<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 612/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.612.2016
Evidenčna številka:VDS00000279
Datum odločbe:02.02.2017
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Silva Donko (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz

Jedro

Stroški javnega prevoznega sredstva so primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Njegova upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno v primerjavi s priznanjem stroškov javnega prevoza zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 13. 6. 2013 in odločba št. ... z dne 16. 9. 2013 nezakonita in se razveljavita v delu, v katerem tožniku za čas od 1. 5. 2013 do 30. 11. 2014 v času šolskega pouka priznavata stroške prevoza na delo in z dela v višini kilometrine (I. točka izreka). Toženi strani je naložilo, da je dolžna tožniku od 1. 5. 2013 do 30. 11. 2014 za čas šolskega pouka priznati stroške prevoza na delo in z dela v višini prevozov z javnim prevoznim sredstvom ter ji iz tega naslova plačati razliko v stroških prevoza 2.100,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Sklenilo je, da zaradi delnega umika tožbe s tožbenim zahtevkom za čas od 1. 12. 2014 dalje se postopek ustavi (III. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, toženi stranki pa prizna stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila. V pritožbi navaja, da tretji odstavek 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji določa, kdaj javni prevoz ni mogoč in sicer, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti, ali če bi poraba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje časa trajanja vožnje za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevno časovne izgube v eno smer. Tožnik je uveljavljal povračilo stroškov javnega prevoza na razdalji A. - B. - C. (prevoz na delo) in C. - B. - D. - A. (za prevoz z dela). V pritožbi navaja, da v predhodnem postopku v obravnavanem individualnem delovnem sporu sodišče ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, niti ni sodišče izvedlo materialnega procesnega vodstva. Če je pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga posledica prav te opustitve, potem stranki ni mogoče pripisati krivde zato, da ni navedla pravno relevantnih dejstev in ponudila dokaznih sredstev (286. člen ZPP). Za neupoštevanje le-teh ni najti opore v drugem odstavku 286. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je izrecna navedba dejstev in predložitev dokazov v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2016 ni zavlekla reševanja spora. Tako se tožena stranka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2016 prepozne. Tožena stranka meni, da je potrebno upoštevati Pravilnik o poslovnem času, ki določa obvezno prisotnost na delu (poslovni čas začne od 9.00 in konča ob 15.30 oziroma v petek 14.30) in dnevno obvezo 8 ur. Tožena stranka graja zaključek sodišča prve stopnje, ki je pri izgubi časa tožnika izhajalo iz predpostavke, da je tožnik dnevno na delu 8 ur in 15 minut. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da bi tožnik po 8-ih urah obvezne prisotnosti moral zapustiti delovno mesto, saj mu tožena stranka ni odredila nadurnega dela in v tem primeru bi bila časovna izguba več kot eno uro. Ker pa je sodišče štelo, da je tožnik bil dnevno prisoten 8 ur in 15 minut, pa je bila časovna izguba, po ugotovitvah sodišča prve stopnje manjša kot ena ura in je zato tožnikovemu zahtevku ugodilo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11 točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da ker sodišče prve stopnje strankama ni nudilo materialnega procesnega vodstva, zato tožena stranka s svojimi navedbami in dokazi v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2016, ni prepozna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v ponovljenem postopku tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2016 podala navedbe glede spremenjenih voznih redov in poti, ki bi jih moral tožnik glede na avtobusna postajališča prehoditi peš in predložila listine - vozni redi, izpisi iz spletnih strani najdi.si in da je tožena stranka z navedbami v pripravljalni vlogi in predloženimi dokazi prepozna. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih navedb, ponuditi dokaze in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da lahko stranke na prvem naroku nove glavne obravnave (glavne obravnave v ponovljenem postopku) navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti (362. člen ZPP). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2016, ni navedla, v čem je izpolnjen pogoj nekrivde, da navedb in dokazov ni podala pravočasno. Tožnik je v tožbi navedel, da uveljavlja razliko med izplačano kilometrino in potnimi stroški javnega prevoza, ker so izpolnjeni pogoji, ki jih določa Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (razdalja od kraja prebivališča do delovnega mesta znaša 10,32 km, tožnik ima možnost javnega prevoza na delo in z dela in uporaba javnega prevoza je možna v obe smeri, tako da glede na vozni red in delovni čas, neupoštevaje časa trajanja vožnje ne pomeni časovne izgube več kot eno uro). Tožnik je tudi navedel, da ima javni prevoz na relaciji E. - B. - B. - F., v dopoldanskem času in C. - B., B. - D. in D. - E. v popoldanskem času ter avtobusne relacije v času sodnih počitnic. Navedel je, da glede na premakljiv delovni čas pri toženi stranki lahko zagotovi prihod na delo med 7.30 in 9.00 uro in odhod z dela med 15.30 in 17.00 uro. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v zvezi s trditvami tožnika navajala, da avtobusnega prevoza, na katerega se sklicuje tožnik, ni možno uporabljati glede na delovni čas delavca ter da so relacije avtobusnih prevozov bistveno daljše kot razdalje od bivališča tožnika do delovnega mesta. Navedla je, da povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za daljšo razdaljo posledično pomeni višjo ceno, kar je v nasprotju z načeli javnofinančnih zmožnosti ter racionalnega oziroma gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi. Tožena stranka bi torej že v odgovoru na tožbo lahko navedla, časovne izgube tožnika na poti za posamezne relacije, kot jih je kasneje navedla v pripravljalni vlogi, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila z navedbami in predloženimi dokazi prekludirana.

