VDSS Sodba Pdp 786/2016

Jedro

Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Zmotno je stališče tožnice, da bi ji morala tožena stranka v vsakem primeru sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, ker je dopolnila 50 let in da ji v nobenem primeru in pod nobenimi pogoji ni bilo dopustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. ZPIZ-1 je s spremembo 101. člena (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003) v tretjem odstavku dal podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec pred nastankom invalidnosti, ker ZDR ni posebej uredil podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, kar je temelj za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v smislu realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja. V tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1 so našteti vsi možni primeri, ko delodajalec lahko delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora delodajalec delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ne glede na starost sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, po dopolnjenem 50. letu starosti pa le delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti (do 50. leta starosti pa mu mora ponuditi poklicno rehabilitacijo). V vsakem primeru, ne glede na starost delovnega invalida, pa delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje (šesti odstavek 40. člena ZZRZI, prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek:

- da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti z dne 21. 9. 2015, s katero je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki jo je s tožečo stranko sklenila dne 28. 2. 2006 za delovno mesto "čistilka sobarica", nezakonita in se odpravi (I/1. točka izreka);

- da tožeči stranki delovno razmerje s toženo stranko zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila vročena dne 22. 9. 2015, ni prenehala, zato je tožena stranka tožečo stranko dolžna pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 22. 9. 2015 dalje do reintegracije prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati bruto mesečne plače, kot če bi delala, plačati vse davke, dajatve in prispevke, ji izplačati mesečne neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska plače, tj. od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2006, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I/2. točka izreka).

Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tekom postopka izkazala, da tožeči stranki v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ni mogla ponuditi druge ustrezne zaposlitve, ki bi ustrezala njeni preostali delovni zmožnosti, ugotovljeni z dokončno in pravnomočno odločbo ZPIZ-a z dne 9. 2. 2015. Sodišče je iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče v svoji odločitvi ni sledilo dosedanji sodni praksi, ki stoji na stališču, da mora delodajalec zavarovancu, kateremu je z dokončno odločbo priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega ali pravica do premestitve na drugo delovno mesto (kot v predmetnem primeru) na podlagi invalidnosti III. kategorije ali invalidnosti II. kategorije po dopolnjenem 50. letu starosti zavarovanca, sočasno z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas krajši od polnega delovnega časa ali za delo na drugem delovnem mestu, skladno s tretjim odstavkom 101. člena ZPIZ-1. Temu stališču je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 232/2013, z dne 27. 1. 2014, ki je v 7. točki obrazložitve sodbe izrecno poudarilo, da se zakon (v tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1) ne sklicuje na možnost odpovedi v smislu določb 102. člena ZPIZ-1. Vrhovno sodišče RS nadalje je v obrazložitvi omenjene sodbe poudarilo, da "tožnik ob izdaji invalidske odločbe in priznanju pravic na podlagi invalidnosti v letu 2006 še ni dopolnil 50 let starosti. Zato ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev ..., ni bila pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova invalidnosti oziroma nezmožnosti zagotovitve ustrezne zaposlitve tožniku, kot invalidu III. kategorije." S tem je Vrhovno sodišče RS ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev izpostavilo kot pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova invalidnosti oziroma nezmožnosti zagotovitve ustrezne zaposlitve delavcu kot invalidu III. kategorije v primerih, kot je obravnavani.

Pri določbi 101. člena ZPIZ-1 ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi njegove invalidnosti brez ponudbe druge ustrezne zaposlitve. Gre za ponudbo ustrezne zaposlitve in prenehanje delovnega razmerja (odpoved pogodbe) zato, ker delavec take zaposlitve ne sprejme, kar pa ni bil primer v predmetni zadevi. Skladno z navedeno zakonsko določbo in veljavno sodno prakso bi tožena stranka za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki iz naslova invalidnosti morala ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, saj je tožeča stranka, rojena, 5. 11. 1964, ob izdaji dokončne invalidske odločbe in priznanju pravic na podlagi invalidnosti že dopolnila 50 let starosti.

V izpodbijanem delu je predmetna sodba na več mestih obremenjena tudi s procesnimi kršitvami. Z izpodbijano sodbo je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki daje vsaki pravdni stranki pravico do obravnavanja pred sodiščem (načelo kontradiktornosti), obenem pa je tožeči stranki s tem prekršena ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, niti ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, tj. postavitev izvedenca medicinske stroke. Kot izhaja že iz same obrazložitve izpodbijane sodbe bi bila postavitev izvedenca medicinske stroke za predmetni postopek nujno potrebna, saj bi izvedenec po pregledu vse razpoložljive dokumentacije in akta o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki znal podati strokovno mnenje, ali bi bilo tožeči stranki mogoče ponuditi zaposlitev na kakšnem drugem, njeni invalidnosti primernem delovnem mestu. Sodišče je v izpodbijani sodbi predlagani dokaz s strani tožeče stranke napačno in nepravilno zavrnilo zgolj s sklicevanjem na pravnomočnost odločitve ZPIZ-a, zaradi česar naj bi bil predlog tožeče stranke, da naj neodvisni sodni izvedenec medicinske stroke ugotovi, ali je tožeča stranka zmožna opravljati delo čistilke - sobarice kljub drugačni odločitvi ZPIZ-a, neutemeljen. Tožeča stranka je postavitev neodvisnega sodnega izvedenca medicinske stroke predlagala z namenom ugotovitve ali bi bilo tožeči stranki mogoče ponuditi zaposlitev na kakšnem drugem, njeni invalidnosti primernem delovnem mestu, nikakor pa ne iz razloga ugotovitve zmožnosti tožeče stranke opravljati delo čistilke - sobarice kljub drugačni odločitvi ZPIZ-a, kot to sedaj v svoji zavrnitvi dokaznega predloga s strani tožeče stranke navaja sodišče. Ker je tožeča stranka v tožbi z dne 19. 10. 2015, kot dokazni predlog predlagala postavitev neodvisnega sodnega izvedenca medicinske stroke, je torej sodišče bistveno kršilo pravila postopka, saj bi bilo le z izvedbo predlaganega dokaza mogoče razjasniti dejansko stanje. Tak pristop nujno vodi tudi k zmotni uporabi materialnega prava, iz obrazložitve sodbe pa niti ne izhaja kako je prvostopenjsko sodišče uporabilo materialno pravo (pomanjkljiva obrazložitev).

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma načelo kontradiktornosti, oziroma kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva, do sodnega varstva in do enakega varstva pravic iz 25., 23. in 22. člena Ustave RS. Navedena bistvena kršitev naj bi bila storjena s tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s stani tožeče stranke predlaganega dokaza, to je postavitve izvedenca medicinske stroke, ki naj bi bila nujno potrebna, ker bi izvedenec lahko podal strokovno mnenje, ali bi bilo tožeči stranki mogoče ponuditi zaposlitev na kakšnem drugem, njeni invalidnosti primernem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi predlagani dokaz utemeljeno zavrnilo, svojo odločitev pa je ustrezno utemeljilo (zlasti v 3. točki obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga, saj je sodišče prve stopnje z drugimi izvedenimi dokazi ugotovilo vsa odločilna dejstva, tudi dejstvo, da tožena stranka v času podaje odpovedi ni imela drugega ustreznega dela, ki bi ga lahko ponudila tožeči stranki. Zato ni kršeno niti načelo kontradiktornosti niti niso podane kršitve ustavnih pravic, ki jih neutemeljeno uveljavlja pritožba.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva:

- Tožeča stranka je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2006 na delovnem mestu čistilka sobarica.

- Z dokončno odločbo ZPIZ z dne 9. 2. 2015 (zoper katero tožnica ni uveljavljala sodnega varstva), je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, z določenimi omejitvami, ki so razvidne iz odločbe, s polnim delovnim časom od 10. 9. 2014 dalje.

