<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 718/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.718.2016
Evidenčna številka:VDS00000277
Datum odločbe:09.03.2017
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), mag. Biserka Kogej Dmitrovič
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dodatek za delovno dobo - individualna pogodba o zaposlitvi - dogovor - pogodbena volja strank - bruto plača

Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR oziroma ZDR-1 dogovor med delavcem in delodajalcem, da se dodatek za delovno dobo všteje v mesečno bruto plačo.

V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR oziroma enako določbo ZDR-1 je (mesečna) plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da so dodatki lahko del (mesečne) bruto plače, ne morejo pa biti del osnovne bruto plače in nasproten dogovor ni skladen s 126. členom ZDR oziroma ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, naj za tožnika obračuna vsoto prikrajšanj mesečnih plač v bruto znesku 2.855,51 EUR, od tega zneska obračuna in plača prispevke in akontacijo dohodnine, tožniku pa nakaže preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 5. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za bruto znesek 1.285,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2015 dalje, je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača 448,29 EUR stroškov postopka, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče priznalo seštevek vseh dodatkov za obdobje od junija 2010 do oktobra 2010 in za čas od novembra 2010 do oktobra 2014 ali le za drugo obdobje, tj. obdobje veljavnosti individualne pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbe ZDR-1. V času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po točkovnem sistemu je tožena stranka tožniku obračunala dodatek za delovno dobo na osnovno plačo. Od sklenitve individualne pogodbe o zaposlitvi (novembra 2010) dalje pa mu je ta dodatek obračunavala kot del skupne mesečne plače, ki je bila dogovorjena s pogodbo. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da je v nasprotju z ZDR-1 dogovor, da so v mesečno plačo zajeti tudi dodatki. Opozarja, da je tožnik vtoževan dodatek dobil plačan, le vključen je bil v dogovorjeno mesečno plačo, kar pa ni v nasprotju z ZDR-1, pri čemer je bila tožnikova mesečna plača bistveno višja od predpisane najnižje osnovne plače za VII. tarifni razred po kolektivni pogodbi dejavnosti. Tudi stimulacija za prisotnost je bila tožniku v skladu s pogodbami o zaposlitvi obračunana na osnovno plačo do vključno oktobra 2010, od novembra 2010 dalje pa vključena v mesečno skupno plačo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zahtevku za obračun in izplačilo dodatka za delovno dobo, ki mu je v celoti ugodilo, in o zahtevku za obračun in izplačilo stimulacije za prisotnost, ki mu je delno ugodilo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 12. 2009 do 21. 3. 2014, vtoževane terjatve pa se nanašajo na obdobje od junija 2010 do vključno januarja 2014. V tem obdobju je imel tožnik sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi:

- s pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 5. 2010, ki je veljala od 1. 6. 2010 dalje, sta se pravdni stranki dogovorili (4. člen): da bo tožnik za opravljeno delo prejel plačilo v skladu z veljavno Kolektivno pogodbo, Podjetniško kolektivno pogodbo ter ostalimi splošnimi akti podjetja, da je tožnik razvrščen v VIII. tarifni razred (št. točk 1080) ter da bo prejel osnovno/izhodiščno plačo, ki na dan sklenitve pogodbe znaša 1.269,96 EUR bruto ter da je upravičen tudi do dodatkov na pogoje dela, dodatkov na delovno dobo in (dodatkov) iz naslova motivacijskega nagrajevanja;

- z (individualno) pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010, ki je veljala od 1. 11. 2010 dalje, sta se pravdni stranki dogovorili (6. člen): da bo tožnik za svoje delo in s pogodbo dogovorjene delovne naloge prejemal mesečno plačo v višini 1.800,00 EUR bruto ter nadomestila in povračila stroškov, povezanih z delom, in variabilni del plače, ter

- z (individualno) pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 4. 2011, ki je veljala od 1. 5. 2011 dalje, sta se pravdni stranki dogovorili enako kot v prejšnji (individualni) pogodbi o zaposlitvi, le za višjo mesečno plačo 3.000,00 EUR bruto, k tej pogodbi o zaposlitvi pa sta 30. 10. 2012 sklenili še aneks št. 1 z veljavo od 1. 11. 2012 dalje, s katerim sta se dogovorili za višjo mesečno plačo 3.500,00 EUR bruto.

8. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, za katero obdobje je sodišče prve stopnje tožniku priznalo dodatek za delovno dobo, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Izpodbijana sodba tudi sicer vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, so pa ti razlogi materialnopravno zmotni, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Tožnik je v tem sporu trdil, da je utrpel prikrajšanje pri dodatku za delovno dobo in pri stimulaciji za prisotnost, ker ju je tožena stranka obračunala v njegovi osnovni mesečni plači. Tožena stranka je nasprotno trdila, da mu je navedena dodatka obračunavala v skladu z dogovorom iz (individualnih) pogodb o zaposlitvi, tj. bodisi na osnovno bruto plačo bodisi v okviru mesečne bruto plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, da sta vtoževana dodatka vključena v mesečno bruto plačo, in presodilo, da je tak dogovor v nasprotju s kogentnimi določbami prej oziroma sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. oziroma ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

10. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR oziroma ZDR-1 dogovor med delavcem in delodajalcem, da se dodatek za delovno dobo všteje v mesečno bruto plačo. Na podlagi določbe prvega odstavka 129. člena ZDR oziroma enake določbe ZDR-1 pripada delavcu dodatek za delovno dobo. Gre za zakonsko pravico delavca, glede katere velja določba 30. člena ZDR oziroma 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca. Delavec in delodajalec se v pogodbi o zaposlitvi tako ne moreta veljavno dogovoriti na primer, da delavcu pravica do dodatka za delovno dobo sploh ne pripada ali pa, da mu ta pripada v nižji višini, kot je določeno v kolektivni pogodbi. Vendar pa to ne pomeni, da med pogodbenima strankama pogodbe o zaposlitvi v zvezi s tem sploh ni možen noben dogovor. Ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Seveda ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v zakonu in kolektivnih pogodbah. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, na katero se tožena stranka v pritožbi utemeljeno sklicuje. V tej zadevi se Vrhovno sodišče RS ni opredelilo le do vprašanja, ali se mora dodatek za delovno dobo prikazovati ločeno na plačilni listi, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, ampak tudi do vprašanja, ali je dogovor o vključitvi tega dodatka v mesečno bruto plačo skladen s kogentnimi določbami zakona.

11. Na enako pravno stališče se je mogoče postaviti tudi v zvezi s stimulacijo za prisotnost. Ta dodatek k plači je bil s strani tožene stranke določen s sklepom z dne 28. 9. 2001, ki po vsebini predstavlja notranji akt delodajalca. Tudi za stimulacijo za prisotnost velja, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita, da se v pogodbi o zaposlitvi določi (mesečna) plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi ta dodatek, če je hkrati delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v zakonu in kolektivnih pogodbah.

12. Vprašanje sklenitve takšnega dogovora se v tem sporu postavlja (le) v zvezi s tožnikovima (individualnima) pogodbama o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010 in z dne 28. 4. 2011, s katerima je bila dogovorjena mesečna plača v bruto višini 1.800,00 EUR oziroma 3.000,00 EUR (z aneksom pa 3.500,00 EUR). Glede na to, da ti dve pogodbi o zaposlitvi izrecnega dogovora o dodatkih ne vsebujeta, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo pravi namen pogodbenih strank (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.1 ). Nasprotno pa tožnikova (z vidika vtoževanega obdobja prva) pogodba o zaposlitvi z dne 11. 5. 2010 vsebuje dogovor o osnovni bruto plači in dogovor o dodatkih, med drugim tudi o dodatku za delovno dobo in (dodatku) iz naslova motivacijskega nagrajevanja (kamor bi lahko šteli tudi simulacijo za prisotnost). Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno opozarja na razliko v določilih navedene pogodbe o zaposlitvi v primerjavi z (individualnima) pogodbama o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010 in z dne 28. 4. 2011 ter s tem na razlikovanje med osnovno in v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno mesečno bruto plačo. V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR oziroma enako določbo ZDR-1 je namreč (mesečna) plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da so dodatki lahko del (mesečne) bruto plače, ne morejo pa biti del osnovne bruto plače in nasproten dogovor ni skladen s 126. členom ZDR oziroma ZDR-1. Sodišče prve stopnje navedenega razlikovanja med osnovno in v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno (mesečno) plačo zmotno ni upoštevalo pri presoji sklenjenih dogovorov iz pogodb o zaposlitvi (čeprav je nanj v 6. točki obrazložitve sodbe opozorilo) in posledično ni ugotavljalo, ali je bil tožniku zagotovljen minimum pravic, ki so določene v zakonu in kolektivnih pogodbah.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, kakšen je bil dejanski dogovor med strankama glede vtoževanih dodatkov v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2010 in kakšen v času veljavnosti (individualnih) pogodb o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010 in z dne 28. 4. 2011 (h kateri je bil sklenjen še aneks). Nato bo moralo veljavnost takšnega dogovora presojati ob upoštevanju kogentnih določb ZDR oziroma ZDR-1, pri tem pa upoštevati stališča pritožbenega sodišča, in s tem ugotoviti, do kolikšnega obsega pravic je tožnik upravičen. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka (v razveljavljenem delu) pa bo končno moralo sprejeti na podlagi ugotovitve, koliko in s kakšnim namenom je tožnik v vtoževanem obdobju dobil plačano ter ali je s tem tožena stranka izpolnila vse obveznosti glede vtoževanih dodatkov, ki izhajajo iz sklenjenih dogovorov med pravdnima strankama in iz (avtonomnih in heteronomnih) pravnih virov, ki opredeljujejo minimum pravic tožnika. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka.

14. Pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Ta določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 30, 129.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 32.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDM0