VDSS Sodba Pdp 806/2016

Jedro

Tožnik je podpisal sporni sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, s katerega vsebino je bil seznanjen in se je z njo strinjal. Ni dokazal, da bi bil sporazum ponarejen, ali mu podtaknjen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (saj ni ugotovilo, da je sporazum ničen) in podredni zahtevek po plačilu odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2014, na podlagi katerega je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo z dnem 31. 1. 2015, ničen; da je tožniku delovno razmerje dne 31. 1. 2015 prenehalo nezakonito in da mu preneha na podlagi sodbe sodišča s 17. 4. 2015; da se toženi stranki naloži, da tožnika za čas od 1. 2. 2015 do vključno 17. 4. 2015, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi sodbe sodišča, prizna vse pravice iz dela in po delu, vključno s priznanjem delovne dobe, plačilom pripadajoče plače oz. nadomestila plače, ki bi jo tožnik prejemal v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, plačilom odpravnine, regresa za letni dopust in plačilom prispevkov za socialno varnost ter odvodom ustreznih davkov, vse v 8 dneh; da mu je tožena stranka dolžna plačati denarno povračilo v višini 3.203,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi dalje do plačila in podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino v višini 159,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje do plačila, v 8 dneh (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za izpodbijanje te odločitve nima pravnega interesa) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP tj. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni namreč navedlo razlogov o tem, zakaj je naklonilo vero toženi stranki in pričam, da je tožnik sporazum sam podpisal, kljub temu, da je izvedenec grafološke stroke ugotovil, da je ta listina fotokopija, čeprav je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da je sodišču predložila original podpisane listine. Pri tem pa je očitno spregledalo tudi dejstvo, da je priča A.A. brat direktorja tožene stranke, priča B.B. pa je pri toženi stranki zaposlena, kar že iz tega razloga vzbuja dvom v njuno verodostojnost. Tožnik je ves čas postopka poudarjal, da sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni nikoli podpisal, dne 31. 3. 2014 pa ga sploh ni bilo v Sloveniji, kar je dokazoval tako s pisno izjavo priče C.C. in njenim zaslišanjem, kot tudi z žigi v potnem listu. Zgolj navedba o tem, da iz žigov v potnem listu ni razvidno, da tožnik ne bi mogel biti 31. 12. 2014 v RS, ne zadostuje za zaključke, ki jih je naredilo sodišče prve stopnje. Prav tako se sploh ni ukvarjalo s tem, zakaj naj bi se tožnik sploh vrnil v Slovenijo ponovno 4. 1. 2015, če pa naj ne bi prihajal na delo. Sodišče se je sklicevalo le na skladni izjavi obeh prič tožene stranke, pri tem pa ni upoštevalo tega, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da je predloženi sporazum original, za katerega pa se je izkazalo, da je v resnici fotokopija. Da je tožnik dejansko podpisal ta sporazum, bi tožena stranka lahko dokazala le s predložitvijo originala. Da je tožena stranka lahko listino priredila za potrebe tega postopka, je potrdil tudi izvedenec grafolog, ki je povedal tudi, da je takšna manipulacija zelo, zelo enostavna. Tožnik znova poudarja, da ni podpisal sporazuma, saj za to ni imel interesa, pri tem pa opozarja, da iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 779/2010 z dne 11. 11. 2010 izhaja, da je izjava o morebitnem sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, ki jo poda delavec in jo naknadno dopolni delodajalec, nična in ne predstavlja zakonite podlage za prenehanje delovnega razmerja. Tožnik še opozarja na to, da je imel dovoljenje o zaposlovanju Zavoda RS za zaposlovanje z dne 9. 4. 2014, ki je bilo izdano za čas od 18. 4. 2014 do 16. 4. 2017, pri čemer je bil tožnik v prvem letu lahko zaposlen le pri toženi stranki. Tožnik neposredno po prenehanju delovnega razmerja ni imel popolnoma nobenih možnosti za zaposlitev v RS. