VDSS Sodba in sklep Psp 531/2016

Jedro

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Za uporabo tega instituta morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Ena izmed teh predpostavk je tudi obnovitveni razlog, in sicer eden izmed razlogov, ki so navedeni v 260. členu ZUP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podan noben obnovitveni razlog, določen v 260. členu ZUP.

Ravnanje pritožbenega organa, ko dve pritožbi ni združil v eno odločanje, ne pomeni take nepravilnosti, da bi zaradi tega bila sama odločba nična. Po 6. točki 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pritožba ne navaja, v čem bi imelo ravnanje tožene stranke znake prisiljenja, izsiljevanja in drugega, kakor to določa 5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP, niti ne priloži obsodilne sodbe, ki bila potrebna za obstoj 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 7. 12. 2015 in sklepa Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 12. 2012, da se dovoli predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo št. ... z dne 15. 9. 2010 (pravilno: končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 10. 8. 2011) (I. točka izreka) in zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva:

- odpravo sklepa toženca št. ... z dne 10. 12. 2012, da se dovoli predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo št. ... z dne 28. 9. 2009 (pravilno: končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 10. 5. 2010) ter

- povrnitev razlike med izplačanim dodatkom za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča in zatrjevanim višjim dodatkom iz tega naslova za šolski oziroma študijski leti 2009/2010 in 2010/2011 v skupni višini 258,48 EUR (II. točka izreka) in odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Glede tožnikovega predloga za obnovo postopka po odločbah z dne 28. 9. 2009 in 15. 9. 2009 je sodišče zaključilo, da ni podan noben obnovitveni razlog po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku, saj ni mogoče predlagati obnove na podlagi navedb in dokazov, ki jih je stranka navajala in predložila že v prejšnjem postopku in jih je upravni organ že presojal. Tudi odločba izdana z dne 26. 9. 2012, to je skoraj dve leti po izdaji dokončne odločbe, ne predstavlja nekega novega dejstva, ki bi obstajalo že v času prejšnjega postopka in bi bilo le naknadno odkrito ter je tako odločitev tožene stranke glede zavrženja predloga za obnovo postopka pravilno. Sodišče je tožbo v zvezi z zahtevkom, da se odpravi sklep toženca št. ... z dne 10. 12. 2012, da se dovoli obnove postopka, končanega z odločbo z dne 28. 9. 2009 (pravilno:, končanega z dokončno odločbo z dne 10. 5. 2010), v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 1. 2. 2010 in dokončno odločbo z dne 9. 12. 2009 ter prvostopenjsko odločbo z dne 28. 9. 2009 in v zvezi z zahtevkom, da se povrnejo, razlike med izplačanim dodatkom za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča in zatrjevanim višjim dodatkom iz tega naslova, v skupni višini 258,48 EUR, zavrglo, saj ni izpolnjena procesna predpostavka za takšen tožbeni zahtevek. Sodišče lahko namreč presoja le zakonitost in pravilnost dokončne odločbe toženca, kar pa pomeni, da se lahko spor nanaša v predmetni zadevi zgolj na dovolitev obnove postopka, ne pa na ostale zadeve, o katerih tožena stranka še sploh ni odločala ali ni odločila.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da je odločba drugostopnega organa nična in sicer, ker obstajajo nepravilnosti. Organ, ki odloča o pritožbah bi moral obe odločbi prvostopenjskega organa združiti, o tem izdati sklep o združitvi v en postopek. Ker tega sklepa organ še ni izdal, je odločba nična. Prav tako je nična zaradi nedovoljenih dejanj organa, saj gre za kaznivo dejanje nevestnega dela ali zlorabe uradnega položaja. Sodišče bi moralo pred izdajo zaslišati sodbe v tožbi navedene priče, ki so bile navedene kot dokaz za obnovo postopka, kar sodišče ni storilo. Pritožba nadalje navaja, da ni šlo za nova dejstva, saj jih tožnik že vseskozi navaja, le organ dokaza ni pravilno uporabil in je namreno obračunal manjšo kilometrino. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik B.B. v času izdaje odločb mladoleten in procesno ni bil sposoben ter bi moral imeti zakonitega zastopnika, ki bi se moral izkazati s pooblastilom. Odločba z dne 28. 8. 2011 je bila nepravilno vročevana, torej še sploh ni pravnomočna. Tožena stranka je tožeči stranki tudi odrekla pomoč neuki stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom, upoštevajoč prvi odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 12. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 12. 2012. S slednjo je Center za socialno delo A. zavrgel predlog za obnovo postopka, ki ga je tožnik podal v zvezi z odločbo z dne 15. 9. 2010.

6. Pravna podlaga za odločitev za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, ZUP). Obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo ureja ZUP v členih od 260 do 272. Glede na navedene določbe morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjene predpisane predpostavke. Upravni postopek mora biti končan z dokončno odločbo, predlog mora biti v skladu s prvim odstavkom 263. člena vložen v subjektivnem roku 30 dni od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze in izkazan mora biti vsaj eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določen v 260. členu ZUP. V skladu z 267. členom ZUP organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, najprej predlog preizkusi, ali je ta dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazan. Če pogoji iz prvega odstavka 267. člena ZUP niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena). Če so pogoji iz prvega odstavka tega člena izpolnjeni (po tretjem odstavku 267. člena ZUP), preizkusi pristojni organ, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razloga za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe; če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo.

7. Dejansko stanje v predmetni zadevi pokaže, da je tožnik uveljavljal pravico do državne štipendije v šolskem letu 2009/2010 s svojo vlogo z dne 31. 8. 2009. S strani Centra za socialno delo A. mu je bila izdana odločba dne 28. 9. 2009, zoper katero se je tožnik pritožil. Z dokončno odločbo z dne 9. 12. 2009, je bila odločba centra z dne 28. 9. 2009 odpravljena in zadeva vrnjena centru v novo odločanje. V novem odločanju je Center za socialno delo A. dne 1. 2. 2010 izdal novo odločbo, ki je bila z dokončno odločbo z dne 10. 5. 2010 potrjena. Odločitev je postala pravnomočna. V šolskem letu 2010/2011 je Center za socialno delo A., na podlagi vloge tožnika z dne 3. 9. 2010, odločal o pravici do državne štipendije in izdal odločbo dne 15. 9. 2010. Pritožba tožnika je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 3. 12. 2010 zavrnjena, odločitev je postala pravnomočna. Dne 10. 3. 2011 je Center za socialno delo A. po uradni dolžnosti izdal novo odločbo na podlagi spremenjenih okoliščin, pritožba tožnika je bila z odločbo MDSSZ z dne 10. 8. 2011 zavrnjena, odločitev je postala pravnomočna. Za šolsko leto 2011/2012 je tožnik v svoji vlogi dne 6. 9. 2011 uveljavljal pravico do državne štipendije. CSD A. je izdal odločbo 10. 10. 2011, zoper katero se je tožnik pritožil. MDDSZ je pritožbi ugodil z odločbo z dne 13. 3. 2012, odločbo z dne 10. 10. 2011 odpravil in zadevo vrnil Centru za socialno delo A. v novo reševanje. V zvezi s tem je Center za socialno delo A. tožnika pozval na zaslišanje, katerega se je tožnik udeležil dne 7. 5. 2012. Odločba je bila izdana 26. 9. 2012.

8. Tožnik je dne 5. 9. 2012 podal pisni predlog za obnovo postopka, v njem je navajal, da podaja predlog za obnovo postopka enako kot na zapisnik pri Centru za socialno delo A. dne 7. 5. 2012. Predlaga, da se obnovi postopek za odločbi, izdani dne 28. 9. 2009 in 15. 9. 2010. V zvezi s tem je Center za socialno delo A. sprejel istega dne (10. 12. 2012) dve odločitvi, eno pod št. ..., s katero je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo 28. 9. 2009 zavrgel in drugi sklep pod št. ... o zavrženju predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 9. 2010. Zoper obe odločitvi je tožnik vložil pritožbo. Drugostopenjski organ je, kakor pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče odločil le o sklepu Centra za socialno delo št. ... z dne 10. 12. 2012. V posledici tega pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe, saj o zadnje navedeni zadevi še ni bilo odločeno. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe glede povrnitve razlike med izplačanim dodatkom za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča in zatrjevanim višjim dodatkom iz tega naslova za šolsko oziroma študijsko leto 2009/2010 in 2010/2011 v skupni višini 258,84 EUR, saj tožba v tem delu ne izpolnjuje procesnih predpostavk (63. člen v zvezi s 75. členom ZDSS-1), kakor pravilno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

9. Glede odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, v katerem je tožnik zahteval odpravo dokončne odločbe toženca z dne 17. 12. 2012 in se nanaša na sklep Centra za socialno delo A. glede zavrženja predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 9. 2010, je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo, ali so obstajali razlogi, določeni v ZUP v 260. členu.

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki in ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor ga prvostopenjsko sodišče navaja v točkah od 8 do 15.

11. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Da se bi ta inštitut uporabil morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Ena izmed teh predpostavk je tudi obnovitveni razlog in sicer eden izmed razlogov, ki so navedeni v 260. členu ZUP. Sodišče je pravilno zaključilo, da v zvezi s tem ni podan noben obnovitveni razlog, določen v 260. členu ZUP.

12. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila odločitev tožene stranke nična. Pritožnik sicer pravilno navaja, v katerih primerih gre za ničnost odločbe (279. člen ZUP). Vendar v danem primeru ne gre za takšno dejansko stanje. Ravnanje pritožbenega organa, ko dve pritožbi ni združil v eno odločanje ne pomeni take nepravilnosti, da bi zaradi tega bila sama odločba nična. Po 6. točki 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pritožba ne navaja v čem bi imelo ravnanje tožene stranke znake prisiljenja, izsiljevanja in drugega, kakor to določa 5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP niti ne priloži obsodilne sodbe, ki bila potrebna za obstoj 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

13. V predmetni zadevi je tožena stranka tožniku obračunala dodatek za prevoz v kraj izobraževanja zunaj stalnega prebivališča, pri tem pa upoštevala vstopno postajo C. in izstopno postajo D.-E. Tožnik meni, da bi morala biti izstopna postaja D.-F. in ne D.-E., saj bi bila tako razdalja večja in bi znašal dodatek za prevoz več. Kot razlog za obnovo postopka je tožnik navajal tudi drugačno rešitev toženke za šolsko leto 2011/2012, ko je tožena stranka kot izstopno postajo upoštevala D.-F. in ne D.-E. Kot obnovitveni razlog je predložil tudi kopijo računa mesečne vozovnice za mesec marec 2012, ki jo je priložil zapisniku pri Centru za socialno delo A. dne 7. 5. 2012. Nobeden od teh dokazov ne predstavlja novega dejstva ali novega dokaza, ki bi lahko sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Pravilno prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnik že v predhodnem upravnem postopku zatrjeval in dokazoval večjo razdaljo med postajama in pritožbi celo priložil kopiji računov dveh mesečnih polletnih vozovnic, iz katerih izhaja, da je vstopna postaja C. in izstopna D., ter tako zdajšnji dokazi ne predstavljajo novih dokazov v smislu določbe 260. člena ZUP.

14. Tožnik v pritožbi navaja, da stranki ni bila dana možnost udeležbe v postopku in da je bil tožnik B.B. v času izdaje odločbe mladoleten ter da so mu bile odločbe in sklepi do 28. 8. 2011 nepravilno vročevani in še niso pravnomočno, ter da je tožena stranka kršila načelo pravic, ker ni pravilno ravnala z vlogo in tudi ni bil poučen kot neuka stranka. Pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ne more upoštevati, saj gre za nedovoljene pritožbene novoto. V skladu s 337. členom ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožba ne izkaže, da zgornjih navedb pritožnik ni mogel navesti brez svoje krivde do prvega naroka za glavno obravnavo.

15. Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 123/2020
• UPRS Sodba I U 1104/2020-22
• VDSS sodba Psp 455/2009