VDSS Sodba Psp 563/2016

Jedro

Pri tožniku po 2. 7. 2013 dalje ni prišlo do takšnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, da bi se že ugotovljena invalidnost poslabšala ali da bi nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, kar je pogoj za pridobitev novih pravic iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja po prvem odstavku 93. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2015 in št. ... z dne 6. 1. 2015 in da se ugotovi, da je tožeča stranka od 12. 11. 2014 dalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznano pravico do dela na drugem delu z omejitvami, zmerno težko fizično delo, pri katerem ročno premešča posamezna bremena do največ 10 kg, ki ga ne bo opravljala na nezavarovani višini, lestvi, nad globino, s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko in ima pravico do delnega nadomestila, o čemer bo odločila tožena stranka v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi s pomočjo izvedenca za nevrologijo, ugotavljalo dejansko stanje ter pri tem ugotovilo, da ni potreb po časovni razbremenitvi, niti razlog invalidnosti ni poškodba pri delu, v predsodnem postopku je bila ugotovljena pravilna III. kategorija invalidnosti in potrebne stvarne razbremenitve.

2. Pritožuje se tožnik. V obširni pritožbi navaja, da se ne strinja z diagnozo epilepsije, saj gre za nestrokovno in zavajujoče pričanje sodnega izvedenca in neupoštevanje njegovih pripomb na podano izvedensko mnenje. V obširni pritožbi pojasnjuje svoje zdravstveno stanje od leta 1993 dalje ter pri tem meni, da je bil dogodek v letu 1996 posledica stresa, anksioznosti, depresije in podobnih psihogenih motenj, dogodek v letu 2011 posledica preobremenitve oziroma izčrpanosti. Pri padcu je takrat z glavo zadel v betonsko ograjo, kar je imelo za posledico počeno lobanjo, nezavest, hematom in posledično težave s pritiskom v glavi in nezmožnost zbranega 8 urnega dela. Tudi dogodek v letu 2012, ko je v mesecu januarju izgubil zavest in se zgrudil, je posledica hujše poškodbe glave, preutrujenosti oziroma izčrpanosti, izgorelosti pred samo poškodbo. Zaradi počene lobanje je jemal zdravila proti epilepsiji, zaradi katerih se je zredil za cca. 12 kg v roku meseca in pol. Bil je depresiven, anksiozen, živčen, njegov hormonski in encinski odziv sta bila porušena. Vse to je v svojih pripombah na izvedeniško mnenje izrecno pojasnil, vendar njegove pripombe niso bile sprejete in se je štelo, da ima, ne glede na vso zdravstveno dokumentacijo bolezen epilepsijo, kar pa ne drži. Ne razume, zakaj se ne upošteva dokumentacija in izvidi in se negira hujša poškodba glave ter se zadeva tolmači kot bolezen, ki nima podpore v ustrezni medicinski dokumentaciji oziroma s pretresom možganom. Ni bil upoštevan EEG pregled iz leta 2007, kjer je navedeno, da ta izvid slabo podpira diagnozo epilepsije in izvid iz leta 2004 je bil podoben kot ostali pred nesrečo v letu 2011. Izguba zavesti oziroma kolaps je vzrok, ki zdravstveno ni popolnoma jasen, vendar to nikakor ni epilepsija. Zadnji EEG izvid je bil narejen 19. 9. 2016 in je tudi normalen. Ne strinja se s presojo travmatološkega mnenja z dne 13. 12. 