<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 680/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.680.2016
Evidenčna številka:VDS00000505
Datum odločbe:23.03.2017
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Marko Hafner (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odpravnina - vojak - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda

Jedro

Tožnik je zahteval plačilo odpravnine po četrtem odstavku 93. člena ZObr, ker tožena stranka z njim ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Četrti odstavek 93. člena ZObr določa, da ima vojak pravico do odpravnine, če je delal v ministrstvu za obrambo najmanj deset let, pa pogodbe o zaposlitvi ne more podaljšati zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov, ki niso posledica njegovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku pogodba ni bila podaljšana zaradi njegovih zdravstvenih razlogov. Le-te pa niso posledica tožnikovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati (odpravnino) v znesku 9.279,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka I izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožniku plačati 800,00 EUR, po poteku paricijskega roka po tej sodbi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe, kar pa je zahteval tožnik iz tega naslova več, tj. razliko do vtoževanih 3.500,00 EUR, je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo iz naslova odškodninske odgovornosti delodajalca po 184. členu ZDR v višini 10.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka po sodni odločbi I. stopnje dalje, do plačila (točka III izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 471,40 EUR stroškov postopka, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da sodišče prve stopnje izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z izplačilom odpravnine v višini 9.279,30 EUR navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni podaljšala iz razloga njegovega neustreznega zdravstvenega stanja, saj je po mnenju sodišča tožnik negativno službeno oceno prejel prav zaradi njegove zdravstvene nezmožnosti opravljati vsakodnevno usposabljanje v vojski. Z dopisom Direktorata A., Sektorja B. št. ... z dne 26. 3. 2012, je tožena stranka tožnikovi pooblaščenki pojasnila, da tožniku pogodba ne bo podaljšana zaradi negativne službene ocene za leto 2010 in ne zaradi zdravstvenih razlogov. Pojasnjeno je bilo tudi, da tožniku ne more zagotoviti pravic do usposobitve za civilni poklic in odpravnine, kot to določi četrti odstavek 93. člena Zakona o obrambi (ZObr), saj za to niso izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Iz gradiva za 21. kadrovski kolegij ... Slovenske vojske z dne 18. 11. 2011 izhaja, da je bil tožnik za leto 2010 ocenjen z negativno službeno oceno, ker se v letu 2010 iz neupravičenih razlogov ni udeležil preverjanja gibalnih sposobnosti. Z oceno je bil seznanjen in se nanjo ni pritožil. Ključna dejstva za nepodaljšanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi so bile negativno mnenje poveljnika bataljona, negativna službena ocena za leto 2010, trajno neizpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto in dva uvedena disciplinska postopka. Zdravstveni razlog je bil pri tožniku samo eden izmed razlogov in ne ključni razlog za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ima diskrecijsko pravico odločanja glede podaljševanja pogodbe ter je ocenila, da tožniku za nadaljevanje delovnega razmerja ne vidi osebno odgovornega posameznika, ki bi mu lahko zaupala opravljanje najzahtevnejših in najnevarnejših nalog, kar vojaški poklic predstavlja. Zato meni, da niso podani pogoji, ki jih določa četrti odstavek 93. člena ZObr. Posledično je odločitev sodišča glede izplačila odpravnine zmotna in neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na parkirišču tožene stranke pri izstopu iz osebnega vozila ob prihodu v službo zjutraj dne 20. 1. 2011. Zatrjevane poškodbe ni prijavil na način, da bi zavaroval dokaze glede njenega nastanka, zato tožena stranka meni, da kritičnega dne sploh ni prišel do službenega parkirišča in se na njem poškodoval. Do zatrjevane poškodbe je prišlo istega dne v času pred razpisano disciplinsko obravnavo, na katero je bil vabljen v postopku, saj se je zaradi obiska urgence izognil udeležbi na disciplinski obravnavi. Ugotovljeno je bilo, da tožnikovega padca nihče ni videl, tožnik ni poiskal prve pomoči v bližnji vojaški ambulanti, niti ni prijavil poškodbe takoj, ko naj bi ta nastala vojaški policiji, niti se ni registriral pri registrirni uri. Kot bivši vojaški policist bi se moral zavedati, da je navedeno potrebno storiti zaradi zavarovanja dokazov o nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje kot potrditev, da je prišlo do predmetnega škodnega dogodka na parkirišču tožene stranke, izpostavlja tožnikovo prijavo nezgode zavarovalnici C. d. d., pri kateri je imela tožena stranka sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje pripadnikov Slovenske vojske. Opis nezgodnega dogodka na obrazcu prijave nezgode je lastnoročno podal tožnik sam, tožena stranka je potrdila samo to, da je bil tožnik zaposlen pri njej in da je bil zaradi nezgode v bolniškem staležu ter od 20. 1. 2011 do 30. 4. 2011 zaradi tega odsoten z dela. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka s tem priznala nastanek prijavljene škode. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo oziroma vštelo izplačane zavarovalnine v dosojen znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka glede navedb sodišča o nevštevanju zavarovalnine v odškodnino poudarja, da gre v konkretnem primeru za zavarovalnino (odškodnino), ki se izplača na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja poklicnih pripadnikov Slovenske vojske, katerega premije plačuje tožena stranka, ki zavarovanje za civilnopravno odgovornost poklicnih pripadnikov Slovenske vojske nima sklenjenega. Po mnenju tožene stranke ni dvoma, da bi moralo sodišče že izplačano zavarovalnino, ki jo je tožnik prejel iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, odšteti od višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Nezgodno zavarovanje spada med osebna zavarovanja pri katerih velja, da lahko oškodovanec poleg odškodnine zahteva tudi zavarovalnino po prvem in drugem odstavku 972. člena Obligacijskega zakonika (OZ), vendar le kadar on plačuje zavarovalno premijo. Glede na navedeno in upoštevaje sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 154/2014 z dne 3. 1. 2015, sodba in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. RS II Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009 in sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 122/2006 z dne 20. 9. 2007) se v primeru, ko zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, šteje, da je zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Zato bi sodišče moralo v konkretnem primeru odšteti višino izplačane in valorizirane zavarovalnine od prisojene višine odškodnine.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je zahteval plačilo odpravnine v višini 9.279,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2012 po četrtem odstavku 93. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), ker tožena stranka z njim ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Navedeni četrti odstavek 93. člena ZObr med drugim določa, da ima vojak pravico do odpravnine, če je delal v ministrstvu za obrambo najmanj deset let, pa pogodbe o zaposlitvi ne more podaljšati zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov, ki niso posledica njegovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Po določbi šestega odstavka 93. člena ZObr se odpravnina iz četrtega odstavka tega člena izplača v višini polovice povprečne plače vojaške osebe v zadnjih šestih mesecih za vsako leto dela v ministrstvu.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 7. 4. 1997 do 6. 4. 2012, to je polnih 15 let. Tožena stranka ga je z dopisom št. ... z dne 29. 11. 2011 obvestila o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je navedla, da v skladu z določbo prvega odstavka 61. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007, 58/2008, ZSPJS-I) z njim ne namerava podaljšati pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je sodišče pravilno ugotovilo, da iz zapisa o razgovoru zaradi podaljšanja pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2011 izhaja, da je tožnik kot kandidat za podaljšanje pogodbe izjavil, da se strinja s podaljšanjem pogodbe, iz opombe ocenjevalca pa izhaja, da je pripadnika seznanil, da bo podan predlog o nepodaljšanju pogodbe, pri čemer je še zapisano, da bo za njega podan predlog o nepodaljšanju pogodbe iz razloga tožnikove neudeležbe na vojaških usposabljanjih, zraven pa je v oklepaju navedeno še: "(zdravniška spričevala)". Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev zdravniškega pregleda, ki ga je izdala vojaška zdravstvena enota za tožnika dne 18. 10. 2011 (A17) povzelo, da je za tožnika ugotovljeno, da trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto "vojak", da njegovi izvidi niso v mejah normale ter da se priporoča redna kontrola pri psihiatru in pnevmologu in svetuje sprožitev postopka za oceno delovne zmožnosti za tožnika na invalidski komisiji pri ZPIZ-u. Tudi iz zdravniškega potrdila z dne 16. 3. 2011, ki ga je za tožnika izdelala zdravnica splošne ambulante Zdravstvenega doma D. (A18) izhaja, da tožnik ni sposoben za delo v prahu in dimu, za večje fizične napore kot je tek, skakanje, dvigovanje težjih bremen, sklece. 16. 3. 2010 je bil napisan predlog imenovanemu zdravniku za 4 urni delavnik. Iz obvestila Slovenske vojske - oddelka E. z dne 22. 6. 2010 (A18/2) pa izhaja, da tožnik začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto v bojni enoti ter se zanj predlaga drugo delo brez fizičnih obremenitev, dela v prahu in dimu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo vsebino potrdila Zdravstvenega doma F. z dne 24. 11. 2010, da se tožnik vodi zaradi nealergijske astme in prejema ustrezno medikamentozno terapijo. Iz ambulantnega kartona z dne 24. 1. 2011 pa izhaja, da je tožnik psihično dekompenziran in za delo ni zmožen; isto izhaja iz ambulantnega kartona iste zdravstvene ustanove z dne 15. 11. 2011.

8. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da vsi zdravstveni izvidi za tožnika, ki so bili izdani pred opravljenim razgovorom dne 18. 10. 2011, izkazujejo tožnikovo zdravstveno nezmožnost za delo in je glede na to tudi povsem razumljiva opomba v zabeležki o razgovoru, ki se sklicuje na zdraviliška spričevala. Zaradi teh se tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje očitno ni mogel udeleževati vojaških usposabljanj. Tožnik je imel določene zdravstvene omejitve že v letu 2007 in ni mogel opravljati težjih fizičnih obremenitev. Prav tako ni bil primeren za udeležbo na misijah. Zaradi slabšanja dihalnih sposobnosti ni mogel izvajati vzdržljivostnih vaj in je imel tudi psihične težave. Na podlagi izpovedi tožnika ter prič G.G., H.H., I.I., J.J., K.K. in L.L., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, upoštevaje tudi listinske dokaze, da za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi ni bilo nobenega drugega, v argumentaciji tožene stranke navedenega razloga, kot zdravstvenih razlogov. Pravilno je tudi ugotovilo, da iz gradiva za 21. kadrovski kolegij ... SV z dne 18. 11. 2011 izhaja na prvem mestu kot razlog za nepodaljšanje dejstvo, da je tožnik veliko odsoten z dela zaradi bolniškega staleža in posledično nima opravljene večine usposabljanj. V nadaljevanju se šele omenja uvedba dveh disciplinskih postopkov. Tudi glede negativne ocene za 2010 je sodišče prve stopnje sprejemljivo pojasnilo, da je ocena posledica zdravstvenega stanja, saj je razvidno, da zaradi zdravstvenih omejitev ni bil ocenjen iz nekaterih podtočk v rubriki II, zaradi katerih je bil napoten na dodatno zdravstveno oceno zdravstvene sposobnosti, kjer pa je ugotovljeno veliko omejitev pri usposabljanju in streljanju.

9. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pogodba ni bila podaljšana zaradi njegovih zdravstvenih razlogov. Le-te pa niso posledica tožnikovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Glede na obrazloženo torej ni bistveno, da naj bi tožena stranka tožnikovo pooblaščenko obvestila o razlogih, zaradi katerih tožniku ne misli podaljšati pogodbe, saj je bil ta dopis sestavljen po tem, ko je tožnik opravil razgovor glede nezmožnosti nadaljevanja oziroma nepodaljšanja pogodbe, torej takrat, ko je tožnik že uveljavljal pravice ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tudi gradivo, na katerega se sklicuje pritožba, primarno izhaja iz tega, da je tožnik odsoten, pri tem pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistveno, da iz razgovora, ki ga je tožnik opravil zaradi nepodaljšanja pogodbe o zaposlitvi, izhaja navedba o zdravniških spričevalih, in dejstvo, da se tožnik ni mogel udeleževati usposabljanj. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil razlog za nepodaljšanje pogodbe tožnikovo zdravstveno stanje, saj je bil ta razlog bistven v času pred tem, ko je tožnik pričel uveljavljati pravice iz naslova prenehanja pogodbe o zaposlitvi(dopis pooblaščenke tožnika z dne 16. 3. 2012 - A5).

10. Pritožba neutemeljena izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval na parkirišču dne 20. 1. 2011 zaradi padca, ki je bilo iz nepovaljanega gramoza, na površini pa so bile luknje in luže. Upoštevalo je izpoved tožnika, da tistega dne ni bil posebej skoncentriran, z mislimi je bil popolnoma drugje, pri vsakodnevnih težavah, ter je zato zaradi nepazljivosti stopil na spolzko podlago, izgubil ravnotežje, pri padcu pa se je lovil na roko in pri tem poškodoval levo dlan in zapestje na levi roki. Ni imel obutih zimskih čevljev, temveč obuvalo z gladkim podplatom, ker se je v vojaško uniformo vedno oblekel in preobul šele v vojašnici. Po poškodbi se je presenečen in ustrašen takoj usedel v vozilo in se odpeljal po pomoč na urgentni center pri UKC M. in se ni evidentiral pri toženi stranki. Toženo stranko je takoj zatem tudi obvestil, ko mu je zdravnik povedal, da ne bo hujših posledic - to je bilo istega dne, v roku ene ure po poškodbi. Tudi če tožnika zjutraj ni nihče videl pasti na parkirišču, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje veliko, saj tam lahko parkira okoli 100 ali 200 vozil, to ni odločilno, saj je težko opaziti tak dogodek kot je trenuten padec. Ni bistveno, da se tožnik ni takoj evidentiral, registriral oziroma iskal pomoč v ambulanti vojašnice, temveč da se je takoj napotil v urgentno ambulanto. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo podatke iz prijave zavarovalnine, ki jo je potrdila tožena stranka in iz katere izhaja, da je tožnik padel tako kot je sam trdil, torej na parkirišču, ob prihodu v službo. Zato se ne more pritožba uspešno sklicevati na to, da naj bi se s sporno listino potrdilo samo dejstvo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki oziroma da je bil v bolniškem staležu.

11. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na parkirišču tožene stranke, je tožniku pravilno prisodilo odškodnino, upoštevaje v času nastanka poškodbe veljavni prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/2002 in nasl.), ki je določal, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Splošna pravila civilnega prava so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), v drugem odstavku 131. člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost). Po 171. členu OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmernega zmanjšanja odškodnine. V skladu z 179. členom OZ, po katerem pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta torej načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.

12. Pritožba nima razlogov glede samega temelja odškodninske odgovornosti, glede katere je sodišče prve stopnje štelo, da je podana tako krivdna kot objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, kot tudi ne glede višine dosojenega zneska. Zato je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da pritožba v tem delu ni utemeljena, pri čemer se sodišče prve stopnje v celoti strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na krivdno in objektivno odgovornost tožene stranke ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

13. Glede dosojenega zneska odškodnine v znesku 1.600,00 EUR, oziroma ob upoštevanju tožnikovega soprispevka v višini 50 % v višini 800,00 EUR, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik ob padcu utrpel udarnino levega zapestja. Zaradi poškodbe je bil v bolniškem staležu od 20. 1. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z nevšečnostmi v času zdravljenja in telesnimi bolečinami ugotovilo, upoštevaje ugotovitve izvedenca travmatologa dr. N.N., da je trpel hude telesne bolečine, ki so trajale od nastanka padca do zaključka pregleda v urgentni kirurški ambulanti v času ene ure. Srednje intenzivne telesne bolečine je trpel šest tednov in je potreboval zdravilo za lajšanje bolečin v obliki tablet. Slabo intenzivne telesne bolečine je tožnik občasno še trpel ob spremembi vremena in naglih močnih gibih v poškodovanih delih telesa v času dveh mesecev in je izjemoma potreboval zdravilo proti bolečinam v obliki tablet. Tožnik je opravil preglede pri kirurgu, fiziatru in izbranem zdravniku. Tožnik je moral 12 dni nositi trikotno ruto (mitelo), tri tedne pa mavčno dokomolčno longeto. Opravil je tudi fizikalno terapijo. Diagnostično je bil RTG obsevan za kratek čas s pravilnimi časovnimi presledki in to rentgensko obsevanje ni zapustilo nobenih posledic na obsevane dele tožnikovega telesa. Dva meseca in 25 dni je imel manjše zmožnosti za opravljanje delovnih opravil. Nadalje je utrpel hud primarni strah v času nekaj delov sekunde, dokler ni ugotovil, da poškodba ni tako huda, da bi mu ogrozila življenje in je sam iskal pomoč v urgentni ambulanti. Sekundarni strah je utrpel v obliki srednje intenzivne zaskrbljenosti za način zdravljenja, zlasti levega zapestja, ki je pomembno pri opravljanju vseh opravil. Strah je trajal tri do štiri tedne, ko je sam ugotovil, da zdravljenje poteka dobro. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega ugotovilo, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo glede na navedeno 1.200,00 EUR za nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti, strah 100,00 EUR ter telesne bolečine 300,00 EUR, skupaj 1.600,00 EUR, ob upoštevanju 50 % sokrivde pa 800,00 EUR. Takšna odločitev pa je v skladu s 179. členom OZ.

14. Glede na to, da je šlo za nezgodno zavarovanje, ki je osebno zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da se izplačani znesek zavarovalnine v višini 600,00 EUR, ki je bil tožniku iz tega razloga že izplačan, ne všteva v odškodnino in iz tega razloga dosojenega zneska 800,00 EUR ni znižalo. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 154/2014 z dne 3. 1. 2015, sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009 in sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 122/2006 z dne 20. 9. 2007), saj iz vseh sodb, tako tistih, ki jih je upoštevalo sodišče pri svoji odločitvi, kot tistih na katere se sklicuje pritožba, izhaja, da stranka lahko dokaže, da gre za nezgodno zavarovanje in ne za zavarovanje odgovornosti in da je v takem primeru nebistveno, če plačuje zneske premij delodajalec oziroma tožena stranka. Ker iz zavarovalne police nesporno izhaja, da gre za nezgodno zavarovanje in ne za zavarovanje odgovornosti, je v konkretnem primeru dopuščena kumulacija odškodnine, v skladu z 972. členom OZ.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP). Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 93, 93/4, 93/6.
Zakon o službi v Slovenski vojski (2007) - ZSSloV - člen 61, 61/1.
Zakon o delovnih razmerjih (1990) - ZDR - člen 184, 184/1.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 171, 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDky