VDSS Sodba Psp 582/2016

Jedro

Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da iz vseh izvidov do izdaje dokončne odločbe ne izhaja, da bi kdo od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, predvsem zaradi težav z gibalnim sistemom, menil, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo in takšnih ugotovitev tudi ni zaslediti v novejših izvidih, prav tako ne predloga za časovno razbremenitev. Zato je pravilen zaključek, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovljena pravica do premestitve na drugo ustrezno delo oziroma uveljavljanje pravic kot brezposelni osebi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi ... z dne 24. 9. 2013 in ... z dne 11. 3. 2014, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti oziroma podrejeno v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in časovno razbremenitvijo po 4 ure dnevno (I. točka izreka) in sklenilo, da stroški tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije (II. točka izreka). Ugotovilo je, da pri tožniku ni prišlo do I. kategorije invalidnosti, niti ne potrebuje v okviru III. kategorije invalidnosti časovne razbremenitve po 4 ure dnevno. Pri tožniku ni prišlo do spremembe v stanju invalidnosti. Pri njemu je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in je zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu s priznanimi stvarnimi omejitvami.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da se je zdravstveno stanje tožnika od leta 2011 pomembneje poslabšalo, kar je izkazano z medicinsko dokumentacijo v spisu, saj že izvidi, ki se navajajo v mnenju IK z dne 18. 9. 2013 kažejo na pomembno poslabšanje zdravstvenega stanja. Ortoped v izvidu z dne 7. 2. 2013 navaja, da so se pojavile težave s koleni, povezane s hudimi bolečinami in omejitvami. Bolečine so pri hoji, pri počepih, pri dvigovanju s tal, predvsem iz sedečega v stoječ položaj. Ne gre zgolj za težave pri fizičnih obremenitvah. Iz izvida izhaja, da gre tudi za dodatne težave s hrbtenico in medenico oziroma, da so se dosedanje težave poslabšale tako, da lahko dela največ 4 ure na dan. Pri tem izvid ne gre tolmačiti kot le začasni predlog. Navedeno izhaja tudi iz izvida z dne 16. 2. 2012, saj je tudi kirurg priporočal 4 urno delo, ob kontroli v letu 2013 pa stanje ni bilo izboljšano, kvečjemu se je le poslabšalo. Tudi iz mnenja osebne zdravnice, ko je podala predlog za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, izhaja, da tožnik ne zmore 8 urnega delovnika. Pri tožniku se je razvila tudi urološka motnja kot izhaja iz mnenja urologa z dne 20. 9. 2011. Teh težav ne izvedenec ne sodišče nista upoštevala. Pri tožniku je ugotovljena tudi arterijska hipertenzija, atrofija leve stegenske muskulature in omejena gibljivost ter bolečine levega kolka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 11. 3. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 24. 9. 2013. S slednjo je tožena stranka zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila.

6. Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 19. 5. 2011 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je z odločbo z dne 17. 8. 2011 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: izmenoma stoječe in sedeče delo, hodi lahko le na kratke razdalje in samo po ravnem terenu, ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez dela nad globino, pri delu se lahko v ledveno-križni hrbtenici giba le v okviru optimalnih kotov s polnim delovnim časom. Tožnik je po izobrazbi ključavničar, opravljal je zidarska fasaderska dela, nazadnje kot gradbinec, zidar, gradbeni delavec pri B. d. o. o. Tožnik je 29. 4. 2010 padel z lestve in je bil 20 mesecev v bolniškem staležu. Nato je poskusil z delom, delal je eno leto kot čistilec, delovno razmerje mu je prenehalo zaradi izredne odpovedi, ker ni prejemal plače.

7. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2). 63. člen določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije in sicer v I. kategorijo, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti; v II. kategorijo, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in v III. kategorijo, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo, s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pravico do invalidske pokojnine lahko v skladu z 41. členom ZPIZ-2 pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo, s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje in s sprejetimi dokaznimi ocenami ter pravnim stališčem, kakor je v izpodbijani sodbi. Glede na pritožbene navedbe dodatno navaja.

9. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da izvida ortopeda z dne 7. 2. 2013 in kirurga z dne 16. 2. 2012, pri oceni dejanskega stanja ne bi bila upoštevana. Navedena izvida sta bila predmet presoje invalidskih komisij I. in II. stopnje, kakor tudi presoje invalidske komisije II. stopnje, ki ga je dodatno pridobilo prvostopenjsko sodišče v sodnem postopku. Kirurg je v izvidu z dne 16. 2. 2012 navajal še bolečine bolj v ledveno - križnem predelu, RTG medenice in ledvene hrbtenice, ki kažeta zaraščene zlome, brez draženja levega SIS. Navaja, da je stanje dokončno in ni pričakovati sprememb, predlaga poizkus 4-urnega dela. 13. 1. 2013 navaja enako stanje kot ob zadnji kontroli. Ortoped v izvidu z dne 7. 2. 2013 navaja, da sta klinično kolenska sklepa prazna, ekstenzije obojestransko polna, fleksija 120 stopinj, levo že krepitacije pod pogačico pri gibih. Lachman test negativen, vezi čvrste, izliva ni. RTG kolen kaže nekoliko zožene sklene špranje - začetno obrabo. Ortoped navaja, da bodo pri fizičnih obremenitvah težave v kolenih. Priporoča analgetsko terapijo. Tožnik je bil osebno pregleda na IK II. stopnje dne 10. 3. 2016 ter še pred tem na osebnem pregledu IK I. stopnje dne 18. 9. 2013, prav tako ga je osebno pregledal tudi izvedenec C.C., kateri je pri svojem izvedenskem mnenju upošteval izvide kirurga, pri katerem je bil tožnik na kontroli v februarju 2012, kakor tudi izvid ortopeda iz februarja 2013. Izvedenec je na glavni obravnavi svojo izvedensko mnenje še dodatno pojasnil. Prav tako izpostavljeni izvid ortopeda z dne 7. 2. 2013. Navedeno stanje tožnika in oba izvida je dokazno ocenilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pravilno ugotavlja, da se izvid z dne 16. 2. 2012 nanaša na pričetek dela po daljšem bolniškem staležu.

10. V 16. točki obrazložitve prvostopenjsko sodišče časovno jasno in logično obrazloži, zakaj se izvid z dne 16. 2. 2012 nanaša zgolj na pričetek dela po daljšem bolniškem staležu in da ne gre za predlog za trajno časovno razbremenitev. Ob tem pa je potrebno dodati, da tudi v okviru izvedenega dokaznega postopka tako s strani izvedenskega organa tožene stranke, kakor tudi s strani sodnega izvedenca ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik v okviru stvarnih razbremenitev v okviru III. kategorije invalidnosti potreboval še časovno razbremenitev. Pred zaključkom bolniškega staleža po nezgodi v letu 2010 je zdravnik pač predlagal pričetek dela normalno, po 4 ure. Iz izvida zdravnika z dne 7. 2. 2013 zaradi težav s koleni zdravnik ne predlaga 4-urnega dela, temveč zgolj da bodo pri fizičnih obremenitvah težave in da tožnik lahko opravlja le dela, kjer gre za majhne fizične obremenitve, ki pa jih tožnik že ima. Iz izvida je razvidno, da priporoča le ustrezno analgetsko terapijo in da lahko prične s paracetamolom. Tako ne gre za v pritožbi zatrjevano protispisno ugotovitev prvostopenjskega sodišča.

11. Tožnik je resda bil obravnavan pri urologu zaradi luts, vendar brez resnejše urološke motnje. Prvostopenjsko sodišče tako pravilno ugotavlja, da iz vseh izvidov do izdaje dokončne odločbe ne izhaja, da bi kdo od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, predvsem zaradi težav z gibalnim sistemom, menil, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo in takšnih ugotovitev tudi ni zaslediti v novejših izvidih, prav tako ne predloga za časovno razbremenitev. Tako je pravilen zaključek, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovljena pravica do premestitve na drugo ustrezno delo oziroma uveljavljanje pravic kot brezposelni osebi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

12. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca pravilno zavrnilo, ker je menilo, da je že izdelano izvedensko mnenje strokovno in verodostojno ter prepričljivo obrazloženo ter je izvedenec tudi na zaslišanju korektno odgovoril na vse pripombe tožeče stranke in pojasnil, zakaj časovna razbremenitev ni potrebna. V kolikor bi tožnik menil, da bi sodišče s takšnim obrazloženim sklepom kršilo določbe pravdnega postopka, bi moral navedeno kršitev v skladu s 286. b členom ZPP takoj grajati, saj se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, kar pa pritožba ne navaja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se nov izvedenec postavi takrat, če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z zaslišanjem, takšnega stanja pa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Zgolj nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ali zaradi tega, ker izvedenec že vztraja na svojem podanem mnenju pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Stroške pritožbe glede na izdano odločbo Bpp 512/2016 z dne 8. 11. 2016 krije Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 258/2016
• VDSS sodba Psp 556/2013
• VDSS sodba Psp 542/2013