6. Tožnik v tem sporu uveljavlja razliko povračila stroškov na delo v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, medtem ko mu je tožena stranka izplačevala kilometrino. Stroške prevoza na delo in z dela za sporno obdobje ureja 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ki določa, da pripada javnemu uslužbencu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, glede na razdaljo od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, če ta razdalja znaša več kot 2 km (prvi odstavek 168. člena ZUJF), in sicer v višini stroškov javnega prevoza, razen če javni uslužbenec nima možnosti javnega prevoza (v tem primeru kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov). Če je organiziran ali zagotovljen brezplačni prevoz, javnemu uslužbencu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne pripada (peti odstavek 168. člena). Enako kot v prvem, drugem in tretjem odstavku 168. člena ZUJF določa Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/12), ki v prvem odstavku 5. člena določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km. V petem odstavku 5. člena Aneksa pa je določeno kdaj javni prevoz ni mogoč: če ne obstaja; če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca - neupoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

7. Stroški javnega prevoznega sredstva so torej primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Njegova upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno v primerjavi s priznanjem stroškov javnega prevoza zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 199/2014 z dne 13. 1. 2015).

8. Za priznanje kilometrine kot načina povračila stroškov prevoza na in z dela je zato pomembna razlaga, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen. Aneks šteje neobstoj in nezmožnost uporabe javnega prevoznega sredstva glede na delovni čas, kot prva dva mogoča razloga za priznanje kilometrine, poleg tega pa določa zelo pomemben časovni vidik, po katerem uslužbenec ne sme izgubiti več kot ene ure v eno smer zaradi uporabe javnega prevoza, pri čemer izguba časa zaradi same vožnje v ta čas ni všteta. Navedeno je treba celostno razlagati glede na določbo prvega in drugega odstavka 5. člena Aneksa. Aneks določa pravico do povračila stroškov prevoza na delo, ne glede na dejanski način prihoda na delo, za katerega se javni uslužbenec odloči. Višina denarnega povračila za strošek prevoza ne glede na prevozno sredstvo oziroma pešpot in za čas, ki ga uslužbenec izgubi s prihodom na delo je vezana na višino stroškov za javni prevoz. Pri tem tako kot ni pomemben način dejanskega prevoza, ni pomembna niti stroškovna primerjava višine kilometrine in stroške javnega prevoza (sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 21/2014 z dne 2. 6. 2014 in VIII Ips 199/2014 z dne 13. 1. 2015), za kar se zavzema tožena stranka, ko se sklicuje na javnofinančne razloge. Strošek javnega prevoza se v okviru možnega javnega prevoza priznava na razdalji, daljši od 2 km med krajem bivanja in delovnim mestom, pri čemer Aneks izrecno ne predvideva situacij, da bi se priznavala kilometrina, če je javni prevoz možen. Zato je treba predvsem s časovno izgubo ene ure zaradi čakanja na drugi javni prevoz, ki je lahko tudi v obliki porabljenega časa zaradi normalne hoje do naslednjega javnega prevoznega sredstva in v obliki porabljenega časa do prihoda, od kraja bivanja do mesta javnega prevoza oziroma od mesta javnega prevoza do delovnega mesta, razlagati možnost prevoza na delovno mesto z javnim prevoznim sredstvom.

9. Tožnik prebiva na naslovu G., E. in delo opravljala na naslovu H., F.. Razdalja med tožnikovim bivališčem in krajem opravljanja dela je 10,32 km in tožnik je z izjavo, ki jo je podal toženi stranki navedel, da uveljavlja povračilo stroškov javnega prevoza na razdalji A. - B. - C. (za prevoz na delo) in C. - B. - D. - A. (za prevoz z dela). O pravici do povračila stroškov prevoza na delo in z dela je tožena stranka odločila s sklepom z dne 13. 6. 2013, s katerim je tožniku odločila, da je od 1. 5. 2013 upravičen do stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine. V sklepu je navedla, da je na razdalji med bivališčem tožnika in krajem opravljanja dela javni prevoz sicer obstoji, vendar pa glede na delovni čas javnega uslužbenca ga ni mogoče uporabiti. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je odločala o ugovoru tožnika zoper navedeni sklep in ga zavrnila, je v obrazložitvi odločbe navedla, da bi bila povrnitev stroškov javnega prevoza, kot ga navaja tožnik, glede na to, da je ta razdalja bistveno daljša od razdalje med tožnikovim bivališčem in krajem opravljanja dela, v nasprotju z načeli javnofinančnih zmožnosti in sprejemljivosti ter racionalnega ravnanja z javnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da javni prevoz obstaja in da je v sprejemljivem časovnem okviru v času šolskega pouka, kar je razvidno iz izpisov voznih redov I. d. d., ki jih je predložil tožnik in tožena stranka (priloga A4 in B9). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da z javnim prevozom v času šolskega pouka, če pride tožnik na delo ob 7.48 uri in gre z dela ob 16.23 uri oziroma, če pride na delo 10 minut kasneje in gre z dela 10 minut prej, kolikor porabi za pot od kraja opravljanja dela do avtobusnega postajališča in ob upoštevanju, da se poslovni čas pri toženi stranki začne ob 9.00 uri in konča 15.30 uri, je zagotovljena obvezna prisotnost na delu glede na 11. člen Pravilnika o poslovnem času, uradnih urah in delovnem času tožene stranke in organov v sestavi (priloga B4). Torej je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela, je v okviru premakljivega delovnega časa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da javni prevoz na relaciji A. - B. - F. (za prevoz na delo) in F. - B. - D. - E. za prevoz z dela) v sprejemljivih časovnih okvirih in tožniku omogoča izpolnitev 40 urnega delovnega tedna.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz predpostavke, da je tožnik dnevno na delu 8 ur in 15 minut in v kolikor bi upoštevalo, da mora tožnik po 8-ih urah obvezne prisotnosti zapustiti delovno mesto, bi bila časovna izguba več kot eno uro. Pravilnik o poslovnem času, uradnih urah in delovnem času ministrstva z organi v sestavi sicer res določa poslovni čas od 9.00 uri in konec ob 15.30 uri oziroma petek 14.30 uri, vendar v 13. členu prav tako določa, da si lahko delavec v okviru premakljivega delovnega časa razporeja polni delovni čas v posameznem tednu tako, da ta traja več ali manj kot 40 ur, vendar ne več kot 50 ur tedensko. Glede na takšno določbo Pravilnika pa je neutemeljena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče izgubo časa šteti od dopolnjenih 8 ur dnevne prisotnosti, ker delavcu ni bilo odrejeno nadurno delo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon za uravnoteženje javnih financ (2012) - ZUJF - člen 168, 168/1, 168/3, 168/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTU3