<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 644/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.644.2016
Evidenčna številka:VDS00000399
Datum odločbe:05.01.2017
Senat:Šetinc Tekavc (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadurno delo - ekonomski razlog - organizacijski razlog

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni - organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter da so podani pogoji za zakonito odpoved iz drugega odstavka istega člena ZDR-1. Tožena stranka je namreč dokazala, da je bilo zaradi zmanjšanja obsega naročil in prihodkov potrebno zmanjšati število zaposlenih na delovnem mestu inštalater omrežja, na katerem je delalo več izvajalcev, med njimi tudi tožnik. Dejstvo, da so posamezni delavci (tudi tožnik) občasno opravljali nadure in da tožnik sam ni zaznal manjšega obsega dela, še ne pomeni, da se obseg dela zaradi upada naročil v obdobju pred podano odpovedjo tožniku ni zmanjšal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala:

- ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2014 iz poslovnega razloga;

- ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 10. 2014, temveč je trajalo do 5. 11. 2014, tožena stranka pa je dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 1. 11. 2014 do 5. 11. 2014, priznati delovno dobo ter ga za ta čas prijaviti v matično evidenco ZPIZ in vsa obvezna socialna zavarovanja, mu za ta čas obračunati bruto plačo v višini 278,74 EUR, od tega bruto zneska obračunati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2014 do plačila;

- da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino na podlagi 118. člena ZDR-1 v znesku 12.264,40 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje je nezakonita.

Tožena stranka je v redni odpovedi in nadalje v postopku zatrjevala, da je ukinila delovno mesto "inštalater A. omrežja I", na katerem naj bi delo opravljal tožnik. Tekom dokaznega postopka pa se je izkazalo, da tožena stranka tega delovnega mesta dejansko sploh ni ukinila, saj delo na istem delovnem mestu še naprej opravljajo tudi drugi pri njej zaposleni delavci, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo v tč. 6 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da je odpoved zakonita, ker je delodajalec ukinil delovno mesto "inštalater A. omrežja I" in da je to utemeljen poslovni razlog, po drugi strani pa je ugotovilo, da na tem delovnem mestu delo opravljajo tudi drugi delavci, kar pomeni, da tega delovnega mesta delodajalec dejansko ni ukinil, kot je to izrecno zatrjeval v odpovedi. Tožena stranka v odpovedi ni navedla, da ni potrebe po tolikšnem (kolikšnem se niti ne ve) številu inštalaterjev omrežja, kot je to sodišče zaključilo sámo mimo trditvene podlage tožene stranke v redni odpovedi ter tekom dokaznega postopka. Sodišče je s tem kršilo določbe postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 7. členom ZPP), razlogi sodbe pa so tudi sami s seboj v nasprotju.

Tožnik ni opravljal del delovnega mesta inštalater A. omrežja I, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposltivi, ampak je ves čas dejansko opravljal dela in naloge, ki spadajo pod opis delovnega mesta "serviser A. I", to je enako delo kot B.B., C.C.in D.D.. To pa pomeni, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, katerega del in nalog sploh ni opravljal, zato je odpoved nezakonita. Sodna praksa je že zavzela stališče, da delodajalec ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto, katerega del in nalog delavec dejansko in po sporazumu z delodajalcem sploh ni opravljal. Če je delavec dejansko opravljal drugo delo, in ne dela, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, mu gredo tudi vse pravice glede na to drugo delovno mesto. Nastanek poslovnega razloga je povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi oz. z delom na delovnem mestu, katerega dela in naloge delavec dejansko opravlja (primerjaj s sodbo VDSS opr. št. Pdp 218/2014).

