VDSS Sodba in sklep Pdp 847/2016

Jedro

Pravdni stranki sta določili drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot ga določa ZDR-1, pri čemer sta imeli za to podlago v 73. členu ZDR-1. Tožnik je namreč pri toženi stranki opravljal poslovodno funkcijo. Glede na dejstvo, da je tožnik imel sklenjeno managersko pogodbo, ki je določala prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila odpoved, ki jo je tožnik prejel zaradi odpoklica, zakonita, saj sta stranki izključili drugačen postopek odpovedi oziroma, podajo odpovedi po določbah ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožba zavrže v delu, ki se glasi: "Ugotovi se, da je tožena stranka tudi po odpovedi managerske pogodbe št. ... z dne 20. 9. 2013 vse do dne 29. 2. 2016 redno prihajala na delo k toženi stranki in dejansko opravljala vse naloge direktorja" (točka I izreka). Z zamudno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je (1) odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2016, s katero je bila odpovedana managerska pogodba št. ... z dne 20. 9. 2013, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko, v celoti nezakonita ter se ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi odpravi; (2) za ugotovitev, da je bila tožeči stranki managerska pogodba št. ... z dne 20. 9. 2013 odpovedana dne 28. 1. 2016 na podlagi sklepa tožene stranke od poklica direktorja z dne 28. 1. 2016 in (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje od dneva odpovedi managerske pogodbe, to je od 28. 1. 2016 do dne 29. 2. 2016, ko je tožeča stranka dejansko prenehala opravljati delo (točka II izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeni sklep in zamudno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zamudno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka ter pritožbene stroške oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zamudna sodba predstavlja absolutno domnevo, da tožena stranka priznava trditve tožnika, na katere ta opira tožbeni zahtevek. Tožena stranka je seznanjena s trditvami tožnika, prav tako je bila poučena o pravni posledici opustitve odgovora na tožbo. Zaradi navedene domneve, ki je neovrgljiva, sodišče v zamudnem postopku ne sme izvajati dokazov in ne sme preizkušati resničnosti dejanskih navedb tožeče stranke. Trditev iz prejšnjega stavka potrjuje tudi dejstvo, da se zamudne sodbe ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistveno je, da v konkretnem primeru zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, pri čemer je nepomembno, kakšne vrste je predloženi dokaz, kakšna je njegova narava, ali je zadosten, itd. Tudi če gre za pomanjkljiv dokaz, ki v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, ki pa v tožbi zatrjevanim dejstvom ne nasprotuje, to ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da ni izpolnjen pogoj iz 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je bistveno prekoračilo določbe postopka ter napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da tožba ni sklepčna. Kršilo je tudi določbe postopka, ko se je spustilo v vsebinsko presojo posameznih dokazov. Sodišče ugotavlja, da pogodba ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov, ampak zaradi odpoklica, pri čemer je torej vsebinsko presojalo utemeljenost dejstev in kršilo določbe postopka. Nadalje pritožba navaja, da je tožnik opravljal funkcijo direktorja tožene stranke, pri čemer je mandat trajal od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2017. Dne 5. 2. 2016 je bil neuradno seznanjen, da mu je funkcija direktorja prenehala. Po vpogledu v uradne podatke na spletni strani AJPES je istega dne ugotovil, da od 28. 1. 2016 ni več vpisan v sodnem registru kot direktor tožene stranke. O tem s strani tožene stranke ni bil nikoli obveščen. Toženo stranko je s pozivom z dne 23. 2. 2016 opozoril, da iz vsebine prvega odstavka 2. člena managerske pogodbe izhaja, da je ta sklenjena za določen čas, za obdobje od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2017, in da je za čas trajanja pogodbe status delavca tožene stranke podrejen statusu direktorja in se v celoti veže nanj. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila v nasprotju z določbami managerske pogodbe, zato bi moral tožniku prenehati status delavca istega dne, kot mu je prenehal status direktorja. Sodišče prve stopnje v postopku izdaje zamudne sodbe ni bilo upravičeno presojati, ali so podani krivdni razlogi za odpoved, zaradi česar tudi očitek tožniku, da bi moral zahtevek za ugotovitev pravilnosti odpoklica postaviti v gospodarskem sporu, ni utemeljen. V zvezi s sklepom o zavrženju dela tožbe navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da to ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, saj zahteva ugotovitev, da je odpoved pogodbe nezakonita ter da je tožena stranka za čas, ko je dejansko opravljal delo tudi po izbrisu iz registra, dolžna tožniku ustrezno plačo. Zaradi tega gre pri ugotovitvi, ali je tožnik dejansko opravljal delo do 29. 2. 2016, za ugotovitev, ali je obstajalo delovno razmerje, kar je pravno razmerje in je upravičen do plače.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je upoštevalo, da se glede na določbo drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalje) zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo delno zavrženje tožbe. Z zahtevkom za ugotovitev, da je tudi po odpovedi managerske pogodbe št. ... z dne 20. 9. 2013 vse do dne 29. 2. 2016 redno prihajal na delo k toženi stranki in dejansko opravljal vse naloge direktorja, tožnik uveljavlja ugotovitveni zahtevek. Tožba s takšnim zahtevkom se v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP lahko vloži le v primeru, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri tako oblikovanem tožbenem zahtevku ni šlo za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, kar pa ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, glede na citirano določbo drugega odstavka 181. člena ZPP. Pritožbene navedbe, ki ta del tožbenega zahtevka povezujejo z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso utemeljene, saj odločitev o utemeljenosti odpovedi ni odvisna od tega, ali je tožnik hodil na delo do 29. 2. 2016. Tožnik je namreč navajal, da je bil na podlagi managerske pogodbe zaposlen pri toženi stranki do 17. 3. 2016, torej tudi v obdobju, za katerega navaja, da je še po prenehanju funkcije hodil v službo. Ker je tožena stranka s tem, ko ni odgovorila na pritožbo, priznala dejstvo, da je bil tožnik zaposlen do 17. 3. 2016, pripadajo tožniku do 17. 3. 2016 vse pravice iz delovnega razmerja, ki jih lahko eventualno uveljavlja z dajatvenim zahtevkom, če jih tožena stranka ni izpolnila. Zato ta del tožbe neutemeljeno povezuje z navedbami, da mu pripada plača direktorja. V tem delu torej pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

7. ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

8. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo v roku iz 277. člena ZPP (15 dni), pri čemer ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor, zato so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), je na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP utemeljeno izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo.Po določbi 39. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) bi sodišče prve stopnje moralo s sklepom tožniku določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe in tožbeni zahtevek zavrniti šele v primeru, če tožnik tožbe ustrezno ne bi popravil. To pa ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, saj kot bo obrazloženo v nadaljevanju, neuporaba te določbe ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Nesklepčnosti tožbe namreč tožnik v nobenem primeru ne bi mogel odpraviti zgolj z dopolnitvijo oziroma popravo tožbe, zato to ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

9. Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo (prvi odstavek 318. člena ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe, zaradi česar izreče sodišče sodbo brez tega, da bi izvedlo dokazni postopek, ki ga sicer mora izvesti, pri čemer je izdaja zamudne sodbe dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik neutemeljeno očita sodišču bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino trditev oziroma dejstev, ki jih je tožnik navajal v tožbi in ki jih je tožena stranka s tem, ko ni odgovorila na tožbo, priznala za resnična; kot sledi:

- tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu direktorja na podlagi tako imenovane managerske pogodbe št. ... z dne 20. 9. 2013 (A1), iz katere izhaja, da je dne 20. 9. 2013 imenovan za direktorja družbe ter mu mandat za opravljanje funkcije direktorja traja od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2017;

- da je managerska pogodba o zaposlitvi določala, da je za čas trajanja te pogodbe tožnik z družbo v delovnem razmerju s polnim delovnim časom 40 ur tedensko, pri čemer se njegov status v celoti podreja statusu direktorja in se v celoti veže nanj ter se ureja prvenstveno po določbah te pogodbe;

- da v skladu s 16. členom managerske pogodbe le-ta lahko preneha pred potekom mandata, v primerih in pod pogoji, določenimi s to pogodbo;

- da način in pogoje prenehanja managerske pogodbe stranki za primer odpoklica direktorja v celoti urejata v tem poglavju pogodbe, na podlagi 6. alineje prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) ter za primer prenehanja delovnega razmerja direktorja na tej podlagi izrecno izključujeta 4. točko 12. poglavja ZDR-1, razen kolikor se nanje izrecno sklicujeta.

10. Za odločitev o pritožbi je torej bistveno, da so dejstva, ki jih je tožnik navedel tudi v skladu z listinami v spisu, predvsem z managersko pogodbo. Pravdni stranki sta določili drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot ga določa ZDR-1, pri čemer sta imeli za to podlago v 73. členu ZDR-1. Tožnik je namreč pri toženi stranki opravljal poslovodno funkcijo. Glede na dejstvo, da je tožnik imel sklenjeno managersko pogodbo, ki je določala prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila odpoved, ki jo je tožnik prejel zaradi odpoklica, zakonita, saj sta stranki izključili drugačen postopek odpovedi oziroma podajo odpovedi po določbah ZDR-1.

11. Na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva dejstvo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo istega dne, kot je bil razrešen s funkcije direktorja tožene stranke. Tožnik ni navajal, da bi bil datum prenehanja delovnega razmerja v managerski pogodbi določen, zato tožena stranka ni bila dolžna tožniku istega dne odpovedati (managersko) pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, ki se opredeljujejo do teoretičnih izhodišč zamudne sodbe ter izpostavljajo sodno prakso, po kateri je bistveno, da sodišče prve stopnje šteje dejstva za dokazana, saj iz navedb tožnika ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je torej pravilno sklepalo, da v obravnavanem primeru niso bili podani pogoji, ko bi morala tožena stranka kot delodajalec tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi po določbah ZDR-1, zato tožnik ne bi mogel doseči sklepčnosti tožbenega zahtevka, tudi če bi sodišče prve stopnje tožbo vrnilo v dopolnitev v smislu 39. člena ZDSS-1.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.

14. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, glede na določbo 165. člena ZPP, v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tudi sicer tožena stranka sama krije svoje stroške postopka po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 737/2016
• VDSS sodba Pdp 62/2016
• VDSS Sodba Pdp 418/2019