- Tožena stranka nima primernega delovnega mesta, ki bi ustrezalo preostali delazmožnosti tožnice, saj tožnica za dela sobarice - čistilke ni zmožna, saj izvedeni dokazi (zlasti izpoved zakonite zastopnice, tožnice, priče A.A. ...) potrjujejo, da osnovnih nalog tega delovnega mesta glede na omejitve, določene v odločbi ZPIZ, tožnica ne more opravljati, ne da bi pri tem obstajala nevarnost poslabšanja zdravstvenega stanja.

- Tožnica ne more opravljati dela na delovnem mestu kuharske pomočnice - samostojne delavke v gostinstvu, ki bi bilo sicer glede na izobrazbo tožnice ustrezno, ker glede na omejitve iz odločbe ZPIZ to delo zanjo prav tako ni ustrezno, upoštevajoč opis tega delovnega mesta in naravo del oziroma opravil, ki jih mora delavec na tem delu opravljati, kar potrjujejo izvedeni dokazi (zlasti izpoved zakonite zastopnice in priče B.B. - vodje gostinstva ter mnenje specialista medicine dela, prometa in športa C.C., dr. med z dne 31. 3. 2015).

- Tožena stranka je poskušala zagotoviti tožnici zaposlitev pri drugih delodajalcih, na katere se je obrnila v marcu 2015 (Hotel D., Hotel E. d. o. o.), vendar ji ni mogla zagotoviti ustrezne zaposlitve.

- Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katero je tožena stranka vložila predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dne 27. 8. 2015 podala mnenje, da tožena stranka tožnici, ki zaradi invalidnosti ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za podajo odpoved. Mnenje je bilo sprejeto na podlagi delovne dokumentacije po 4. členu Pravilnika o sestavi in načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005), ki je navedena v 13. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

- Na podlagi mnenja komisije je tožena stranka tožnici dne 21. 9. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo, ker je ugotovilo, da je bila tožnici ob upoštevanju vseh relevantnih določb zakonskih predpisov pogodba o zaposlitvi pravočasno in utemeljeno odpovedana.

Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 89. in 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1, 101. in 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl. - ZPIZ-1), ki se še vedno uporablja tudi po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, ZPIZ-2), ter na določbe 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl.- ZZRZI).

V zvezi z ugovori tožnice, ki jih uveljavlja tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da si tožnica določbo tretjega odstavka 101. člena ZPIZ-1 razlaga napačno in da je zmotno njeno stališče, da bi ji morala tožena stranka v vsakem primeru sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, ker je dopolnila 50 let in da ji v nobenem primeru in pod nobenimi pogoji ni bilo dopustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v zvezi z navedenim vprašanjem (zlasti v 15. točki obrazložitve sodbe) navedlo sodišče prve stopnje, in sicer, da je ZPIZ-1 s spremembo 101. člena (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003) v tretjem odstavku dal podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec pred nastankom invalidnosti, ker Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) ni posebej uredil podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, kar je temelj za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v smislu realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja. V tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1 so našteti vsi možni primeri, ko delodajalec lahko delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora delodajalec delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ne glede na starost sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, po dopolnjenem 50. letu starosti pa le delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti (do 50. leta starosti pa mu mora ponuditi poklicno rehabilitacijo). V vsakem primeru, ne glede na starost delovnega invalida, pa delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje (šesti odstavek 40. člena ZZRZI, prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1). S tem v zvezi tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da tožeča stranka napačno razlaga tudi odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 232/2013, ker prvi stavek 7. točke obrazložitve te sodbe vzame iz konteksta, saj iz te sodbe nikakor ne izhaja stališče, za katerega se zavzema tožnica v pritožbi. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi, s katerimi pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in neupoštevanje dosedanje sodne prakse, saj je izpodbijana odločitev, ki temelji na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, tudi materialno pravno pravilna.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 421/2017
• VDSS Sodba Pdp 1019/2016
• VDSS sodba Pdp 1170/2013