VDSS Sodba Pdp 778/2016

Jedro

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da premestitev tožnice ni bila v skladu s 156. členom ZJU, prav tako naj premestitev ne bila v skladu s 158. členom ZJU, pri čemer drugi odstavek 158. člena ZJU zahteva pogoj, da se uradnika premesti na delovno mesto, če njegovo delo na delovnem mestu, na katerem dela ni več potrebno. Tožnica je bila premeščena skladno z aktom o sistemizaciji delovnih mest, pri čemer so ji bile dejansko določene naloge odvzete, prav tako pa so ji bile določene naloge dodane, pri čemer je tožena stranka zasledovala cilj tako organizacijskega razloga kot tudi javno finančnega razloga, iz razloga, da bodo izhajajoč iz javno finančne situacije za maso plač zagotovljena nižja sredstva. Tožena stranka je opravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov in spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer je k reorganizaciji priložila obrazložitev z vsebino ciljev, razlogov za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Tožena stranka je tudi, skladno z določili šestega odstavka 156. člena ZJU, obvestila sindikat in mu omogočila, da je podal svoje mnenje. Res je sicer, da tožena stranka ni dosegla sporazuma s sindikatom, vendar na podlagi določil 156. člena ZJU delodajalec tudi ni dolžan doseči sporazuma s sindikatom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo:

""I. Predlog tožeče stranke za prekinitev tega postopka do pravnomočne odločitve v kolektivnem sporu X Pd 21/2016 se zavrne.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Sklep tožene stranke številka ... z dne 24. 1. 2013, potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS številka ... z dne 27. 3. 2013, se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto podsekretar (šifra delovnega mesta ...) v Direktoratu A. ter je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če je tožena stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.368,00 EUR bruto, in sicer na način, da tožena stranka od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter davke, preostali neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih preostalih mesečnih zneskov od vsakega zaporednega 5. dne v mesecu dalje do plačila, izplača na račun tožeče stranke v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila."

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.281,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.""

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da ocenjuje, da gre za nenavadno in neobičajno prakso sodišča prve stopnje, da bi sodišče tako hitro lahko odločilo, kot je bilo v predmetni zadevi. Pooblaščenec tožnice je izpodbijano sodbo prejel že 7. julija 2016, kar pomeni, da je morala biti oddana na pošto vsaj 6. julija oziroma en dan po opravljeni glavni obravnavi, kar je sicer neobičajno. Ob navedenem se ne more znebiti zoprnega občutka, da je bila sodba napisana že pred glavno obravnavo (kar je glede na vsebino sodbe vsekakor bilo možno), če ne bi obstajal grenak priokus občutka, da je temu tako zaradi izločitve sodnika, ki je sodil v prvem postopku, s strani tožnice. Temeljni pravni okvir odločitve temelji na trditvi, da lahko delodajalec ukine določeno delovno mesto ter ustvari novo delovno mesto, ter da je s tem utemeljen razlog za premestitev javnega uslužbenca, kar pa ni je pravno nevzdržno. Gre za poseganje v pogodbeno svobodo in avtonomijo ter enakopravnost pogodbenih strank v delovnopravnih razmerjih. Tako delodajalec lahko povsem enostransko posega v delovno razmerje in pogodbo o zaposlitvi ter po mili volji krši oziroma enostransko spreminja delovna razmerja, ter delavcu, kljub enakemu delu, vsiljuje spremembe ob zmanjšani plači. Izpodbijana sodba sicer zatrjuje, da je bila premestitev tožnice v skladu s 156. členom ZJU, pri čemer se uradnika lahko premesti na drugo delovno mesto, če njegovo delo na delovnem mestu, na katerem dela ni več potrebno. V konkretnem primeru ni dvoma, da je bila ukinitev delovnega mesta podsekretarke, ki ga je tožnica zasedala pred spremenjeno sistemizacijo, v nasprotju s 156. členom in 158. členom ZJU. Tožena stranka ni zatrjevala, da delo tožnice ni več potrebno. Sodišče se pri svoji odločitvi sklicuje na pričo B.B., pri čemer pa spregleda pričo C.C., ki je izpovedal, da je tožnica opravljala najzahtevnejša dela s področja invalidske problematike in zahtevnejših del pravzaprav ni. Tožnica je v letu 2012 prevzela naloge administrativne podpore Sveta vlade D., kar je prej opravljal delavec E.E., ki je bil zaposlen celo na višjem delovnem mestu kot tožnica pred premestitvijo, saj je bil sekretar. Sodišče poskuša naloge, ki naj bi jih tožnica prevzela od E.E., diskreditirati na način, češ da je šlo zgolj za administrativna dela. Na Svetu D. tožnica predstavlja tudi pereča vprašanja, ki se tiče Konvencije ZN o pravicah invalidov, kar vse od nje terja izjemno strokovno zahtevno in samostojno delo. Tožnica je tudi koordinator ter "focal point" za konvencijo ZN o pravicah invalidov in spremlja in koordinira delo in o tem poroča na sedež OZN v Ženevi. Kot sekretarka Sveta D. je tudi napisala program F. in ustanovila delovno komisijo za letno spremljanje in poročanje o uresničevanju tega programa. Vse navedeno kaže na to, da je ocena sodišča in sklicevanje na pričanje B.B., kaj so naloge sekretarja sveta, povsem nesmiselno, nerazumljivo in z ničemer podprto. Sodišče zatrjuje, da naj bi listina B5 potrjevala, da je tožena stranka pripravila predlog akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v ministrstvu, pri čemer sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve našteva poglavja tega akta, vendar pa je iz njegove vsebine razvidna precejšnja diskrepanca z naslovi. Tako iz tega dokumenta ni razvidno, zakaj je potrebno izvesti reorganizacijo in v čem se ta spreminja in izboljšuje delovne procese v ministrstvu. Še manj je razvidno, zakaj se je s sporno reorganizacijo (ukinjanje delovnih mest in odpiranje enakih novih) to storilo le v enem segmentu ministrstva, ne pa v vseh. Tako je tožena stranka zgolj formalno zadostila v 156. členu ZJU, zlasti njegovemu petemu odstavku. Tožnici je bilo v času reorganizacije nekaj starih zadev odvzeto, dobila pa je nekaj novih, zaradi česar je napačno stališče, da je mogoče delovno mesto ukiniti. Tudi izvajanje kriterijev, po katerih je tožena stranka tožnico izbrala za premestitev, po njenem mnenju v tej sodbi ni zadovoljivo pojasnjeno. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče je glede na podane pritožbene ugovore tožnice z dopisom z dne 14. 2. 2017 sodišče prve stopnje zaprosilo na podlagi določil tretjega odstavka 346. člena ZPP, da poda odgovor glede vsebinsko zatrjevanih kršitev določb postopka glede sestave sodišča (naravni sodnik). Ob reševanju pritožbe v zadevi Pdp 778/2016 je namreč ugotovilo, da je v prvotnem postopku zadevo obravnaval okrožni sodnik - svétnik G.G., ki je tudi razpisal narok za glavno obravnavo v ponovljenem postopku, pri čemer je bila pošiljka odposlana 14. 6. 2016, kot to izhaja iz predloženega spisa in sicer vabilo stranki na poznejši narok odvetniku H.H., tožnici in toženi stranki, Državnemu pravobranilstvu RS. Ugotovljeno je tudi bilo, da je sodišče prve stopnje dne 23. 6. 2016 strankam poslalo dopis, da se bo zadeva obravnava v razpravni dvorani št. 3/I. nadstropje in ne v sobi št. 3/III. nadstropje, pri čemer je bila podpisana predsednica senata I.I.. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo v ponovljenem postopku z dne 5. 7. 2016 tudi izhaja, da je glavno obravnavo vodila okrožna sodnica I.I., ki je tudi izdala sodbo in sklep z dne 5. 7. 2016. Pritožbeno sodišče je dne 23. 2. 2017 prejelo dopis sodišča prve stopnje z dne 21. 2. 2017, ki je podalo poročilo o zatrjevanih kršitvah določb postopka glede sestave sodišča (naravni sodnik). Navedlo je, da je najprej zadeva pripadala v reševanje okrožnemu sodniku - svétniku G.G., ki je v ponovljenem postopku podal predlog za svojo izločitev dne 16. 6. 2016, v katerem je navedel razloge, zaradi katerih predlaga svojo izločitev na podlagi 6. točke 70. člena ZPP. Na podlagi njegovega predloga je bil izdan sklep Su 234/2016 z dne 6. 6. 2016, s katerim je bilo z odločitvijo predsednice sodišča predlogu okrožnega sodnika - svétnika G.G. ugodeno, obenem pa je bilo odločeno, da se zadeva I Pd 369/2016 v skladu s Sodnim redom predodeli drugemu sodniku. Glede na navedeno je bilo po oceni pritožbenega sodišča spoštovano načelo naravnega sodnika, saj je bila po izločitvi okrožnega sodnika - svétnika G.G. zadeva dodeljena drugemu sodniku in sicer okrožni sodnici I.I. skladno z določili Sodnega reda.

6. Sodišče prve stopnje je o zadevi že enkrat odločalo in sicer s sodbo I Pd 586/2013 z dne 29. 5. 2015 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se sklep tožene stranke z dne 24. 1. 2013, potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 27. 3. 2013, razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delovno mesto podsekretar v Direktoratu A. ter je dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če tožena stranka ne bi tožnice premestila na drugo delovno mesto, vključno s plačilom zneska 7.368,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 938/2015 z dne 10. 3. 2016 pritožbi tožnice ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je sodišču prve stopnje naložilo, da naj razišče, zakaj in kako se je delovna uspešnost pri ocenevanju primerljivih javnih uslužbencev ugotavljala na podlagi povprečja enotnih ocen v zadnjih štirih letih, to so ocene za leto 2008, 2009, 2010 in 2011, pri tožnici pa naj bi šlo za ocenjevanje v letih 2009, 2010, 2011 in 2012. Tako bi bilo potrebno upoštevati enako časovno obdobje za tožnico ter raziskati, kako je tožena stranka upoštevala obdobje za tožnico v letu 2008.

7. Sodišče je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter prebralo zapisnike o izpovedbah tožnice in prič C.C. in B.B.. Sodišče ni zaslišalo predsednice sindikata J.J., ki naj bi izpovedala, da je bila reorganizacija izvedena izključno z namenom, da bi delavcem znižali plače. Gre za stališče sindikata, ki pa na samo pravilnost odločitve ne more vplivati.

8. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka odločalo tudi o predlogu tožnice za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v kolektivnem sporu X Pd 21/2016 in ga zavrnilo. Pritožbeno sodišče izrecno pojasnjuje, da tožnica ni podala pritožbe glede predloga za prekinitev postopka, torej o navedenem pritožbeno sodišče ni odločalo.

9. Zaradi delovnih potreb je lahko javni uslužbenec v skladu s prvim odstavkom 149. člena ZJU premeščen na prosto uradniško mesto oziroma strokovno - tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu: če so podani poslovni razlogi, če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopek in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve, in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Tožena stranka se v sklepu o premestitvi z dne 24. 1. 2013 sklicuje na 1. točko prvega odstavka 149. člena ZJU, torej poslovni razlog. Šlo je za spremembo akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest - reorganizacijo po določilih 156. člena ZJU. Tožena stranka je na podlagi sklepa Vlade RS z dne 29. 3. 2012 pripravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter določila cilje in razloge za izvedbo reorganizacije. Pritožba zatrjuje, da premestitev tožnice ni bila v skladu s 156. členom ZJU, prav tako naj premestitev ne bila v skladu s 158. členom ZJU, pri čemer drugi odstavek 158. člena ZJU zahteva pogoj, da se uradnika premesti na delovno mesto, če njegovo delo na delovnem mestu, na katerem dela ni več potrebno. Iz izvedenih dokazov izhaja, je bila tožnica premeščena skladno z aktom o sistemizaciji delovnih mest, pri čemer so ji bile dejansko določene naloge odvzete, prav tako pa so ji bile določene naloge dodane, pri čemer je tožena stranka zasledovala cilj tako organizacijskega razloga kot tudi javno finančnega razloga, iz razloga, da bodo izhajajoč iz javno finančne situacije za maso plač zagotovljena nižja sredstva. Priča B.B. pa je tudi izpovedala, da tožnica dejansko ni nikoli opravljala delo podsekretarke. Tožena stranka je opravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter, kot že navedeno, spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer je k reorganizaciji priložila obrazložitev z vsebino ciljev, razlogov za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Tožena stranka je tudi, skladno z določili šestega odstavka 156. člena ZJU, obvestila sindikat in mu omogočila, da je podal svoje mnenje. Res je sicer, da tožena stranka ni dosegla sporazuma s sindikatom, vendar na podlagi določil 156. člena ZJU delodajalec tudi ni dolžan doseči sporazuma s sindikatom.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo delovno mesto podsekretar (...) ukinjeno, tožnica pa je bila premeščena na novo sistemizirano mesto višjega svetovalca (...), pri čemer je sodišče na podlagi izpovedi B.B. ugotovilo, da tožnica dela podsekretarja ni nikoli opravljala in da tudi nima ustreznega znanja. Prav tako tožnica sedaj sodeluje pri oblikovanju sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv, samostojno pripravlja analize razvojnih projektov, informacije, poročila in druga zahtevna gradiva, sodeluje v zahtevnih projektih skupin in opravlja druge naloge podobne zahtevnosti, to pa so po opisu delovnega mesta dela višjega svetovalca. Kot že navedeno je priča B.B. pojasnila, da je tožena stranka z reorganizacijo za tožnico zgolj formalno uskladila njeno delo z njenim dejanskim delom, pri čemer tožnica nikoli ni opravljala del podsekretarja ampak (višje) svetovalca I.

11. Sodišče je v skladu z napotili pritožbenega sodišča tudi ugotovilo, da je bila tožnica v letih 2009 in 2010 ocenjena z oceno dobro, v letu 2011 z oceno zelo dobro in zato je prišla v okvir prerazporejanja. Tožnica se sicer z ocenami dobro ni strinjala, ker je ocenjevala, da gre za subjektivno presojo zaslišane B.B., vendar ocene ni izpodbijala. Tožena stranka je tudi javne uslužbence, ki jih je uvrstila v postopek ugotavljanja presežnih delavcev znotraj primerljive kategorije, določila z uporabo kriterija delovne uspešnosti, pri čemer so bili kot presežni javni uslužbenci izbrani tisti z najnižjo povprečno oceno iz leta 2008 do 2011, pri čemer je tožena stranka primerjala delavce na delovnem mestu - sekretar. Za tožnico pa je tožena stranka upoštevala letne ocene iz let 2009, 2010 in 2011, vendar dejstvo, da tožnica v letu 2008 ni prejela letne ocene, ker ni bila zaposlena pri toženi stranki, ni šlo v njeno škodo, saj je tožena stranka pri vseh primerjanih delavcih seštevek ocen delila s številom teh in torej upoštevala povprečno oceno, kar nedvomno pomeni, da tožnica ni bila v ničemer oškodovana.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 687/2019
• VDSS sodba Pdp 153/2016
• VDSS Sodba Pdp 835/2016