VDSS Sodba Pdp 795/2016

Jedro

Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisna od delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi (to je v primeru 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V konkretnem primeru so bili izpolnjeni zakonski pogoji, da je delodajalec delavcu lahko prepovedal opravljanje dela in delavec na to odločitev delodajalca ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavita sklepa tožene stranke z dne 11. 1. 2016 in 3. 2. 2016 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 386,25 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika v zvezi z izpodbijanjem sklepov tožene stranke o izrečenem suspenzu v zvezi s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je glede na trditveno podlago zaključilo, da sta sklepa tožene stranke zakonita in da je zahtevek tožnika neutemeljen. Zatrjuje, da ima tožnik pravni interes v zvezi z izhodom predmetnega postopka, saj sta izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti, ker ni podana podlaga za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar tožnik dokazuje v ločenem postopku. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno odreklo tožniku pravni interes za ugotavljanje zakonitosti podlage za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v postopku izpodbijanja sklepov o izrečenem suspenzu in bi bilo dolžno v primeru, če postopkov ni združilo, postopati na način, da bi postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka postopka v zvezi z izpodbijanjem same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je na ta način namreč odvzeto pravno varstvo v zvezi z izrečenim suspenzom, saj se sama podlaga za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja v drugem postopku, izdaja sklepov pa je vezana na podano izredno odpoved, v tem postopku pa se sodišče s podlago utemeljenosti niti ni ukvarjalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane presojane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pravna podlaga za presojo v tem sporu je določba tretjega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1) po kateri lahko delodajalec v primeru podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ob uvedbi postopka izredne odpovedi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. Takšna prepoved predstavlja poseg v delavčevo pravico do dela, za katerega se lahko odloči delodajalec le v izjemnih primerih. To pomeni, da je mogoče delavcu prepovedati opravljanje dela samo v primeru, če je zoper njega začet postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, opredeljenih v navedeni zakonski določbi.

6. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 11. 1. 2016 uvedla zoper tožnika postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz odpovednega razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter hkrati s tem izdala tožniku sklep z dne 11. 1. 2016, ki mu ga je vročila 13. 1. 2016, o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi. Tožnik se je zoper takšen sklep pritožil, vendar je pristojna komisija za pritožbe pri toženi stranki s sklepom z dne 3. 2. 2016 zavrnila pritožbo in potrdila prvostopenjski sklep.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka nepravilno tožniku izdala sklep o prepovedi opravljanja dela za čas izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku dne 11. 1. 2016 izdala sklep o prepovedi opravljanja dela zaradi uvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer za čas trajanja postopka in pri tem določila pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka izredne odpovedi. Za navedeni sklep je tožena stranka imela pravno podlago v tretjem odstavku 110. člena ZDR-1, ki določa, da v primeru iz 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka tega člena lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepove opravljati delo za čas trajanja postopka in da ima v času prepovedi opravljanja dela delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisna od delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi (to je v primeru 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V konkretnem primeru so bili izpolnjeni zakonski pogoji, da je delodajalec delavcu lahko prepovedal opravljanje dela in delavec na to odločitev delodajalca ne more vplivati. Za odločitev v predmetnem sporu je pomembno le, ali je tožena stranka zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi enega od razlogov, ki so navedeni v 1., 2., ali 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar pa je v konkretnem primeru podano.

8. V postopku presoje zakonitosti sklepov, izdanih po tretjem odstavku 110. člena ZDR-1, tako ni podlage za vsebinsko presojo, ali so obstajali razlogi za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba. Šele v postopku zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki teče pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Pd 107/2016, bo sodišče presojalo, ali so podani utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da bo tožnik z ugotovitvijo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere še teče postopek pred delovnim sodiščem v zadevi pod opr. št. Pd 107/2016, uspel, bo lahko z novo tožbo uveljavljal izplačilo pripadajoče razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 568/2012
• VDSS sodba Pdp 438/2009
• VDSS Sodba Pdp 532/2022