VDSS Sodba in sklep Psp 590/2016

Jedro

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti priznava le, če so odločbe obremenjene s tako imenovano kvalificirano stopnjo napačnosti, to je z namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega prava, ali zavestno kršitvijo postopka. Protipravnost tako ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali kršitvi postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo umik tožbe v delu, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2016 vzelo na znanje in postopek v tem obsegu ustavilo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 5.000,00 EUR.

2. Zoper sodno odločbo je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je pred sodiščem sprožila spor iz razloga, ker tožena stranka ne upošteva sodne odločbe in mnenj specialistov. Že od meseca oktobra 2015 ji odločb oziroma bolniškega staleža ne podaljšuje več kot za mesec dni, pa čeprav iz diagnoze izhaja, da gre za degenerativne težave ter da bo potreben operativni poseg obeh ramen. Specialist je že 5. 10. 2015 predpisal nujno operacijo, ki naj bi bila v mesecu juniju 2016. Na odločbe tožene stranke se je morala večkrat pritožiti in bolniški stalež tudi že uveljavljati preko sodišča. Vseh teh navedb pa sodišče ni obravnavalo, temveč je sprejelo navedbe tožene stranke. Ker je sodišču zaupala, je del tožbe umaknila. Sedaj pa se s tem umikom ne strinja in meni, da je bila zavedena z napačnimi informacijami. Datumi namreč niso bili ustrezno popravljeni, razen tega pa je uveljavljala, da se ji bolniški stalež prizna vsaj do predvidenega meseca prve operacije. Sodišče tudi ni presojalo, ali je tožena stranka res šele v mesecu januarju 2015 zvedela za datum predvidene operacije. Tožba je bila predvsem vložena zato, ker meni, da glede na naravo bolezni ne bi bilo treba tako pogosto vlagati predlogov za podaljšanje bolniškega staleža, saj je za podaljšanje potrebno priložiti vsakokratno tudi nov izvid. Tako mora po nepotrebnem stalno obiskovati specialista, ki glede na njeno zdravstveno stanje napiše bolj ali manj enak izvid. Tožnica tudi meni, da ji pripada odškodnina. Ima namreč stalne bolečine. Na operacijo je čakala 8 mesecev. Kljub številnim izvidom, iz katerih izhajajo tožničine zdravstvene težave, pa je tožena stranka od meseca oktobra 2015 pa do danes že dvakrat odločila, da je za delo sposobna. S tem ji je povzročila nepotrebne bolečine, strah, skrbi in delo s pritožbami. Zaradi neustrezne obravnave jo osebni zdravnik še danes ne more predlagati ZPIZ-u, da ponovno oceni njeno delazmožnost. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim navedbam. Sodišče prve stopnje je tako procesno kot materialnopravno pravilno in zakonito odločilo. Zdravstvene težave (bolečine), ki se nanašajo na njeno bolezensko stanje, v kolikor niso v neposredni vzročni zvezi s presojanjem zmožnosti za delo, nimajo nobenega vpliva na priznanje odškodnine. Tožena stranka tudi ni odgovorna za strah in skrbi ter delo s pritožbami oziroma zdravniškimi pregledi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2016. Z omenjeno odločbo je drugostopenjski organ tožene stranke (zdravstvena komisija) ugodil tožničini pritožbi, ki jo je vložila zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 25. 1. 2016. Prvostopenjska odločba je bila spremenjena tako, da je bila tožnici priznana začasna nezmožnost za delo zaradi posledic bolezni (bolniški stalež) za čas od 1. 2. 2016 do 31. 3. 2016. S prvostopenjsko odločbo, ki jo je tožnica izpodbijana v predsodnem postopku je bilo namreč odločeno, da je v času od 1. 2. 2016 do 29. 2. 2016 začasno nezmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

7. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 6. 7. 2016 (list. št. 10 sodnega spisa) izhaja, da je tožena stranka tožnici pojasnila, da je začasno nezmožna za delo do vključno 31. 7. 2016. V spis je vložila tudi pregled poteka začasne zadržanosti z dela z dne 1. 7. 2016, ki se nahaja v prilogah sodnega spisa pod B/2-3. Tožnica je s tem v zvezi podala izjavo, da ne vztraja več pri odpravi dokončne odločbe z dne 15. 2. 2016, ker je bilo njeni pritožbi ugodeno in da umika tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo dokončne odločbe z dne 15. 2. 2016. Tožena stranka se je z umikom tožbe v tem delu strinjala.

8. ZPP v tretjem odstavku 188. člena določa, da če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka. Dejstvo, da je umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na presojo dokončne odločbe, tožnica ne zanika. Umik tožbe pomeni preklic zahteve po sodnem varstvu. Take izjave ni mogoče preklicati niti v primeru, če bi bil umik podan v zmoti. Za pritožbo zoper sklep o ugotovitvi umika tožbe namreč v ZPP ni predviden pritožbeni razlog uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje. Vse to pa pomeni, da pritožbene navedbe, da naj bi bila zavedena, na pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je sodišče umik tožbe v delu, ki se nanaša na odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 15. 2. 2016, vzelo na znanje in postopek ustavilo, nima nobenega vpliva. Pritožbene navedbe so torej s tem v zvezi neutemeljene.

9. Tožnica je s tožbo uveljavljala tudi plačilo odškodnine. Pri presoji omenjenega zahtevka je potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)² . V prvem odstavku 131. člena je določeno, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V prvem odstavku 148. člena pa je nadalje določeno, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Za ugoditev odškodninski terjatvi morajo biti izkazane predpostavke odškodninske obveznosti in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če manjka ena od teh predpostavk, potem ni podana odškodninska obveznost tožene stranke.

10. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje presodilo, da ni izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo.

11. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse³ se protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti priznava le, če so odločbe obremenjene s tako imenovano kvalificirano stopnjo napačnosti, to je z namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega prava ali zavestno kršitvijo postopka. Protipravnost tako ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali kršitvi postopka⁴ .

12. V sporni zadevi tožnica predvsem izpostavlja, da mora večkrat znova uveljavljati začasno nezmožnost za delo, kljub temu, da je naročena in čaka na operacijo ramena. Vse to naj bi bilo toženi stranki znano. Kljub temu pa ji izdaja odločbe, ki jih mora nato tožnica izpodbijati v upravnem in celo sodnem postopku, razen tega pa ji je bolniški stalež priznan le za krajše obdobje, ne pa za daljši čas. V tem primeru pa po stališču pritožbenega sodišča ne gre za protipravno ravnanje tožene stranke. Tožena stranka ima namreč v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)⁵ in pa v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila)⁶ ustrezno pravno podlago za odločanje o začasni nezmožnosti za delo. Toženi stranki je prepuščeno, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odloči o tem, ali in v kakšnem obdobju je zavarovanec začasno nezmožen za delo. V primeru, da se zavarovanec z odločitvijo pristojnega organa ne strinja, pa ima možnost uveljavljati redna pravna sredstva v upravnem postopku oziroma dokončno odločbo izpodbijati pred sodiščem. Odločanje organa v okviru pooblastil, ki so mu dana z že citiranimi predpisi, nikakor ni mogoče šteti za protipravno, s tem pa posledično tožnici tudi ni nastala pravno priznana škoda.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP in 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Na primer opr. št. Psp 259/2016, Psp 353/2012, Psp 282/2011, II Cp 1658/2015.
⁴ Odločba VSRS, opr. št. II Ips 249/2013.
⁵ Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 336/2012
• VDSS Sodba Psp 257/2022
• Sodba in sklep VIII Ips 434/2008