Ker je delodajalec zaradi domnevnega znatnega zmanjšanja obsega naročil ukinil delovno mesto "inštalater A. omrežja I", katerega del in nalog tožnik sploh ni opravljal, takšna odločitev delodajalca ni mogla vplivati na tožnikov delovnopravni status. Potreba po delu tožnika na delovnem mestu "serviser A. I", torej na delovnem mestu, katerega dela in naloge je tožnik dejansko opravljal, ni prenehala in delodajalec tega v postopku tudi ni dokazal. Da je tožnik dejansko opravljal delovne naloge, ki spadajo v opis delovnega mesta "serviser A. I" in ne "inštalater A. omrežja I", izhaja tudi iz dnevnika opravljenih del, ki ga je vodil tožnik, katerega izsek je tožnik dostavil sodišču kot dokaz. Sodišče prve stopnje pa se do vseh tožnikovih navedb in dokazov (še posebej dnevnika) ni opredelilo. Tožnikovo izpoved bi moralo primerjati tudi z izpovedjo priče B.B., česar pa ni storilo oziroma je izpoved te priče popolnoma zmotno ocenilo. Dejstvo je, da je B.B., ki je imel pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "serviser A. I", opravljal enako delo kot tožnik, kar je tudi izpovedal. Ne drži pa, da so vsi delavci opravljali enako delo, saj niso bili vsi ustrezno izobraženi in tudi niso znali opravljati dela, ki sta ga opravljala B.B. in tožnik. Pri delodajalcu sta obstajali dve različni delovni mesti, z različnim opisom del in nalog, nekateri delavci (vključno s tožnikom - med njimi tudi D.D. in C.C.) pa so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nepravilno delovno mesto, le B.B. je imel pravo pogodbo za delovno mesto "serviser A. I". V zvezi s tem je tožnik predlagal tudi zaslišanje prič D.D. in C.C., temu dokaznemu predlogu pa sodišče neutemeljeno ni sledilo in je kršilo načelo kontradiktornosti.

Odpoved je nezakonita, ker ni bila podana iz poslovnih razlogov, temveč zato, ker je bil tožnik udeležen v prometni nesreči s službenim vozilom. Direktor tožene stranke E.E. je bil v posledici tega dogodka zelo nejevoljen in je tožniku prav iz tega razloga podal odpoved, ne pa zato, ker bi obstajal utemeljen odpovedni razlog. Sodišče je v tem delu neutemeljeno sledilo izpovedi E.E., češ da se je prav za tožnika izmed vseh delavcev odločil zato, ker je imel najnižji seštevek točk. Tožena stranka se na kakšna točkovanja v odpovedi ni sklicevala, tako da je jasno, da so bile te navedbe očitno prirejene za potrebe tega postopka, kar bi moralo spregledati tudi sodišče, še posebej ob dejstvu, da je B.B. izpovedal, da je bil tožnik najboljši delavec. Neprepričljiv in neskladen z 8. čl. ZPP je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik izbral tožnika za presežnega delavca na podlagi "objektivnih" strokovnih meril in ne zaradi prometne nesreče, ki jo je tožnik povzročil z vozilom dne 27. 8. 2014, torej mesec dni pred odpovedjo. Drži sicer, da je tožnik potrdil, da se je ves čas njegove zaposlitve pri toženi stranki zmanjševalo število zaposlenih, vendar pa je sodišče te njegove navedbe izvzelo iz konteksta, saj so delavci, ki jih je omenjal tožnik, odšli od tožene stranke zaradi slabih odnosov ter slabih pogojev dela in ne zaradi zmanjšanega obsega dela. Tožnik sam zmanjšanja obsega dela ni opazil, delo je imel vsak dan in je celo opravljal nadure, ki pa mu jih delodajalec ni želel izplačati. Tudi delavcu C.C. se je zgodilo podobno kot tožniku. V času dopusta je imel prometno nezgodo, zaradi katere je moral na bolniško, kar pa je direktorja tako "znerviralo", da mu je dejal, naj gre kar še na dopust do izteka pogodbe o zaposlitvi. Ko mu je pogodba čez 10 dni potekla in je prišel nazaj na delo, pa mu je direktor pojasnil, da ga ne potrebuje več. Po sodnem postopku je morala tožena stranka C.C. vzeti nazaj na delo, vendar je bil nato podvržen konstantnemu šikaniranju, kar kaže na odnos tožene stranke do delavcev. Tudi s tem v zvezi bi sodišče C.C. moralo zaslišati, saj je tožnik tudi s to pričo želel dokazati, da je bil šikaniran in da je bila odpoved posledica drugih in ne poslovnih razlogov. Sodišče temu dokaznemu predlogu nezakonito ni ugodilo in je tožniku odvzelo možnost dokazati odločilna dejstva (kršitev načela kontradiktornosti).

V dopolnitvi pritožbe z dne 13. 6. 2016 tožnik še navaja, da ga je po prometni nesreči 27. avgusta 2014 (za katero ni bil odgovoren tožnik) direktor popolnoma degradiral, vzel mu je kartico F. in s tem nujna sredstva za delo. Tožnik tudi ni smel vzeti drugega avtomobila, čeprav so bili na razpolago, saj mu ga direktor ni zaupal. S tem v zvezi se je tožnik počutil zelo slabo, saj so drugi delavci avtomobile lahko vzeli.

Tožena stranka je tožniku odpovedala nepravilno pogodbo o zaposlitvi, ki je prenehala veljati že 30. 6. 2012. Zmotno je stališče sodišča, da gre zgolj za pisno napako v odpovedi in da zaradi tega odpoved še ni nezakonita. V konkretnem primeru ne le, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je že prenehala veljati, odpovedala je tudi pogodbo, po kateri tožnik sploh ni opravljal dela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bili razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju (s čimer tožeča stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) v zvezi z vprašanjem, ali je bilo ukinjeno delovno mesto inštalater A. omrežja I, na katerem je delo opravljal tožnik, ali pa je bilo zmanjšano število izvajalcev na tem delovnem mestu. Tako iz navedb strank kakor tudi iz podatkov v spisu izhaja, da v obravnavanem primeru, čeprav se res govori o ukinitvi delovnega mesta, na katerem je delal tožnik, ne gre za ukinitev delovnega mesta v tem smislu, da se delo na delovnem mestu inštalater A. omrežja I sploh ne bi več opravljalo, ampak gre le za zmanjšanje števila izvajalcev na tem delovnem mestu za enega izvajalca. Pri tem ni odločilno, da to ni podrobneje razdelano v sami odpovedi, ker ni nobenega dvoma o tem, v kakšnem smislu je bila reorganizacija, zaradi katere je prišlo do presežnih delavcev, izvedena. To pa pomeni, da tožnik s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja tudi relativno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, ker naj bi sodišče mimo trditvene podlage tožene stranke v redni odpovedi in med postopkom samo ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo potrebe po tolikšnem številu inštalaterjev omrežja (kar naj bi bil poslovni razlog), čeprav je tožena stranka dokazovala zgolj to, da je delovno mesto inštalater A. omrežja I ukinila in da je to utemeljen odpovedni razlog, kar pa ne drži, saj delo na tem delovnem mestu še vedno opravljajo drugi pri njej zaposleni delavci. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izpoved priče B.B. v zvezi z vprašanjem, kakšno delo je dejansko opravljal tožnik (delo inštalaterja A. omrežja I, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali delo serviserja A. I, kot trdi tožnik), saj je dokazna ocena s tem v zvezi ustrezno obrazložena. Sicer pa je dejstvo, da tožeča stranka navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze ter utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge tožeče stranke, ker izvedba dodatnih dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila nujna, saj je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo nekaterih tožnikovih dokaznih predlogov ni kršilo načela kontradiktornosti (oziroma ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), kar velja zlasti za predlagani dokaz za zaslišanje prič C.C. in D.D.. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev teh dokaznih predlogov (v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Natančnejše razčiščevanje okoliščin v zvezi z odnosi med toženo stranko in tožnikovim sodelavcem C.C. ni bilo potrebno, saj ne gre za dejstva, ki bi bila odločilna za obravnavani individualni delovni spor, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva:

- Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011, 1. 7. 2012 in 1. 7. 2013 za določen čas (za dvanajst oziroma šest mesecev) na delovnem mestu inštalater A. omrežja I, po poteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas (31. 12. 2013) pa je nadaljeval z delom pri toženi stranki na istem delovnem mestu, zato se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2013 sklenjena za nedoločen čas.

- Zaradi zmanjšanja obsega naročil (zlasti s strani glavnih kupcev G. d. d., H. d. o. o. in I. d. o. o.) in prihodkov tožene stranke je zakoniti zastopnik tožene stranke konec leta 2014 sprejel odločitev o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta inštalater A. omrežja I, ker ni bilo potrebe po tolikšnemu številu inštalaterjev.

- Zmanjšanje prihodkov potrjujejo podatki iz izkaza poslovnega izida tožene stranke (B3 ? B7), iz katerih izhaja, da so se prihodki od leta 2012 dalje zmanjševali in so bili v letu 2014 nižji kot prejšnja leta, obseg dela pa je bil največji v letu 2012, kot izhaja tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke E.E..

- Odločitev o tem, kateremu delavcu bo podal odpoved, je zakoniti zastopnik tožene stranke, kot izhaja iz njegove izpovedi, sprejel na podlagi kriterijev količine, kakovosti, ažurnosti, pravočasnosti in samostojnosti, odnosa do strank in sodelavcev, po katerih je tožnik zbral najmanj točk, poleg tega pa je upošteval še daljše izkušnje, znanje in dodatno usposobljenost tožnikovih sodelavcev, ki so delali na enakem delovnem mestu kot tožnik, kot je razvidno zlasti iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Zakoniti zastopnik je zanikal, da bi bil razlog za izbiro tožnika za presežnega delavca prometna nesreča, ki jo je povzročil tožnik s službenim vozilom.

