<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 909/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.909.2016
Evidenčna številka:VDS00000527
Datum odločbe:16.03.2017
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja

Jedro

Tožena stranka je tožnici v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim očitala, da je 1. 10. 2015 sodelavko večkrat porinila v steno, vpila, naj ji vrne dokument ter ji ga nato poskušala s silo odvzeti iz žepa. Pri tem jo je popraskala po roki, tako da je sodelavka poiskala zdravniško pomoč. Tožnica je z svojim ravnanjem nedovoljeno posegla v osebno integriteto sodelavke. S tem je huje kršila 9. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi ter določbi 35. in 37. člena ZDR-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2015, ki jo je tožena stranka tožnici vročila 9. 11. 2015, nezakonita (točka I/1 izreka sodbe); da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni za obdobje od nezakonitega prenehanja do ponovnega nastopa dela vzpostaviti delovno razmerje (točka I/2 izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni za čas od 10. 11. 2015 do ponovnega nastopa dela prijaviti v zavarovanje, ji obračunati bruto plače v zneskih, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plače, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila (točka I/3 izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper točko I izreka navedene sodbe in zoper odločitev v točki II izreka sodbe, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da ji je bila v postopku izredne odpovedi kršena pravica do zagovora. Tožena stranka se je glede očitka o dopuščanju neregistriranih prihodov in odhodov delavcev sklicevala na Pisno prijavo delavcev OE ... - TC A., vendar v vabilu na zagovor te prijave ni omenila. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdo je avtor omenjene prijave in na kakšen način se je tožena stranka z njo seznanila. Tožnica v pritožbi nadalje navaja, da je B.B. začasno premestila šele zatem, ko od tožene stranke kar šest dni ni prejela odgovora z navodili o nadaljnjem ravnanju. Ob upoštevanju dejstev, da je s tem ukrepom preprečila nastanek premoženjske škode toženi stranki ter da so se takšne premestitve pri toženi stranki pogosto dogajale, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom sorazmernosti zaključiti, da tožnica ni kršila internih aktov tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do izpovedi priče C.C. v zvezi s tem, kaj je bil razlog za premestitev B.B. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo le na podlagi dokazov, ki potrjujejo navedbe tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da dokazne ocene ni ustrezno obrazložilo ter da se glede očitka z dne 1. 10. 2015 ni opredelilo do izpovedi priče D.D., da je med tožnico in B.B. zaznal le manjši telesni kontakt (tj. dotik rame). Opozarja na izpoved D.D., da tožnica zoper B.B. ni uporabila sile in da ob dotiku, ki ga je zaznal, ni moglo priti do takšne poškodbe, kot je razvidna iz fotografije v prilogi spisa. Iz uradnega zaznamka PP E. z dne 27. 10. 2015, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, je razvidno, da sta tožnica in D.D. v prekrškovnem postopku izpovedovala enako kot v obravnavanem individualnem delovnem sporu, kar kaže na njuno verodostojnost. Tožnica nadalje sodišču prve stopnje očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ni verjelo priči D.D. Uveljavlja protispisnost ugotovitve, da je izpovedala, da je do fizičnega kontakta prišlo le tedaj, ko je B.B. zaprla pot. Navaja, da so si razlogi sodbe glede mesta poškodbe med seboj v nasprotju. Po njenem mnenju fotografija poškodbe ne potrjuje izpovedi priče B.B. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je posegla v osebno integriteto B.B., ko ji ni dovolila zapustiti prostorov tožene stranke, saj je bila v skladu z internimi akti tožene stranke v personalni mapi dolžna hraniti originalni zapis razgovora. Stališče sodišča prve stopnje, da je uporabila fizično silo zoper podrejeno delavko, je napačno tudi zato, ker B.B. 1. 10. 2015 ni bila v službi. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ni bilo mogoče in se v zvezi s tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo interesa pogodbenih strank, temveč je že na podlagi značaja očitanih kršitev zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Pri tem ni upoštevalo njenih navedb glede dolgoletnega uspešnega sodelovanja s toženo stranko, o njeni zvestobi delodajalcu, da je delo opravljala vestno in pošteno ter da v preteklosti s strani tožene stranke ni bila nikoli sankcionirana. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Zatrjevano nasprotje med izpovedmi tožnice, C.C. in D.D. ter sprejetimi zaključki sodišča prve stopnje ne predstavlja absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje, ki je vedno podano v primeru, ko sodišče nekaterim pričam ne verjame. Prav tako ni podano pritožbeno zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe glede mesta poškodbe B.B. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč nedvoumno izhaja, da je bila B.B. poškodovana po podlahti, sodišču prve stopnje pa se je pri zapisu v 8. točki obrazložitve sodbe, da jo je tožnica popraskala po nadlahti, pripetila očitna pisna pomota.

6. Tožnica v pritožbi glede navedbe sodišča prve stopnje, da ne verjame tožnici, da je do fizičnega kontakta prišlo le tedaj, ko se je postavila pred B.B., uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je zgoraj citirana navedba sodišča prve stopnje skladna s tožničino izpovedjo, da dopušča možnost, da je prišlo do rahlega kontakta (le v trenutku), ko se je postavila pred B.B. (glej sedmi odstavek na strani 4 zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 16. 6. 2016).

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala:

- da je 30. 9. 2015 delavki B.B. med pogovorom s kupcem podala oz. vsilila v podpis dokument, ki ga ta zaradi ukvarjanja s kupcem ni uspela prebrati;

- da je 1. 10. 2015 delavko B.B. večkrat porinila v steno, vpila, naj ji vrne dokument ter ji ga nato poskušala s silo odvzeti iz žepa. Pri tem jo je popraskala po roki, tako da je B.B. poiskala zdravniško pomoč;

- da je na sestanku vseh zaposlenih 7. 10. 2015 B.B. prepovedala vstop v blagajno in jo premestila na oddelek F., na katerem je delavka opravljala delo, ki ni bilo v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi;

- da je dopuščala neregistrirane prihode in odhode zaposlenih, kot tudi neomejeno kajenje delavcev brez registriranja.

Takšno ravnanje tožnice je po mnenju tožene stranke predstavljalo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2014 za nedoločen čas na delovnem mestu vodja TC A. Tožena stranka ji je 14. 10. 2015 vročila pisno vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s prepovedjo nadaljnjega opravljanja dela, 9. 11. 2015 pa ji je vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala utemeljenosti očitka v zvezi z dopuščanjem neregistriranih prihodov in odhodov delavcev, vendar pa je dokazala utemeljenost očitkov z dne 1. 10. 2015 (tj. da je tožnica posegla v osebno integriteto delavke B.B.) in z dne 7. 10. 2015 (tj. da je tožnica s premestitvijo B.B. ravnala v nasprotju z internimi akti tožene stranke). Na podlagi navedenega je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Tožnica v pritožbi vztraja pri navedbah, da ji je bila v postopku izredne odpovedi kršena pravica do zagovora, saj tožena stranka v vabilu na zagovor ni omenila Pisne prijave delavcev OE ... - TC A., na kateri naj bi temeljil očitek v zvezi z dopuščanjem neregistriranih prihodov in odhodov delavcev. Glede na to, da tožena stranka utemeljenosti tega očitka po presoji sodišča prve stopnje ni dokazala, za odločitev v zadevi ni več pomembno, ali se je imela tožnica v postopku izredne odpovedi možnost opredeliti do zgoraj omenjene prijave. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

11. Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni verjelo tožnici, D.D. in C.C., ki so bili zaslišani v tem individualnem delovnem sporu, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Dejstvo, da sta tožnica in D.D. v prekrškovnem postopku in v individualnem delovnem sporu izpovedovala enako, ne dokazuje njune verodostojnosti, zato se pritožba v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na Uradni zaznamek PP E. z dne 27. 10. 2015. Sodišče prve stopnje se je o verodostojnosti tožnice in priče D.D. prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj so po njegovi oceni izpovedi nekaterih prič bolj verodostojne od drugih.

12. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedi priče D.D., dejstvo, da v določenih delih njegovi izpovedi ni sledilo, pa ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da D.D. pretežen del prepira med tožnico in B.B. ni bil navzoč (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prepir slišal na oddelek bele tehnike in je zato na hodnik pred tožničino pisarno prišel pogledat, kaj se dogaja), je sodišče prve stopnje zaključek, ali je med njima prišlo do fizičnega nasilja in ali je bila B.B. pri tem poškodovana, utemeljeno sprejelo na podlagi drugih izvedenih dokazov (tj. na podlagi izpovedi tožnice in priče B.B. ter na podlagi izvida Splošne nujne medicinske pomoči zdravstvenega doma E. z dne 1. 10. 2015). Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je prepričljiva, popolna in ustrezno obrazložena, zato pritožbeno sodišče v njeno pravilnost ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Ne drži, da sodišče prve stopnje priči D.D. ni verjelo, temveč je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče razbrati, da je pri presoji utemeljenosti očitane kršitve z dne 1. 10. 2015 upoštevalo, da D.D. celotnemu prepiru med tožnico in B.B. sploh ni prisostvoval. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da je bila B.B. poškodovana po hrbtišču leve podlahti, saj navedeno potrjujeta izvid Splošne nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma E. z dne 1. 10. 2015 in izpoved priče B.B. Fotografija poškodbe v prilogi B5 je po presoji pritožbenega sodišča skladna z izpovedjo B.B. glede mesta poškodbe, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

13. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožnica 1. 10. 2015 nedovoljeno posegla v osebno integriteto delavke B.B. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je s tem huje kršila 9. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi ter določbi 35. in 37. člena ZDR-1. Dejstvo, da naj bi bila tožnica v personalni mapi B.B. dolžna hraniti originalni izvod dokumenta (tj. zapisnika o razgovoru), ki ji ga delavka ni želela vrniti, posega v njeno osebno integriteto ne opravičuje, kot tudi v tej zvezi ni pomembno, da B.B. 1. 10. 2015 ni bila v službi. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri tej odločitvi ni upoštevalo interesov obeh pogodbenih strank, saj je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Po presoji sodišča prve stopnje bi tožnica kot vodstvena delavka morala biti svojim delavcem za vzgled, pri opravljanju dela pa bi morala skrbeti za zagotavljanje varnega delovnega okolja, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Okoliščine, da je tožnica vrsto let uspešno sodelovala s toženo stranko, da je svoje delo opravljala vestno in pošteno ter da s strani tožene stranke nikoli ni prejela niti ustnega niti pisnega opomina, ne vplivajo na pravilnost presoje, da je tožena stranka zaradi obravnavnih dogodkov popolnoma izgubila zaupanje v tožnico. Sodišče prve stopnje zato ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ko se do teh navedb tožnice ni opredelilo. Očitano ravnanje tožnice kot vodstvene delavke je bilo nemoralno in nedopustno, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča med strankama ni bilo mogoče pričakovati ponovne vzpostavitve potrebnega zaupanja. Nenazadnje ne gre prezreti dejstva, da je tožena stranka tožnici že ob uvedbi postopka izredne odpovedi prepovedala nadaljnje opravljanje dela. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 46/2015 z dne 8. 6. 2015, na katero se sklicuje tudi pritožba, zapisalo, da mora biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavčeva kršitev takšna, da pomembno vpliva na poslovanje delodajalca, na njegove odnose do strank na področju trga, na medsebojne odnose v podjetju in podobno, tožnica pa je z ugotovljenim ravnanjem nedvomno (negativno) vplivala na medsebojne odnose delavcev pri toženi stranki. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

15. Čeprav je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že zaradi utemeljenosti očitka z dne 1. 10. 2015, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je utemeljen tudi očitek z dne 7. 10. 2015. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica odločitev o začasni premestitvi delavke B.B. na oddelek F. sprejela z namenom sankcioniranja, čeprav glede na določila Protokola izvajanja ukrepov ob zaznanih kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja takšna odločitev ni bila v njeni pristojnosti. Tožnica v pritožbi navaja, da je ukrep o začasni premestitvi B.B. sprejela šele zatem, ko tožena stranka šest dni ni odgovorila na njen predlog, da zoper delavko B.B. ustrezno ukrepa, ter da je s premestitvijo želela le preprečiti nastanek premoženjske škode toženi stranki, vendar to za odločitev v zadevi ni bistveno. Pomembno je, da je tožnica tistega dne ravnala samovoljno in v nasprotju z internimi akti tožene stranke, česar se je, glede na to, da je šest dni čakala na navodila tožene stranke o nadaljnjem postopanju, nedvomno zavedala. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do izpovedi priče C.C., da je bila B.B. premeščena zaradi pomanjkanja kadra na oddelku F. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč tožnica v izpovedi priznala, da je B.B. premestila zaradi kršitev delovnih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi potreb delovnega procesa, zato ni pomembno, zakaj je tožnica po mnenju C.C. sprejela to odločitev. Iz enakega razloga za odločitev tudi ni pomembno, da naj bi bile začasne premestitve zaradi zagotavljanja nemotenega poteka delovnega procesa pri toženi stranki pogoste.

16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 35, 37, 110, 110/1, 110/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTUx