12 EUR.

6. V zadevi je sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR)². V navedenem členu je določeno, da je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.

7. Glede na navedeno določbo je torej za odločitev bistveno, ali je tožnica dokazala, da njena mati iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do tožnice. Le v tem primeru bi bila namreč tožnica prosta obveznosti plačila prispevka za institucionalno varstvo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pa tožnici omenjenega ni uspelo dokazati.

8. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje je tožnica več let živela v družinski skupnosti. Tožnica je bila namreč rojena leta 1947, do razveze njenih staršev pa je prišlo šele 11. 12. 1964. Kot je to izpovedala zaslišana priča A.A. so do razveze staršev živeli normalno, hodili na morje, gospodinjila pa jima je mama. Tožnica je sicer izpovedala, da naj bi se mama odselila že leta 1963, kar v bistvu pomeni, da je tožnica skupaj z mamo v družinski skupnosti živela najmanj 15 let. Poleg tožnice so bile v družini še tri mlajše hčere. Iz izpovedbe tožnice sicer izhaja, da mati ni pospravljala in da je tožnica morala kuhati oziroma, da so hodili na kosilo v restavracije. Vse to naj bi se dogajalo od tožničinega 8. leta starosti dalje. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da je skrb za družino, kljub njeni mladosti, pretežno odpadla ravno na tožnico, vendar pri tem ni mogoče zanemariti dejstva, da pa iz izvedenega dokaznega postopka nikakor ne izhaja, da bi pred njenim 8 letom kdo drug skrbel za tožnico niti, da bi kasneje (do razveze zakonske zveze) prišlo do razpada družinske skupnosti. Nenazadnje iz obrazložitve sodbe o razvezi zakonske zveze izhaja, da ko je bila najstarejša hčerka (očitno tožnica) stara pol leta, je oče zapustil družino ter se odselil. Šele kasneje se je ponovno vrnil. Niti tožnica niti zaslišane priče pa niso izpovedale, da bi v tem času kdo drug razen tožničine matere skrbel za družino. Materi tudi ni bila odvzeta roditeljska pravica niti v družinska razmerja ni posegel organ socialnega skrbstva. Z razvezno sodbo sta bili dve hčerki dodeljeni materi, dve hčerki pa očetu. Sredstva za preživljanje je v bistvu prispeval tožničin oče. Kot to v pritožbi navaja tudi sama tožnica, se je namreč mati zaposlila šele leta 1962. Vendar pa zgolj dejstvo prispevanja denarja nikakor ne pomeni, da mati ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do tožnice. To ne izhaja niti iz razvezne sodbe, niti tega niso izpovedale zaslišane priče. Tako je recimo A.A. izpovedala, da je mama opravljala gospodinjska opravila kot npr. kuhanje, likanje, pranje, s tem da so ji pri gospodinjskih opravilih pomagali otroci, med tem ko je denar za obleke, hrano, šolske potrebščine in podobno dajal oče. Tudi priča B.B. je izpovedala, da je bilo življenje pestro, da je bilo veliko trpljenja, da pa je mama tudi kaj skuhala.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje selektivno obravnavalo izpovedbe zaslišanih prič. Sodišče je pravilno dokazno ocenilo izpovedbe tako tožnice kot tudi zaslišanih prič ter skladno z načelom proste presoje dokazov presodilo, da tožnica ni dokazala, da njena mati iz neupravičnih razlogov ne bi izpolnjevala preživninskih obveznosti do tožnice. Sodišče pravilno ugotavlja tudi, da je bila tožničina mati le v zadnjem obdobju pred razvezo zaposlena, pred tem pa je bila brezposelna, nedvomno pa iz izpovedbe zaslišanih prič izhaja, da je gospodinjila in tudi skrbela za družino. Tako je namreč izpovedala A.A., izhaja pa tudi iz izpovedbe priče B.B.. Sodišče prve stopnje je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezno razčistilo dejansko stanje in v zadevi tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo priče C.C. in da sklepa o zavrnitvi tega dokaza tudi ni obrazložilo. Po vpogledu v razpravni zapisnik pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je tožnica predlagala zaslišanje sestre C.C., s tem da je pojasnila, da bi tudi tretja sestra izpovedala podobno kot že zaslišani sestri. Je pa s tem v zvezi navedla, da v primeru, če tega dodatnega dokaza sodišče ne potrebuje, ta predlog umika. V tem primeru (tožnica očitno pri izvedbi tega dokaza ni izrecno vztrajala) pa sodišču ni bilo potrebno posebej utemeljevati zavrnitve dokaznega predloga, ki nenazadnje ni bil niti ustrezno obrazložen (po navedbah tožnice naj bi tudi tretja sestra izpovedala enako kot prejšnji dve).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela ter glede na dejstvo, da jo je v pritožbenem postopku na podlagi sklepa BPP 12/2017 z dne 27. 1. 2017 zastopal odvetnik, je pritožbeno sodišče odločilo, da njegovi stroški bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 426/2018
• VDSS Sodba Psp 346/2018
• VDSS Sodba Psp 272/2018