- Tožniku je bila dne 29. 9. 2014 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kateri je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 (namesto pravilno z dne 1. 7. 2013).

- Tožnik je pri toženi stranki dejansko opravljal dela delovnega mesta inštalater A. omrežja I, ne pa del delovnega mesta serviser omrežja, kar potrjujejo izvedeni dokazi ? zlasti listine v spisu (tudi dnevnik opravljenih del tožnika ? A 15) ter skladne izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke E.E. in prič J.J. in B.B..

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alinei prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v drugem odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

10. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni - organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter da so podani pogoji za zakonito odpoved iz drugega odstavka istega člena ZDR-1. Tožena stranka je namreč dokazala, da je bilo zaradi zmanjšanja obsega naročil in prihodkov potrebno zmanjšati število zaposlenih na delovnem mestu inštalater A. omrežja I, na katerem je delalo več izvajalcev, med njimi tudi tožnik. Dejstvo, da so posamezni delavci (tudi tožnik) občasno opravljali nadure in da tožnik sam ni zaznal manjšega obsega dela, še ne pomeni, da se obseg dela zaradi upada naročil v obdobju pred podano odpovedjo tožniku ni zmanjšal, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da ni opravljal del, ki spadajo v delokrog delovnega mesta inštalater A. omrežja I, ampak druga dela, ki spadajo v opis del in nalog delovnega mesta serviser A. I in da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, vendar mu glede na izvedene dokaze ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje s tem v zvezi, pritožba pa sodišču neutemeljeno očita, da naj bi napačno interpretiralo izpoved priče B.B., saj to nikakor ne drži. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem vprašanjem ustrezno ocenilo izpoved te priče in upoštevalo tudi izpovedi direktorja E.E. in priče J.J.. Ugotovilo je, da je imel le B.B. pogodbo za delovno mesto serviser A. omrežja, sklenjeno že v letu 2006, ker je tedaj opravljal drugačna dela - vzdrževal je kabelski sistem, za kar je imel specifična znanja. Tožnik je, kot izhaja iz izpovedi prič in direktorja, pri toženi stranki opravljal dela inštalaterja omrežja, B.B. pa je na terenu tudi opravljal enaka dela kot ostali inštalaterji omrežja in tožnik. Upoštevajoč navedeno ni nobenega dvoma, da je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila odpovedana, ne pa drugega (zahtevnejšega) dela, pravilna, tožnikova pritožba s tem v zvezi pa neutemeljena.

12. Tožnik neutemeljeno graja tudi dokazne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, zakaj je bil prav on s strani zakonitega zastopnika tožene stranke izbran za presežnega delavca izmed več izvajalcev del delovnega mesta inštalater A. omrežja I. Dokazna ocena sodišča je tudi glede teh odločilnih dejstev skladna z izvedenimi dokazi, natančna in prepričljiva, zato ni razlogov za dvom v njeno pravilnost.

Sodišče prve stopnje je, zlasti ob upoštevanju izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, pravilno ugotovilo, da je bil tožnik izbran za presežnega delavca na podlagi strokovnih meril, ki jih je direktor tožene stranke ustrezno pojasnil, ne pa zaradi prometne nesreče, ki jo je povzročil tožnik s službenim vozilom, ali iz drugih osebnih razlogov. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožnik je bil sicer očitno res prizadet, ker je moral (po nezgodi s službenim vozilom) vrniti kartico F. in ker je odnose v kolektivu občutil kot slabe, ker mu direktor ni dovolil uporabe drugega službenega vozila. Po drugi strani pa je dejstvo, da niti zakoniti zastopnik E.E. niti priči J.J. in B.B. niso potrdili tožnikovih trditev, da naj bi imel direktor do tožnika žaljiv odnos, oziroma da naj bi bil tožnik diskriminiran in namerno razporejen v gradbeno skupino na najslabša dela, kar vse naj bi kazalo, da mu je bila tudi odpoved podana iz diskriminatornih razlogov. Pritožbeno sodišče tudi v zvezi z navedenim pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ne pa pritožbi, v kateri tožnik zatrjuje nasprotno.

13. Tožnik je dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta inštalater A. omrežja I, dejstvo, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011, namesto zadnje pogodbe z dne 1. 7. 2013, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno pripisalo očitni pisni napaki, pa tudi ne more odločilno vplivati na zakonitost podane odpovedi.

14. Ker je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu z določbami ZDR-1, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTM1