<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 530/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.530.2016
Evidenčna številka:VDS00000361
Datum odločbe:16.03.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Marko Hafner (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo razlike plače - letni dopust - nadomestilo plače - delovna uspešnost - zavarovalni zastopnik - provizijski sistem - pravilnik - ustavnost in zakonitost - pravica do sodnega varstva

Jedro

Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo o tem, ali sta pravilnika toženke, na podlagi katerih je bila tožniku obračunana plača iz delovne uspešnosti, zakonita in ustavna, ampak je odločilo, da v ureditev delovne uspešnosti v pravilnikih ne more poseči, ker je zatrjevano neskladnost splošnih aktov s hierarhično višjimi akti mogoče uveljavljati in presojati le v kolektivnem delovnem sporu. Pravilno se sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v podobnem primeru, da sodišče lahko v individualnem delovnem sporu odloča o zakonitosti posameznega splošnega akta delodajalca, pri tem pa odločitev velja le v tem sporu. V kolikor ne bi bila podana takšna dolžnost prvostopnega sodišča, bi bila tožniku odvzeta pravica do sodnega varstva, ker sam ne more sprožiti kolektivnega delovnega spora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun premalo izplačanih plač v znesku 13.228,26 EUR bruto ter plačilo ustreznih neto mesečnih zneskov s pp (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 882,25 EUR s pp (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Pojasnjuje, da je tožbo vložil zato, ker je prepričan, da je bil pri obračunavanju plač in nadomestil plače nezakonito in neustavno diskriminiran na način, da je toženka v primeru njegove upravičene odsotnosti z dela zmanjševala znesek provizije, ki bi ga prejel, če ne bi bil odsoten z dela. Na tak način je bil na slabšem kot delavci, ki pravice do dopusta niso izkoristili. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem zakonitosti in ustavnosti pravilnika toženke ter z vsebino navedb tožnika sploh ni ukvarjalo in je v obrazložitvi navedlo le, da je neskladnost obravnavanih splošnih aktov mogoče uveljavljati in presojati le v kolektivnem delovnem sporu. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno, poleg tega pa je bila tožniku odvzeta pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Tožnik res ni zahteval odločitve o skladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom in Ustavo RS, zahteval pa je izplačilo premalo izplačane plače. Ob odločanju o takem zahtevku se kot predhodno vprašanje postavi vprašanje zakonitosti akta. Ker je sodišče vezano le na Ustavo RS in zakon, se je dolžno opredeliti do zatrjevane neustavnosti in nezakonitosti podzakonskega predpisa in v kolikor ga kot takega ugotovi, ga pri odločanju ne sme uporabiti. Sodišče prve stopnje se kljub številnim in izrecnim trditvam o nezakonitosti pravilnika do njih ni opredelilo. Celo obratno, navedlo je, da ni pristojno posegati v ureditev toženke, tako da bi samo odločilo, po kakšni metodologiji oziroma višini je delodajalec dolžan izplačati delavcem delovno uspešnost. Vendar tožnik tega ni zahteval. Zahteval je le, da se mu plača izplača v pravilni višini. Zato je izpodbijana sodba zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč v bistvenem neobrazložena in krši tožnikovo pravico do varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Prvostopno sodišče pa je tožniku odvzelo tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj tožnik kolektivnega delovnega spora ne more sprožiti, glede na stališče prvostopnega sodišča pa tudi v individualnem delovnem sporu ne more doseči meritorne odločitve o tem, ali mu je bila v spornem obdobju izplačana plača v pravilni višini. Da je presoja v izpodbijani sodbi zmotna izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 482/2012.

Tožnik v zvezi z navedbami v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je nezakonito in neustavno kakršnokoli zmanjševanje plače na podlagi upravičene odsotnosti z dela, saj delavce sili, da delajo kljub bolezni in nezmožnosti za delo ter jih kaznuje, v kolikor koristijo zakonsko pravico do dopusta. Kljub poračunu, ki ga prvostopno sodišče omenja, je bila tožniku plača nezakonito zmanjšana, pri čemer tožnik ne vtožuje tistega dela plače, ki mu je bila izplačana na podlagi 16. člena Pravilnika/10.

Ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožnikovih zatrjevanj o nezakonitosti in protiustavnosti pravilnika ter o diskriminatornem obračunavanju tožnikove plače (provizija za delo mu je bila npr. v januarju zmanjšana glede na to, ali je bil v juliju na dopustu ali ne), se do jedra predmetne zadeve sploh ni opredelilo in zahtevka po vsebini ni presojalo. Zato je izpodbijana sodba nezakonita.

3. Toženka v odgovoru na tožbo trdi, da je pritožba neutemeljena in naj jo pritožbeno sodišče zavrne ter tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je zmotno tožnikovo stališče o kršitvi 22. člena Ustave RS, saj je prvostopno sodišče meritorno ugotovilo, da je skladno s Kolektivno pogodbo za zavarovalstvo del plačila za delovno uspešnost predmet splošnega akta delodajalca in je toženka o tem sprejela dva pravilnika, katerih veljavnost ni bila sporna. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik na podlagi 1. člena Pravilnika/08 ter 1. člena Pravilnika/10 ni upravičen do celotnega zneska mesečne obračunane provizije, saj je znesek obračunane mesečne provizije računska kategorija, ki je služila kot podlaga za nadaljnji izračun dela plače za delovno uspešnost. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je skladnost splošnih aktov z zakonom mogoče uveljaviti le v kolektivnem sporu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) ter pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) s tem, ker se ni opredelilo do zatrjevane neustavnosti in nezakonitosti podzakonskih predpisov toženke. Tožnik je namreč trdil, da mu je bila zaradi nezakonitega in neustavnega pravilnika toženke izplačana plača v premajhni višini. Prvostopno sodišče pa je zahtevek tožnika zavrnilo z navedbo, da se nezakonitost pravilnika lahko presoja le v kolektivnem delovnem sporu, ki pa ga tožnik zaradi pomanjkanja legitimacije ne more sprožiti. Slednje je sicer res, vendar bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o zakonitosti pravilnika kot o predhodnem vprašanju, pri čemer odločitev oziroma zaključek o tem vprašanju velja le v tem sporu.

7. V obravnavanem sporu gre za vprašanje, ali je toženka tožniku za čas njegove odsotnosti z dela zaradi izrabe dopusta pravilno oziroma zakonito obračunala del plače iz naslova delovne uspešnosti ter nadomestilo zaradi omenjene odsotnosti z dela. V zvezi s tem vprašanjem je prvostopno sodišče pravilno navedlo, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) v drugem odstavku 126. člena določa, da je plača sestavljena tudi iz dela plače za delovno uspešnost. Delovna uspešnost delavca se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). Drugih določb o tem delu plače ZDR-1 nima. Nadalje je bilo v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (B3) v 4. členu določeno, da delavcu v primeru preseganja pričakovanih rezultatov dela pripada del plače za delovno uspešnost, kar je določeno v kolektivni pogodbi in Pravilniku o provizioniranju, določitvi pričakovanih delovnih rezultatov in obračunu dela plače za delovno uspešnost zavarovalnega zastopnika. V spornem obdobju sta pri toženki veljala dva taka pravilnika, in sicer Pravilnik/08 z dne 2. 3. 2008 (B1) in Pravilnik/10 (B2) z dne 16. 4. 2010 (dalje: pravilnik). Navedena pravilnika sta bila sprejeta na podlagi Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (KPZ, Ur. l. RS, št. 24/11 in nasl.), ki v tretjem odstavku 31. člena določa, da so podrobnejša določila o plačah na podlagi delovne uspešnosti opredeljena v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu delodajalca.

8. Za tožnika ni sporno določilo 3. člena obeh pravilnikov, da se del plače za delovno uspešnost izračuna kot znesek razlike med doseženo korigirano provizijo zastopnika ter vnaprej določenim kriterijem korigirane provizije za doseganje plana. Sporno pa je bilo določilo v 20. oziroma 16. členu vsakokratnega pravilnika, ko se je znesek korigirane mesečne provizije korigiral s faktorjem prisotnosti oziroma glede na število dni odsotnosti z dela. Faktor prisotnosti se je izračunal kot rezultat ulomka, v katerem je v števcu število dni prisotnosti na delu, v imenovalcu pa število delovnih dni v mesecu. Faktor prisotnosti je ob polni prisotnosti znašal 1, ob odsotnosti pa se je zniževal, vse do nič ob popolni odsotnosti z dela.

Tožnik je način plačila delovne uspešnosti po navedenih spornih določilih pojasnil že v tožbi, ko je navedel, da se je provizija obračunala od sklenjenih zavarovalnih pogodb (če je bila premija tudi dejansko plačana), kar se je upoštevalo v naslednjem mesecu po plačilu. Tako npr. če se je premija plačala v januarju, je bila provizija upoštevana pri obračunu plače za februar. Vendar če je bil tožnik v februarju odsoten (na dopustu), mu je bila provizija odmerjena v odvisnosti od števila dni odsotnosti oziroma provizije sploh ni prejel, če je bil odsoten cel mesec. Na ta način je bil izničen korigiran znesek provizije. Poleg tega pa mu je bilo obračunano tudi premajhno nadomestilo.

9. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo o tem, ali sta pravilnika toženke, na podlagi katerih je bila tožniku obračunana plača iz delovne uspešnosti, zakonita in ustavna, ampak je odločilo, da v ureditev delovne uspešnosti v pravilnikih ne more poseči, ker je zatrjevano neskladnost splošnih aktov s hierarhično višjimi akti mogoče uveljavljati in presojati le v kolektivnem delovnem sporu. Pravilno se sklicuje tudi na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 482/2012 z dne 22. 3. 2013, kjer je bilo ugotovljeno, da sodišče lahko v individualnem delovnem sporu odloča o zakonitosti posameznega splošnega akta delodajalca, pri tem pa odločitev velja le v tem sporu. V kolikor ne bi bila podana takšna dolžnost prvostopnega sodišča, bi bila tožniku odvzeta pravica do sodnega varstva, ker sam ne more sprožiti kolektivnega delovnega spora.

10. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo o tožbenem zahtevku vsaj preuranjeno odločeno. Zaradi tega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, saj ocenjuje, da če bi samo prvič obravnavalo pravno nerelevantna dejstva, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji (355. člen ZPP).

11. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju najprej dopolni dokazni postopek in po vsebini ugotovi, ali so določbe pravilnikov toženke, ki urejajo način obračunavanja in izplačevanja plač na podlagi delovne uspešnosti v času delavčeve upravičene odsotnosti z dela skladne z Ustavo RS, zakoni in kolektivnimi pogodbami, ki urejajo plače iz tega naslova ter nadomestila plače. Nato pa naj odloči o samem temelju in višini tožbenega zahtevka.

12. Odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora je odvisna od uspeha strank v postopku. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka.

13. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (člen 165/3 ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 126, 126/2, 127, 127/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTcz