VDSS Sodba Pdp 743/2016

Jedro

Tožnica se je spornega dne poškodovala pri opravljanju dela čistilke na železniški postaji. Po navodilih tožene stranke je za prevoz med železniškimi postajami uporabljala vlak. Do nesreče je prišlo pri izstopu iz potniškega vlaka na sporni postaji, na kateri ni perona. Zaradi zagotovitve varnega dostopa do vlaka bi morala biti, skladno z določbami Pravilnika o opremljenosti železniških postaj in postajališč, vsaka železniška postaja opremljena s peronom. Tožena stranka je bila dolžna tožnici zagotoviti varno delovno okolje, to svojo obveznost pa je na sporni postaji kršila. Zato je tožena stranka ravnala protipravno, podana pa je tudi njena krivda, saj je kot delodajalka dolžna zagotoviti delavcu varne delovne pogoje (varen dostop do železniške postaje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici plača odškodnino v višini 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje (do plačila), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici iz naslova izgubljenega zaslužka od navedenih bruto zneskov za čas od oktobra 2014 do junija 2016 obračuna in za tožnico plača akontacijo dohodnine, neto zneske pa tožnici plača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka). Tožnici je še prisodilo, da ji tožena stranka od julija 2016 dalje do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec od mesečne rente v višini 89,66 EUR obračuna in zanjo plača akontacijo dohodnine, neto zneske pa plača tožnici, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 2.189,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne, oziroma njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oboje s stroškovno posledico. Sodbi sodišča prve stopnje očita, da je pomanjkljivo obrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti in sta zaradi tega kršeni načelo kontradiktornosti in razpravno načelo ter pravice iz 22., 23. člena in iz 14. člena Ustave RS in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni interpretiralo in obrazložilo uporabljenih pravnih pravil, niti ni podalo obrazložitve, kakšna pravna posledica, upoštevaje abstraktno pravno normo, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke o soodgovornosti tožnice k nastali škodi. Sklicuje se na trditve, da je tožnica zelo dobro poznala pogoje vstopa in izstopa na vlak na železniški postaji A., saj je tam že dlje časa delala, pogoji pa so bili enaki zanjo in za vse ostale potnike Slovenskih železnic. Pove, da tožnica svojim nadrejenim delavcem nikoli ni omenila težav pri vstopu oziroma izstopu. Trdi, da je poškodba tožnice posledica nesrečnega naključja in dejstva, da je z vlaka stopila na način, ki je bil nevaren, čeprav se je zavedala svojega zdravstvenega stanja in predhodnih poškodb kolena. Sodišču prve stopnje očita, da se neutemeljeno ni ukvarjalo z višino, s katere je tožnica sestopila z vlaka, s podlago, na katero je stopila, z morebitno uporabo oprijemal in načinom izstopa tožnice. Meni, da ji ni dalo možnosti, da bi izkazala, da so razmere na železniški postaji A. v skladu z zahtevami in priporočili, ki se nanašajo na ureditev železniških postaj v Sloveniji. Navaja, da so trditve tožnice ter dokazni predlogi, ki jih je tožnica podala po prvem naroku za glavno obravnavo, prepozni, zaradi česar jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Obveščanje nadrejenih o tem, da se tožnici zdi vstop oziroma izstop z vlaka na navedeni železniški postaji nevaren, po njenem mnenju sodi v obveznost obveščanja iz 36. člena ZDR-1. Trdi, da tožničine navedbe, ki jih je pravočasno podala glede dejanskega stanja, niso dovolj natančne, da bi lahko na njihovi podlagi prišli do zaključka o izključni odgovornosti tožene stranke za nastanek poškodbe. Meni, da so bile fotografije predložene prepozno, zaradi česar jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Navaja, da le dejstvo, da na železniški postaji A. ni perona, še ne zadostuje za zaključek, da delodajalec ni poskrbel za varno opravljanje dela, sodišče prve stopnje pa tega zaključka ni zadosti obrazložilo. Ponavlja, da na postaji A. ustavlja le potniški vlak, ki ima nižje stojišče zato, da potnikom ni treba po stopnicah. Meni, da bi sodišče prve stopnje poleg višine, s katere je tožnica izstopila, ravnosti tal in načina izstopanja tožnice, moralo ugotoviti, ali je bila dovolj skrbna glede na svoje okoliščine ali pa bi morala glede na svoje zdravstveno stanje s konkretnega vlaka sestopati na drugačen način. Navaja, da bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe moralo pojasniti vse elemente odškodninske odgovornosti. Trdi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo obstoja vzročne zveze med dejstvom, da na železniški postaji A. ni perona, in poškodbo tožnice, za kar niti ni ustreznih trditev v spisu. Po njenem mnenju se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da gre v obravnavanem primeru za javni potniški promet, da ima to postajališče urejeno uporabno dovoljenje, da je očitno urejeno v skladu s predpisi in ima vsa ustrezna dovoljenja in da na njej redno ustavlja potniški vlak, s katerega potniki vsakodnevno varno vstopajo in izstopajo. Dalje še navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da je prišlo do poškodbe delavke na poti na delo in ne v sklopu njenih delovnih nalog, in se sklicuje na 1. točko drugega odstavka 66. člena ZPIZ-2. Navaja, da prevoz ni bil organiziran s strani delodajalca, saj je tožnica uporabljala redni železniški promet na način, kot vsi ostali potniki. Meni, da bi za prevoz lahko uporabila tudi avtobus ali osebni avtomobil, pa se za to ni odločila. Trdi, da ni odgovorna za poškodbe, ki jih je utrpela tožnica na poti na delovno mesto. Dalje navaja, da iz II. in III. točke izreka izpodbijane sodbe ni jasno, ali je sodišče toženi stranki naložilo zneske v bruto ali neto znesku, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pove še, da sodišče prve stopnje v III. točki izreka ni določilo, do kdaj naj bi bila tožena stranka dolžna tožnici plačevati mesečno rento, saj ji pripada najdlje do upokojitve. Glede na to zatrjuje kršitev razpravnega načela ZPP in odločanje preko tožbenega zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj ima izpodbijana sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Kljub zelo skopi obrazložitvi izpodbijane sodbe je mogoče presoditi miselno pot sodišča prve stopnje, ugotoviti, katere materialnopravne predpise je uporabilo in preveriti ugotovljeni obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožnica soodgovorna za nastanek škode. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ta ugovor zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožena stranka v celoti odgovarja za tožnici povzročeno škodo, kar smiselno pomeni, da tožničinega soprispevka ni ugotovilo. V 9. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje med drugim s sklicevanjem na izvedensko mnenje zavrnilo tudi trditev tožene stranke, da je tožnica padla zaradi bolezni kolenskega sklepa. Tožena stranka se v pritožbi tudi sicer neutemeljeno sklicuje na "zdravstveno stanje" tožnice glede poškodovanega kolena, saj razen degenerativnih sprememb kolena, ki so povezane s starostjo tožnice, tožnica ni imela poslabšanega zdravstvenega stanja tega kolena oziroma kakršnihkoli težav, ki bi vplivale na nastanek poškodbe (kot izhaja iz izvedenskega mnenja z dopolnitvama ter izpovedi izvedenca na naroku za glavno obravnavo 10. 6. 2016). Sodišče prve stopnje se pravilno ni opredeljevalo do povsem pavšalnih trditev tožene stranke, da je poškodba posledica tožničine nepazljivosti oziroma napačnega sestopanja z vlaka. Tožena stranka v tem postopku ni podala nobenih trditev, v čem naj bi bila tožničina nepazljivost oziroma na kakšen način bi pravilno (varno) morala sestopati z vlaka na postajališču, ki nima perona. Samo z dejstvom, da je prišlo do škodne posledice (poškodbe kolena pri sestopu z vlaka), pa ni mogoče utemeljevati domnevne opustitve dolžne skrbnosti (za lastno zdravje).

7. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo objektivne odgovornosti tožene stranke za povzročeno škodo, mu ni bilo treba ugotavljati višine, s katere je tožnica morala sestopiti z vlaka, podlage, na katero je sestopala in morebitne uporabe oprijemal, ki bi sestopanje olajševale, za kar se zavzema pritožba, saj je tožena stranka ravnala protipravno že s tem, da tožnici ni zagotovila varnih delovnih pogojev - izstopa z vlaka na peron na železniški postaji. Glede na to, da Pravilnik o opremljenosti železniških postaj in postajališč (Ur. l. RS, št. 72/2009 in nasl., Pravilnik) določa, da mora biti zaradi zagotovitve varnega dostopa do vlakov železniška postaja opremljena s peronom, železniška postaja A. pa nesporno perona ni imela, je tožena stranka ravnala protipravno - v nasprotju s predpisi, podana pa je tudi njena krivda, saj je kot delodajalka dolžna zagotoviti delavcu varne delovne pogoje (varen dostop do železniške postaje). Vsebinsko iz izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je podana vzročna zveza med dejstvom, da tožena stranka tožnici ni zagotovila drugačnega (varnega) dostopa do železniške postaje A. in nastalo škodo. Ker je bilo delo organizirano tako, da je morala tožnica med postajami, ki jih je čistila, uporabiti vlak, je z njega na postajališču A. morala sestopiti na tla (ker na tej postaji perona ni), zaradi tega pa se je poškodovala. Glede na navedeno ne drži pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov odškodninske odgovornosti, saj je iz navedenih razlogov sodbe mogoče razbrati vse elemente odškodninske odgovornosti po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., OZ): nastanek škode, krivdo tožene stranke, njeno protipravno ravnanje in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastankom prepovedane posledice.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve tožnice, ki jih je ta podala po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica je res predložila fotografije vlaka, kakršen ustavlja na postajališču A., in same železniške postaje šele po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala dokaz z ogledom na kraju samem, katerega izvedba je predložitev fotografij, ki ta kraj prikazujejo, zato dokaz ni prepozen. Poleg tega sodišče prve stopnje ob nesporni ugotovitvi, da železniška postaja A. nima perona, sploh ni ugotavljalo višine, s katere je tožnica stopila, in drugih okoliščin sestopanja, zaradi česar predložene fotografije niti ne predstavljajo neposredne podlage za odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, da tožnica ni pravočasno podala navedb glede dejanskega stanja ter da njene navedbe niso dovolj natančne za zaključek o izključni odgovornosti tožene stranke za nastanek poškodbe, pa so presplošne, da bi se pritožbeno sodišče do njih lahko opredelilo. Pritožnica namreč v pritožbi ni navedla, v zvezi s katerimi konkretnimi navedbami naj bi bila tožnica prekludirana.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da se je tožnica poškodovala pri delu 10. 9. 2013 pri opravljanju dela čistilke na železniški postaji A.;

- da je po navodilih tožene stranke za prevoz med železniškimi postajami od B. do C. uporabljala vlak;

- da je do nesreče prišlo pri izstopu iz potniškega vlaka na postaji A., na kateri ni perona;

- da bi morala biti zaradi zagotovitve varnega dostopa do vlaka skladno z določbami Pravilnika vsaka železniška postaja opremljena s peronom;

- da je bila tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti varno delovno okolje, to svojo obveznost pa je na postaji A. kršila;

- da je tožena stranka skladno z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl., ZVZD-1) dolžna zagotavljati periodične preiskave delovnega okolja, zaradi česar se svoje odškodninske odgovornosti ne more rešiti s trditvijo, da ni vedela, da na tej postaji ni perona, pri čemer bi tožnici lahko zagotovila varen način opravljanja dela tako, da bi jo do postaje pripeljala z drugimi prevoznimi sredstvi;

- da je neutemeljena trditev tožene stranke in stranskega intervenienta, da je tožnica padla zaradi bolezni kolenskega sklepa.

10. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odgovornosti tožene stranke ne vpliva dejstvo, da je tožnica poznala postajališče A., da tožene stranke ni nikoli obvestila o tem, da se ji zdi vstop oziroma izstop z vlaka na navedeni železniški postaji nevaren, niti dejstvo, da gre v tem primeru za javni potniški promet in da ima postajališče A. urejeno uporabno dovoljenje, ter da na njej redno ustavlja potniški vlak, s katerega potniki vsakodnevno varno vstopajo in izstopajo. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi bila železniška postaja A. urejena v skladu s predpisi, saj njena ureditev izstopa (brez peronov) nasprotuje Pravilniku, že to pa zadostuje za krivdno odgovornost tožene stranke.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je do poškodbe tožnice prišlo v prometu na poti na delo in ne v sklopu njenih delovnih nalog. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je morala tožnica po navodilih tožene stranke med postajami, na katerih je opravljala svoje delo čistilke, voziti z vlakom. Kolikor tožena stranka s temi trditvami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju strank in prič dobi neposreden vtis, ali izpovedujejo verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. V predmetni zadevi je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in dovolj obrazložena. Zgolj dejstvo, da je tožnica uporabljala redni železniški promet tako kot drugi potniki, ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da je imela tožena stranka delo čiščenja postaj v času poškodbe tožnice organizirano tako, da so čistilke z vlakom premagovale razdaljo med posameznimi postajami, ki so jih morale očistiti, pri čemer postaja A. niti ni bila prva postaja, ki jo je na dan nezgode tožnica očistila. V pritožbi sicer tožena stranka trdi, da bi lahko tožnica za prevoz uporabila tudi avtobus ali osebni avtomobil, vendar gre za povsem splošno navedbo, ki ne more izpodbiti ugotovitev dokaznega postopka, da je tožena stranka tožnici dala navodilo, naj se med postajami vozi z vlakom. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica poškodovala med opravljanjem dela in ne na poti na delo, pa tudi če bi šlo za tak primer, je skladno s pravili delovnega prava delodajalec odgovoren delavcu tudi za škodo, ki jo ta utrpi na poti na delo in z dela. Na to določba 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl., ZPIZ-2) o tem, kaj se šteje za poškodbo pri delu po tem zakonu kot vzrok za nastanek invalidnosti, ne vpliva, saj se ne nanaša na vprašanje odškodninske odgovornosti delodajalca za nesrečo pri delu.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz II. in III. točke izreka izpodbijane sodbe ni jasno, ali je sodišče toženi stranki naložilo plačilo zneskov v bruto ali neto vrednosti, saj iz II. točke izreka jasno izhaja, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova izgubljenega zaslužka od bruto zneskov obračunati in za tožnico plačati akontacijo dohodnine ter nato neto zneske plačati tožnici, enako pa velja tudi za prisojeno rento iz III. točke izreka.

13. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o renti ni preseglo tožbenega zahtevka in s tem kršilo razpravnega načela ZPP, saj je denarno mesečno rento tožnici prisodilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači. Ne drži, da bi moralo sodišče pri naložitvi plačila mesečne rente opredeliti tudi končni datum njenega prejemanja (denimo datum upokojitve), saj v primeru spremembe delovnopravnega statusa oškodovanca zakon nudi podlago za spremembo oziroma odpravo prisojene rente v določbi 175. člena OZ.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 471/2014
• VDSS sklep Pdp 480/2014
• VDSS Sodba Pdp 406/2018