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži, da tožniku povrne povzročene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2014. Pri tem se je oprlo na izpovedi prič B.B. in A.A. ter direktorja tožene stranke. Priča B.B. je bila navzoča, ko sta direktor in tožnik podpisala ta sporazum, medtem ko je priča A.A. videla, da se je tega dne v direktorjevi pisarni okoli devetih nahajal tožnik in da je bil B.B. v pisarni skupaj z direktorjem in tožnikom. Sodišče prve stopnje ni sledilo priči C.C., ki je izpovedala, da naj bi šla s tožnikom 4. 1. 2014 iz Bosne v Slovenijo, in sicer glede na izpovedi direktorja tožene stranke, A.A. in B.B., da se je tožnik dne 31. 12. 2014 zjutraj nahajal v poslovnih prostorih tožene stranke v D.. Nadalje je ugotovilo, da tudi fotokopija potnega lista ne dokazuje, da tožnik tega dne ni bil v D., saj žigi dokazujejo le, da je 20. 12. 2014 v E. (BiH) prestopil mejo med Hrvaško in Federacijo BiH, dne 4. 1. 2015 pa mejo med Federacijo BiH in Hrvaško. Oprlo pa se je tudi na mnenje in izpoved izvedenca grafološke stroke dr. F.F., ki je ugotovil, da je podpis na izvodu sporazuma, ki je sicer fotokopija, tožnikov. Zato je tožnikova primarni in podredni zahtevek zavrnilo.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi dala preizkusiti, v njej so tudi navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, zato je pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako sodišče ni kršilo 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi ni nasprotij. Tožnik se očitno ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pa ni bistvena kršitev določb postopka niti po 14. in tudi ne po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo razloge, zaradi katerih je verjelo direktorju tožene stranke in obema pričama. Iz točke 9 obrazložitve sodbe je razvidno, da je bil tožnik ob zaslišanju obeh prič prisoten in da mu je prevajalka sproti prevajala pričanja, pa ni nobeni izpovedi ugovarjal, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za verodostojne. Iz istega razloga tudi ni verjelo izpovedi priče C.C.. Pravilno pa je ugotovilo tudi, da iz žigov v potnem listu ni razvidno, da tožnik ne bi mogel biti v vmesnem obdobju v Republiki Sloveniji. Kot dejansko izhaja iz zapisov zvočnih posnetkov zaslišanja obeh prič in direktorja toženke in tudi iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 26. 5. 2016 tožnik ni imel pripomb na izpovedi zaslišanih. Tekom postopka namreč ni nasprotoval zaslišanju priče A.A., ker naj bi bil brat direktorja tožene stranka in iz tega razloga neverodostojna priča, enako pa neverodostojnosti ni očital priči B.B., za katerega je vedel, da je zaposlen pri toženki. Prav tako pa je v zvezi z žigi v potnem listu zatrjeval le, da ti dokazujejo, da je dne 20. 12. 2014 prestopil mejo med Hrvaško in Federacijo BiH v E. (BiH) in dne 4. 1. 2015 isto mejo v nasprotni smeri.

8. Tožeča stranka kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala najkasneje do konca naroka za glavno obravnavo, saj iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 11. 7. 2016 izhaja, da stranki nista predlagali dopolnitve dokaznega postopka, da nimata pripomb in novih dokaznih predlogov. Iz tega razloga s pritožbo sodišču prve stopnje ne more očitati, da ni od tožene stranke pridobilo originalnega izvoda spornega sporazuma z dne 31. 12. 2014 (1. odstavek 286.b člena ZPP), pri tem pa niti ne navaja, da tega ni mogel brez svoje krivde navesti že prej.

9. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno v točki 10 obrazložitve, da je tožnik dne 31. 12. 2014 podpisal sporni sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, s katerega vsebino je bil seznanjen in se je z njo tudi strinjal. Dokazal tudi ni, da bi bil sporazum ponarejen ali mu podtaknjen. Na podlagi tega je pravilno v celoti zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek (saj ni ugotovilo, da je sporazum z dne 31. 12. 2014 ničen), kot tudi podredni zahtevek po plačilu odpravnine.

10. Ker niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 552/2020
• VDSS sodba Pdp 926/2013
• Sodba VIII Ips 384/2008