VDSS Sodba Psp 515/2016

Jedro

Ker se v konkretnem primeru, ko je sporna višina odmerjenega nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, naknadno ugotovljene plače oziroma, sporočene plače in plačilo prispevkov nanašajo na leto 2012, kot relevantno leto pred letom, v katerem je nastala tožnikova začasna zadržanost od dela, nedvomno nanašajo na obdobje do dokončne odločbe toženca, to je do 14. 1. 2015, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani odločbi toženca z dne 14. 1. 2015 in z dne 3. 11. 2014 odpravilo in na podlagi določbe 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Naknadno sporočeni podatki o plačah se namreč nanašajo na že izplačane prejemke v letu 2012, le kasneje je bivša tožnikova delodajalka določene prejemke prekvalificirala v plače in plačala ustrezne davke in prispevke. V kolikor bi toženec z na novo sporočenimi podatki o plačah razpolagal že v prvem postopku, bi te podatke upošteval pri prvotni odmeri nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela. Tako pa bo to storil v ponovljenem postopku in tožniku na podlagi podatkov o plačah za leto 2012 na novo priznal in odmeril nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela z novo odločbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2015 in št. ... z dne 3. 11. 2014 in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 14. 1. 2015 in št. ... z dne 3. 11. 2014 in se tožniku za obdobje od 1. 4. 2013 do 31. 8. 2014 prizna pravica do nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v skupni višini 23.280,87 EUR bruto in se tožencu naloži, da mu iz naslova nadomestila plače zaradi zadržanosti iz dela zaradi poškodbe pri delu obračunajo znesek v višini 10.789,67 EUR bruto, od tega zneska odvede obvezne davke in prispevke, ter mu nato izplača ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega konkretnega mesečnega zneska do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v dokazne namene vložil v spis izpise priznanih ur dela za sporno obdobje, iz katerih je razvidno, da v spornem času ni evidentiranih izhodov zaradi službenih poti, temveč zgolj izhodi zaradi malice. Na naroku 10. 3. 2016 je tudi izpovedal, da sam službenih poti ni imel, oziroma v celem času zaposlitve manj kot 5-krat, da svojega vozila niti ni uporabljal, saj se ni vozil na delo z njim zaradi težav s parkiranjem, da sam ni izpolnjeval potnih nalogov, da pa je to vedno izpolnjeval drug delavec. Zato ni jasno, kako bi lahko nastali stroški za povrnitev priznanih stroškov na službeni poti. Sporna nakazila predstavljajo zgolj del plače tudi glede na dogovor, ki ga je imel pred nastopom dela s tehničnim direktorjem, da plača znaša 6,00 EUR neto oziroma 8,00 EUR bruto za naduro. Nemogoče je, da bi izplačani zneski predstavljali povrnitev stroškov službenih potovanj, saj gre za precejšnje zneske, nad 400,00 EUR pa do dobrih 700,00 EUR mesečno in praktično vsak mesec. Naslovno sodišče v celoti verjame zaslišanima pričama, direktorici in računovodkinji delodajalca, ki zagotovo nimata interesa, da bi izpovedali, da so sporni zneski predstavljali del plač, saj od njih niso bili plačani dolžni prispevki in davki, sami pa sta bili odgovorni za pravilno in zakonito poslovanje delodajalca. Prvostopno sodišče se do predloženih listinskih dokazov ne izjasnjuje oziroma zakaj ti niso pomembni za ugotavljanje dejanskega stanja v povezavi z izpovedbo tožnika kot tudi zaslišanih prič, čeprav so povsem v nasprotju z listinskimi dokazi, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Meni, da so nični posli, s katerimi bi se mu plačevalo stroške na službenih poteh, ki jih ni opravil. Prvostopnemu sodišču je bil v dokazne namene posredovan sklep Finančne uprave RS z dne 23. 7. 2015, iz katerega izhaja, da je delodajalec tožnika A. d. o. o. poslal spremenjene podatke za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v novi višini 10.129,55 EUR, tožniku pa so bila sporna nadomestila za čas zadržanosti od dela v breme toženca obračunana od osnove 8.846,00 EUR. Sklicuje se na 31. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in poudarja, da je njegova zadržanost od dela, nastala v letu 2013, s citirano odločbo Finančne uprave RS pa je bilo ugotovljeno, da znaša nova osnova 10.129,55 EUR. Podredno meni, da bi mu bilo potrebno na novo odmeriti nadomestilo od zgoraj citirane osnove in priznati razlike nadomestila za čas odsotnosti z dela.

3. V odgovoru na pritožbo toženec v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja pri svojih dosedanjih. Meni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da so tudi tista nakazila delodajalca v letu 2012, pri katerih namen ni opredeljen oziroma je opredeljen kot drugi nameni in nakazila, dejansko predstavljala izplačilo plače, saj sta obe zaslišani priči skladno in prepričljivo izpovedali, da sporna nakazila predstavljajo nakazila potnih stroškov na podlagi potnih nalogov. Nerelevantne pa so tudi tožnikove navedbe, da je bil s strani finančnega organa dne 23. 7. 2015 izdan sklep, s katerim se zaradi spremenjenih podatkov v zvezi s potnimi nalogi obnovi postopek odmere dohodnine za leto 2012. Gre za dejstva, ki so nastala po izdaji izpodbijane odločbe toženca. Zato je v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati. Sklicuje se na sodno prakso in na to, da pri odmeri nadomestila v času tožnikove začasne zadržanosti od dela ni mogoče upoštevati njegovih dejansko prejetih plač, če od njih niso bili plačani prispevki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 14. 1. 2015, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 3. 11. 2014. S slednjo odločbo je toženec odločil, da je tožnik v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za obdobje zadržanosti od dela od 1. 4. 2013 do 31. 8. 2014 upravičen do nadomestila v skupni višini 9.646,04 EUR neto.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali se nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo odmeri od dejansko prejetih prejemkov ali pa samo od prejemkov, za katere je ugotovljeno, da predstavljajo plačo in da so bili od njih plačani tudi prispevki.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZZVZZ in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju POZZ). Nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela je ena izmed pravic iz obveznega zavarovanja, ki se zavarovani osebi zagotavlja v obsegu, ki ga določa zakon (2. točka drugega odstavka 13. člena ZZVZZ). To pravico imajo skladno s 1. alinejo 28. člena citiranega zakona, med drugim tudi osebe, ki so v delovnem razmerju (1. točka 15. člena ZZVZZ). Ti zavarovanci plačujejo prispevke od bruto plač in bruto nadomestil za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, od teh osnov pa plačujejo prispevki tudi delodajalci (prvi in tretji odstavek 50. člena ZZVZZ).

Skladno s prvim odstavkom 31. člena ZZVZZ predstavlja osnovo za nadomestilo povprečno mesečno plačo in nadomestilo oziroma povprečno osnovo za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Osnova se valorizira skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji.

7. Glede na takšno pravno ureditev in določanje osnove za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali izplačila, za katere je tožnik uveljavljal, da se vštejejo v osnovo za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, predstavljajo plače in nadomestila in ali so od teh plač bili plačani tudi prispevki.

8. Tožnik je namreč že v predsodnem, nato pa v sodnem postopku uveljavljal, da se mu v osnovo za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela všteje še del plače in izplačila nadur, ki niso bile zavedene na plačilnih listah in jih je mesečno v konkretnih zneskih prejemal neposredno na tekoči račun.

9. Iz dokumentacije izhaja, da je toženec na podlagi podatkov iz uradne evidence Finančne uprave RS (v nadaljevanju: FURS) o izplačanih plačah in nadomestilih plač v letu 2012, to je v koledarskem letu pred letom, v katerem je pri tožniku nastala začasna zadržanost od dela, ugotovil, da znaša osnova za izračun nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela 8.846,00 EUR. Toženec v tej osnovi ni upošteval posebej na tekoči račun izplačanih zneskov, ker je bilo sporno, ali gre tako kot je zatrjeval tožnik, za del plač in plačilo nadur in ali so bili od teh zneskov plačani prispevki.

10. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku prepričalo, da je direktorica podjetja A. d. o. o. izplačane potne stroške, za katere je bilo v postopku davčnega nadzora ugotovljeno, da niso bili dokumentirani z ustreznimi potnimi nalogi, sama prekvalificirala v plače za zaposlene in davčnemu organu predložila obračune davčnega odtegljaja (REK obrazec) in sicer za leto 2012, konkretno za junij, september, oktober, november in december 2012. Delodajalec je nato za tožnika poslal spremenjene podatke in nov znesek o prejemkih v letu 2012 v višini 10.129,55 EUR. Glede na nova dejstva in dokaze, je finančni organ 23. 7. 2015 izdal sklep, da se postopek odmere dohodnine za leto 2012 tožniku, ki je končan z odločbo z dne 2. 4. 2013, obnovi po uradni dolžnosti.

11. Na podlagi takšnih podatkov je edino pravilen zaključek, da se znesek 10.129,55 EUR nanaša na plače, ki jih je tožnik prejel v letu 2012 in so bili od tega zneska plačani tudi prispevki. Skladno z določbo 31. člena ZZVZZ znesek v višini 10.129,55 EUR predstavlja osnovo za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela za čas od 1. 4. 2013 dalje.

12. Ob sicer pravilni ugotovitvi, da je bil v informativnem izračunu dohodnine za leto 2012 z dne 2. 4. 2014 pod postavko "plače, nadomestila plače in stroškov v zvezi z delom" naveden zgolj bruto znesek 8.846,00 EUR (in ga je toženec pri izračunu nadomestila z izpodbijanima odločbama tudi upošteval) in da tožnik, ki je bil z nakazili najmanj preko bančnih izpiskov seznanjen, zoper informativni izračun ni ugovarjal, niti ni višini ugovarjal pri delodajalcu, pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da spremenjeni oziroma na novo sporočeni podatki o plačah za leto 2012, ker gre za dejstva, ki so nastala po dokončni odločbi toženca z dne 4. 1. 2015, ne morejo biti upoštevni.

Skladno z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in sicer na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe pa se upoštevajo tudi vsa dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obdobje do dokončne odločbe. To pomeni, da se pri presoji upoštevajo tudi vsa dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obdobje do dokončne odločbe, ne glede na to, če se ta dejstva in okoliščine ugotovijo šele po dokončni odločbi.

13. Ker se v konkretnem primeru, ko je sporna višina odmerjenega nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, naknadno ugotovljene plače oziroma sporočene plače in plačilo prispevkov nanašajo na leto 2012, kot relevantno leto pred letom, v katerem je nastala tožnikova začasna zadržanost od dela, nedvomno nanašajo na obdobje do dokončne odločbe toženca, to je do 14. 1. 2015, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani odločbi toženca z dne 14. 1. 2015 in z dne 3. 11. 2014 odpravilo in na podlagi določbe 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Naknadno sporočeni podatki o plačah se namreč nanašajo na že izplačane prejemke v letu 2012, le kasneje je bivša tožnikova delodajalka določene prejemke prekvalificirala v plače in plačala ustrezne davke in prispevke. V kolikor bi toženec z na novo sporočenimi podatki o plačah razpolagal že v prvem postopku, bi te podatke upošteval pri prvotni odmeri nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela. Tako pa bo to storil v ponovljenem postopku in tožniku na podlagi podatkov o plačah za leto 2012 na novo priznal in odmeril nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela z novo odločbo. Kljub temu, da predstavlja osnovo za odmero nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela uradno ugotovljeni podatek pri FURS v višini 10.129,55 EUR, pa je na podlagi te znane osnove nadomestilo potrebno še odmeriti in določiti njegovo višino z upoštevanjem vseh relevantnih elementov po postopku in na način, kot je toženec odmero opravil že v prvem postopku. To pa so razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 218/2006
• Sodba U 690/94
• VDSS sklep Psp 326/2011