VDSS Sodba Pdp 972/2016

Jedro

Tožena stranka je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar tožnik vtožuje odškodnino, ker trpi zaradi nezmožnosti za delo in posledičnih občutkov nekoristnosti, kar ni posledica nezakonitega ravnanja toženke, ampak dejstva, da tožnik dela zaradi zdravstvenih omejitev ne more opravljati. Nepravilnosti v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bile v pretežni meri sanirane, saj sta stranki v zvezi z razveljavitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili sodno poravnavo, tožniku pa so bile tudi priznane pravice na zavodu za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 184. člena ZDR je glede odločitve o povzročeni škodi tožniku odločilo po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 131. člena OZ). Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati niti protipravnosti ravnanja tožene stranke, prav tako vzročne zveze med škodo, ki mu je nastala, in ravnanjem tožene stranke, zato je utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka po sodni odločbi I. stopnje dalje do plačila v 8 dneh in mu v istem roku povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka po sodni odločbi I. stopnje dalje do plačila (točka I izreka), s sklepom pa je postopek za znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ustavilo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo in povzelo navedbe priče A.A., da naj bi bilo prenehanje delovnega razmerja v interesu tožnika in da naj bi bile izpolnjene vse predpostavke, ob katerih je tožnik z odpovedjo soglašal. Temu ni bilo tako, kar je tožnik zatrjeval ves čas postopka. Da pa je bilo toženi stranki v interesu, da tožniku delovno razmerje pri njej preneha, da ji je bilo poznano, da je tožnik invalid in tako uživa posebno varstvo, pa je bilo ugotovljeno tudi v dokaznem postopku. Ne drži izpoved priče A.A., da naj bi na razgovoru tožniku obrazložila vse podrobnosti v zvezi z njegovo izrecno željo po prenehanju delovnega razmerja in prejemu odpravnine, saj to iz zapisnika o zagovoru ne izhaja. Tožnik je bil s pogoji prenehanja seznanjen šele po prejemu zapisnika z dne 15. 11. 2012 in prilog, v katerih pa je tožena stranka pravice, ki naj bi jih imel tožnik po prenehanju delovnega razmerja, navedla povsem napačno. Tožnik je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejel prav zaradi tega, ker je po informacijah tožene stranke mislil, da bo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi do upokojitve kot brezposelna oseba lahko uveljavljal pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje. Ta pravica mu je bila priznana šele naknadno, ko je vložil tožbo. Tožena stranka je tožniku, po prejemu obvestila, da bo moral zoper njo vložiti tožbo, ponudila vrnitev nazaj na delo, pod pogojem, da vrne izplačano odpravnino, vendar jo je pri tem vodil očitni interes, da se izogne sodnemu postopku, saj ustreznega dela za tožnika ni imela. Tožnik se je na delo želel vrniti in je sam podal predlog, vendar ga tožena stranka ni sprejela. V tem postopku, ki se je pred sodiščem vodil pod opr. št. Pd 56/2013, sta stranki sklenili poravnavo za plačilo manjkajoče odpravnine v znesku 11.925,37 EUR in sodnih stroškov, tožnik pa je poravnavo sklenil zgolj zato, ker mu je bilo pojasnjeno, da bo zaradi zamude roka njegov zahtevek zavrnjen. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo, saj naj ne bi bil podan element protipravnosti. Po prepričanju tožnika gre v ravnanju tožene stranke za očitno zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je s prevaro dosegla, da je tožnik podpisal nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nasprotuje prisilnim predpisom, hkrati pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki veže udeležence pogodbenih razmerij. Tako je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem pritožbenim navedbam ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, tožnik pa se na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilo uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo v roku 8 dni izplača 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku naj bi ta škoda nastala zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso bili podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je tožniku dejansko nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar tožnik vtožuje odškodnino, ker trpi zaradi nezmožnosti za delo in posledičnih občutkov nekoristnosti, kar ni posledica nezakonitega ravnanja toženke, ampak dejstva, da tožnik dela zaradi zdravstvenih omejitev ne more opravljati. Nepravilnosti v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bile v pretežni meri sanirane, saj sta stranki v zvezi z razveljavitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili sodno poravnavo, tožniku pa so bile tudi priznane pravice na zavodu za zaposlovanje.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, in skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo priči A.A. (njena izpoved je povzeta v točki 10 obrazložitve), da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi njegovih interesov po prenehanju delovnega razmerja. V točki 11 obrazložitve je to tudi ustrezno utemeljilo. Ugotovilo je, da je priča, ki je zaposlena pri toženi stranki in s tem tudi zainteresirana za izid postopka, v izpovedi podala tudi za toženo stranko neugodne informacije v zvezi z vodenjem postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tako je priznala, da je bila vročitev odpovedi antidatirana na čas, ko tožnik še ni imel statusa starejšega delavca in da je bila taka rešitev njena ideja, nadalje je priznala, da je imela tudi tožena stranka interes po zmanjševanju števila zaposlenih. Ugotovilo je tudi, da so ključni deli izpovedi te priče skladni z izpovedjo direktorja tožene stranke, z listinami v prilogah pod B5 in B6. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na tožnikove tožbene navedbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejel, ker mu je bilo zagotovljeno, da bo po prenehanju delovnega razmerja do upokojitve kot brezposelna oseba lahko uveljavljal pravico do denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanje. Tako je tudi na podlagi teh navedb glede na zgoraj navedene dokaze lahko sodišče zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v interesu tožnika, ki zaradi zdravstvenih omejitev ne bi mogel več opravljati svojega dela in bi bil napoten na čakanje na delo doma. Tožena stranka je tožniku po vložitvi tožbe, saj na zavodu ni bil upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti, skladno z dogovorom ponudila, da ga vzamejo nazaj, česar pa tožnik ni hotel. Tako so pritožbene navedbe o nekritičnosti sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo priče A.A. neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni s prevaro dosegla, da je tožnik podpisal nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je podpisal le prevzem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je vedel, da je ta antidatirana. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi soglašal, zato ne gre za očitno zlorabo instituta odpovedi s strani tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 184. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je glede odločitve o povzročeni škodi tožniku odločilo po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati niti protipravnosti ravnanja tožene stranke, prav tako vzročne zveze med škodo, ki mu je nastala, in ravnanjem tožene stranke, zato je utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.

11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel zato skladno s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 46/2006
• Sodba VIII Ips 47/2006
• VDSS sodba Pdp 593/2013