2011, kakor ga je podal izvedenec. Meni, da tudi poškodba vratu lahko pripomore k težavam, ki jih ima, kar pa je izvedenec kot možnost zanikal. Tudi nevropsihološko poročilo po poškodbi glave je bilo v mejah normale in ne v celoti nadpovprečno, kot to navaja izvedenec. Sodišču očita, da na obravnavi dne 15. 9. 2016 ni dopustilo, da bi izvedencu zastavil določena vprašanja z razlago, da ima odvetnika, vendar ta ne more imeti pred očmi celoten postopek, ki lahko vpliva na končno sodbo. Sodišče tudi ni izvedlo zaslišanje oseb, ki jih je tožnik navedel v svojih pripombah in bi lahko pripomogle k razjasnitvi nastale situacije in ovrgle sume na epinapad v letu 1996. Prav tako ni zaslišalo reševalca, ki je sam podal mnenje, da gre za generalizirani epinapad. Meni, da bi bilo mnenje drugega izvedenca nevrologa ter izvedenca travmatologa lahko bistveno drugačno, saj obstaja veliko dokumentacije katere izvedenec ni zahteval, dokumentacija tudi ni bila v kartoteki osebnega zdravnika in jo ima tožnik doma oziroma je verjetno v arhivu predhodnega zdravnika, ki je tožnika zdravil v času, ko je bil tožnik še na A. Meni, da ni zmožen 8 urnega koncentriranega dela v svojem podjetju in bo moral podjetje zapreti, ker bo postal socialni problem, namesto, da bi glede na svojo starost in poškodbo opravljal vsaj 4 urno delo in še koga zaposlil. Prilaga izvide, ki obstajajo in jih ne ZPIZ in ne izvedenec niso zahtevali, niti pogledali in kažejo, da se je z njegovim zdravjem v letih med 1996 in 2007 nekaj dogajalo. Vzrok so psihogene težave kot so stres, nervoza, anksioznost in podobno ter izvide in dopise, kateri niso bili upoštevani in tudi negirajo epinapad ter epilepsijo in se nahajajo v spisu oziroma v zdravstveni dokumentaciji, katero je pregledal sodni izvedenec.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih pritožnik posebej navaja.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom, upoštevajoč prvi odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 5. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. z dne 6. 1. 2015. S slednjo je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je priznana pravica do premestitve na drugo delo: zmožen za drugo podobno delo, ki ne bo na nezavarovani višini, v zunanjem prometu in z orodji, s katerimi bi v primeru napada lahko poškodoval sebe ali druge, s polnim delovnim časom od 2. 7. 2013 dalje.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 63. člena opredeljuje invalidnost glede na spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije, zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije in sicer se v I. kategorijo razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, katerega dela zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Vzroki za nastanek invalidnosti so opredeljeni v 65. členu in so lahko poškodba pri delu; poklicna bolezen; bolezen in poškodba zunaj dela. Za poškodbo pri delu po ZPIZ-2 šteje: poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega, mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je poškodovanec zavarovan; poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti; obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Za poškodbo, nastalo pri delu se šteje tudi poškodba, nastala v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenega varstva.

7. V danem primeru je potrebno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz 93. člena, ki določajo poslabšanje zdravstvenega stanja in novo invalidnost. V zvezi s tem prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2 določa, da če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice.

8. Tožnik v zvezi z glavno obravnavo, opravljeno dne 15. 9. 2016 očita, da mu ni bilo dovoljeno direktno zasliševanje izvedenca, ki je bil na tej obravnavi zaslišan, saj naj bi vprašanja lahko zastavljala zgolj njegova pooblaščenka odvetnica oziroma takrat prisotna odvetniška kandidatka C.C. Iz zapisnika z glavne obravnave, navedene pritožbene trditve ne izhajajo. Je pa iz zapisnika razvidno, da je pooblaščenka tožnika, kakor tožnik izvedencu zastavljala vprašanja tako, da prvostopenjskemu sodišču ni moč očitati kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov s strani tožnika in ni zaslišalo prič - oseb, ki jih je tožnik navedel v svojih pripombah na izvedensko mnenje in reševalca. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožnik v svojih pripombah na izvedensko mnenje z dne 28. 6. 2016 na zadnji strani predlagal izvedencu, da dopolni izvedensko mnenje in da se tudi zaslišijo priče, ki so bile prisotne pri nesreči in pri ostalih motnjah zavesti in zasliši reševalec, ki je izpolnil protokol nujne intervencije v obeh primerih 8. 11. 2011 in 20. 1. 2012 in po svoji volji postavil diagnozo epilepsija, iz razloga, da bi se ugotovilo, da je diagnoza epilepsija nepravilna. Pri tem tožnik ni navedel ne imena niti naslove prič niti sodišče v zvezi s tem ni štelo, da bi bili ti dokazi relevantni za samo zadevo, saj je te dokaze zavrnilo, tožnik pa takšnemu sklepu na glavni obravnavi ni ugovarjal, kar bi v skladu z 286. b členom ZPP-ja moral.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnik po pravnomočni odločbi tožene stranke z dne 8. 8. 2013 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami od 2. 7. 2013 dalje. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 2. 7. 2013, ki je strokovna podlaga za izdano citirano odločbo izhaja, da je razlog invalidnosti bolezen, epilepsija in da zaradi nje tožnik za svoje delo ni zmožen. V tem postopku se ugotavlja, ali je v skladu s 93. členom ZPIZ-2 prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika in do nove invalidnosti.

11. Iz izvedenih dokazov izhaja, da pri tožniku po 2. 7. 2013 dalje ni prišlo do takšnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, da bi se že ugotovljena invalidnost poslabšala ali da bi nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, kar je pogoj za pridobitev novih pravic iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja po prvem odstavku 93. člena ZPIZ-2. Tako izvid travmatologa iz 28. 7. 1996, kakor izvidi iz leta 2011 in 2012 so bili že upoštevani pri odločbi z dne 8. 8. 2013. Upoštevan je bil tudi zlom lobanjske kosti z izlivom krvi med lobanjo in možganskimi ovojnicami v senčnem predelu na levi strani, šlo je za hudo poškodbo, vendar so jo s CT slikanjem glave pravočasno odkrili in s kirurškim posegom uspešno pozdravili. Tako iz pisnega, kakor ustnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izrecno izhaja, da poškodba iz leta 2011 ni zapustila posledic, vsaj ne takšnih, da bi vplivale na invalidnost tožnika ter je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 8. 8. 2013 pravilno razvrščen v III. kategorijo zaradi posledic bolezni.

12. Tožnik tudi nima popoškodbenih kognitivnih težav, kar izhaja tudi iz izvida kliničnega psihologa.

13. Glede zahtevanega skrajšanega delovnega časa, ki ga je tožnik uveljavljal s tožbo je prvostopenjsko sodišče dokazno pravilno ovrednotilo izvid ambulantnega pregleda v bolnišnici za rehabilitacijo D. z dne 8. 10. 2013, kakor tudi mnenje, ki ga je podala invalidska komisija prve stopnje toženca z dne 12. 11. 2014. Iz pregleda v bolnišnici za rehabilitacijo D. ni razvidno, da bi tožnik potreboval časovno razbremenitev. To ne izhaja ne iz poročila zdravnika, specialista medicine dela, ne iz mnenja kliničnega psihologa, kakor tudi ne iz mnenja delovne terapevtke ali rehabilitacijske tehnologinje, niti ne iz končnega mnenja celotnega rehabilitacijskega tima. Mnenje invalidske komisije druge stopnje toženca z dne 12. 11. 2014 pa je bilo v reviziji dne 19. 12. 2014 spremenjeno in nato tudi potrjeno v pritožbenem postopku. Tudi specialisti, ki tožnika zdravijo, niso predlagali časovne razbremenitve iz pisnega in ustnega mnenja sodnega izvedenca pa izrecno izhaja, da za časovno razbremenitev ni strokovnih podlag.

14. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in tudi pravne zaključke, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 4/2018
• VDSS Sodba Psp 609/2016
• Sodba VIII Ips 107/2007