VDSS Sodba Pdp 1041/2016

Jedro

Tožeča stranka je zoper toženca, ki je bil pri njej zaposlen kot vodja komerciale, vložila tožbo za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji izvirala iz pogodbe o komisijski prodaji službenega vozila, sklenjene med tožečo stranko in drugo družbo, ki jo je za tožečo stranko brez pooblastila podpisal toženec. Vrednost vozila (ki ga je kasneje odkupil toženec kot fizična oseba) ni bila njegova tržna vrednost, temveč le vrednost v višini zadnjega obroka leasinga, ki ga je tožeča stranka plačala leasingodajalcu. Tožeča stranka je preko svojega direktorja izvedela za toženca kot povzročitelja škode in za škodo pred julijem 2011, zato je tožbo (ki je bila vložena 24. 7. 2014) vložila po preteku subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bil toženec dolžan plačati znesek 13.375,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 12.500,00 EUR od 25. 7. 2009 dalje do plačila ter od zneska 875,00 EUR od 1. 9. 2009 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu plačati njegove pravdne stroške v znesku 1.143,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali jo pa spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in tožencu naloži plačilo vseh stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek podala po izteku roka iz prvega odstavka 352. člena OZ, zaradi česar naj bi bil toženčev ugovor zastaranja utemeljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka za sporno vozilo komisionarju (družbi A. d. o. o.) izdala račun z dne 24. 7. 2009 za znesek 3.209,69 EUR, ki ga je v imenu tožeče stranke podpisal toženec brez njenega pooblastila. Poleg tega je toženec podpisal tudi dogovor o nakazilu z dne 24. 7. 2009, po katerem je bil toženec kot asignat dolžan v korist tožeče stranke kot asignatarja izvršiti plačilo v višini 3.902,69 EUR. Tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 31. 8. 2009 z iztekom odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke, ki jo je toženec prejel 17. 6. 2009. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo trditvam in izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da vse do novembra 2012 ni vedel, da je sporno vozilo za ceno 3.902,69 EUR odkupil toženec. Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni verjelo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, glede te okoliščine ni prepričljiva. Bistveno je, da je vse listine za prenos lastništva spornega vozila podpisal toženec, ki za to ni imel pooblastila direktorja. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je ključno tudi to, kdaj so pristojne službe tožeče stranke izvedele za povzročitelja škode in za samo škodo. Tožeča stranka je majhna družba, razen direktorja nima nobenih dodatnih služb, ki bi se ukvarjale z vodenjem in dokumentacijo. Tožeča stranka je imela zgolj zunanje knjigovodstvo, ki se (razen z knjiženjem) ni ukvarjalo s poslovanjem tožeče stranke. Pomembno je tudi dejstvo, da je bil toženec tedaj in je še vedno tudi družbenik tožeče stranke, zaradi česar je lahko preslepil avtohišo A. in izpeljal prenos lastništva spornega vozila brez kakršnihkoli pooblastil. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Glede na navedeno se tožeča stranka ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, ko je kljub ugotovitvi, da je toženec s protipravnim ravnanjem oškodoval tožečo stranko, tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja.

3. Toženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožeča stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka zoper toženca, ki je bil do 31. 8. 2009 zaposlen pri njej kot vodja komerciale, dne 24. 7. 2014 vložila tožbo za plačilo odškodnine v višini 13.375,00 EUR za škodo, ki naj bi jo toženec povzročil tožeči stranki. Ta škoda naj bi po trditvah tožeče stranke izvirala iz pogodbe o komisijski prodaji službenega vozila, sklenjene med tožečo stranko in družbo A. d. o. o., ki jo je za tožečo stranko brez pooblastila podpisal toženec. Vrednost vozila (ki ga je kasneje odkupil toženec kot fizična oseba) ni bila njegova tržna vrednost, temveč le vrednost v višini zadnjega obroka leasinga, ki ga je tožeča stranka plačala leasingodajalcu. Vtoževana škoda pa je predstavljala tudi znesek 875,00 EUR iz naslova servisiranja spornega vozila, ki ga je toženec naročil v imenu tožeče stranke in ki ga je tožeča stranka kasneje tudi plačala.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec utemeljeno podal ugovor zastaranja terjatve tožeče stranke, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz tega razloga zavrnilo. Ugotovilo je, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je tožeča stranka vložila tožbo po izteku roka iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Na podlagi te določbe zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Na podlagi dokazne ocene izvedenih listinskih dokazov in izpovedb zakonitega zastopnika tožeče stranke ter toženca je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka preko svojega direktorja izvedela za toženca kot povzročitelja škode in za škodo še pred julijem 2011, kar pomeni, da je tožeča stranka tožbo (ki je bila vložena 24. 7. 2014) vložila po preteku subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ.

8. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imela tožeča stranka v spornem obdobju le tri službena vozila (sporno vozilo je v času zaposlitve pri tožeči stranki uporabljal toženec), po prenehanju delovnega razmerja toženca spornega vozila pri tožeči stranki ni bilo več, od takrat dalje s spornim vozilom ni bila opravljena nobena službena vožnja več, tožeča stranka spornega vozila od takrat dalje ni več niti servisirala niti registrirala, poleg tega pa je tožeča stranka razpolagala z vsemi listinami, ki izkazujejo, kdo in na kakšen način je postal novi lastnik vozila (te listine, ki so sicer obremenjujoče za toženca, je tudi v spis vložila tožeča stranka). Nadalje je ugotovilo, da je po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki za njeno dnevno finančno poslovanje skrbel zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je potrjeval tudi zaključni račun, pri čemer pa tožeča stranka ni zatrjevala, da bi se službeno vozilo tudi po 24. 7. 2009 (ko je bil opravljen sporni posel) še vedno vodilo kot sredstvo tožeče stranke. Poleg tega je tožeča stranka vložila v spis tudi odločbo DURS z dne 24. 1. 2011 (A2), na podlagi katere je tožeča stranka plačala stroške servisiranja spornega vozila v višini 875,00 EUR, ki so sicer tudi predmet vtoževanega odškodninskega zahtevka tožeče stranke v tem individualnem delovnem sporu.

9. Na podlagi zgoraj ugotovljenih dejstev sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo trditvam in izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da službenega vozila sploh ni pogrešal, da je sporno dokumentacijo našel šele kasneje, za toženčevo ravnanje pa naj bi izvedel šele v novembru 2011, odločbe DURS z januarjem 2011 pa naj ne bi prebral. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke ne more omajati pravilnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke za toženca kot povzročitelja škode in za samo škodo zvedel že pred julijem 2011. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožeča stranka relativno majhna družba, da je imela v spornem obdobju le tri službena vozila, da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke že po svoji funkciji dolžan skrbeti za pravilno in zakonito poslovanje tožeče stranke in za pravilno oblikovanje zaključnega računa (ki vsebuje tudi podatke o sredstvih tožeče stranke), zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zakoniti zastopnik tožeče stranke moral za toženca kot povzročitelja škode in za samo škodo izvedeti že pred julijem 2011. Po stališču pritožbenega sodišča se sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 195/2014 in svojo odločitev utemeljuje tudi z navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS, vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila po izteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka.

10. Pravilno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka kot oškodovanec pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva, to pomeni, da bi zakoniti zastopnik tožeče stranke kot odgovorna oseba tožeče stranke ob potrebni skrbnosti pred julijem 2011 vsaj moral in mogel izvedeti za toženca kot povzročitelja škodo in za škodo, ki naj bi jo ta povzročil tožeči stranki s spornim pravnim poslom.

11. Pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da je sporne listine podpisal toženec brez pooblastila direktorja, da je bil toženec tudi družbenik tožeče stranke in da je prišlo do škode zaradi tega, ker je toženec preslepil družbo A. kot družbenik tožeče stranke, za odločitev o tem, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaral, niso bistvena. Če sodišče po ustreznem ugovoru toženca ugotovi, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaral, mora tožbeni zahtevek zavrniti iz razloga zastaranja, zato mu obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost toženca ni treba ugotavljati. Nebistvene so nadalje pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bil toženec v spornem obdobju tudi družbenik tožeče stranke (in da je družbenik tožeče stranke tudi sedaj), saj je tožeča stranka uveljavljala odškodninsko odgovornost od toženca kot delavca tožeče stranke in sicer na podlagi 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Posledično so nebistvene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi toženec povzročil škodo s svojim protipravnim ravnanjem (podpis spornih listin brez pooblastila direktorja tožeče stranke in preslepitev družbe A. d. o. o.), saj to na ugotovitev, da je prišlo do zastaranja terjatve tožeče stranke ni bistvenega pomena.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor toženca na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožeče stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 58/2019
• VDSS sklep Pdp 537/2016
• VDSS sodba Pdp 551/2013