VDSS Sodba in sklep Pdp 730/2016

Jedro

V skladu s 212. členom ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Tožnikova terjatev iz naslova regresa za letni dopust je zapadla po začetku postopka prisilne poravnave dne 16. 4. 2012. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 2007 dalje, je v letu 2012 pridobil pravico do celotnega letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se v zavrže v delu, v katerem se nanaša na izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tretjem odstavku III. točke izreka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2015 ter posledično zahtevek za sodno razvezo in izplačilo nadomestila plače do dneva izdaje prvostopenjske sodbe (točka I). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 783,66 EUR, regres za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 789,15 EUR ter regres za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 263,58 EUR, od navedenih zneskov odvesti davke in mu izplačati ustrezne neto zneske; v presežku (za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 527,15 EUR) pa je tožnikov zahtevek zavrnilo (točka II). Ugotovilo je obstoj tožnikove terjatve iz naslova nadurnega dela na dan 16. 4. 2012 za obdobje od 15. 6. 2010 do 16. 4. 2012 v bruto znesku 853,52 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave opr. št. St 756/2012 z dne 22. 11. 2012. Z izpodbijanim sklepom je zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na znesek ugotovljenih terjatev iz naslova nadurnega dela za obdobje od 15. 6. 2010 do 16. 4. 2012, ki presegajo 54-odstotni delež v potrjeni prisilni poravnavi. Toženi strani je naložilo, da iz naslova nadurnega dela za obdobje od 17. 4. 2012 do 25. 5. 2015 obračuna bruto znesek 2.251,84 EUR, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek; višji zahtevek (za izplačilo bruto zneska 57,56 EUR iz naslova nadurnega dela) pa je zavrnilo (točka III). Toženi stranki je naložilo, da za tožnika povrne stroške postopka v znesku 419,53 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, svoje pravdne stroške pa krije sama (točka IV). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 210,00 EUR (točka V).

2. Zoper ugodilni del sodbe in sklep o zavrženju dela tožbe se pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2012 pod pogoji pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Za leto 2012 bi moralo sodišče odmeriti sorazmerni del regresa za letni dopust in ga priznati le v 54 % ter z rokom plačila do 11. 12. 2016. Trdi, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2015 zahteval izplačilo regresa za 4 leta skupaj in ne za vsako leto posebej, kot je mimo zahtevka odločilo prvostopenjsko sodišče. Meni, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker se ni opredelilo do Pravilnika o delovnem času (v nadaljevanju: Pravilnik), ki je veljal pri toženi stranki. Tožnik ni ravnal v skladu z navedenim Pravilnikom, saj bi moral koristiti presežek ur oziroma za koriščenje zaprositi toženo stranko. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo Pravilnika in dejstva, da tožnik ni zaprosil za koriščenje ur, kar je bila praksa pri toženi stranki, je nepravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati 684 nadur. Tožena stranka zatrjuje, da bi bil tožnik upravičen do izplačila nadur le, če bi dokazal, da t. i. zadržanih ur ni mogel koristiti po svoji krivdi. Poudarja, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po njegovi krivdi, zato tudi ne more koristiti presežka ur, ki jih je opravil v neenakomerni razporeditvi delovnega časa. Po stališču tožene stranke je sodišče nepravilno zavrglo del tožbe v zvezi z nadurnim delom, opravljenim v obdobju od 15. 6. 2010 do 16. 4. 2012, ki presega delež v potrjeni prisilni poravnavi. Ta del tožbenega zahtevka bi moralo sodišče zavrniti. Posledično ni pravilna odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba v delu, ki se nanaša na sklep o zavrženju dela tožbe, ni dopustna, v ostalem delu pa ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pravico do pritožbe ima stranka, ki bi ji, če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Pravni interes za pritožbo ima stranka, ki bi se ji položaj z odločbo pritožbenega sodišča izboljšal, glede na tisto, kar je zahtevala v postopku na prvi stopnji. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo del tožbe s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na znesek ugotovljenih terjatev iz naslova nadurnega dela za obdobje od 15. 6. 2010 do 16. 4. 2012, ki presegajo 54-odstotni delež v potrjeni prisilni poravnavi, se položaj pritožnice z odločbo pritožbenega sodišča v ničemer ne bi izboljšal, saj s stališča tožene stranke pomeni uspeh v pravdi zavrnilna sodba oziroma sklep o zavrženju tožbe.

6. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2015 postavil zahtevek za obračun skupnega bruto zneska 3.126,60 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leta 2012, 2013, 2014 in 2015, odvod davkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov. S tem, ko je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku bruto zneske regresa za letni dopust po posameznih letih, je odločilo v mejah tožnikovega zahtevka. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do obračuna in izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR. V skladu z 212. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 in nasl., ZFPPIPP) potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Tožnikova terjatev iz naslova regresa za letni dopust je zapadla po začetku postopka prisilne poravnave dne 16. 4. 2012. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 20/2015 z dne 2. 4. 2015, v kateri je bila pritožnica prav tako tožena stranka. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 2007 dalje, je v letu 2012 pridobil pravico do celotnega letnega dopusta. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče za leto 2012 odmeriti tožniku le sorazmerni del regresa za letni dopust.

9. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila nadurnega dela. S tem v zvezi pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Pravilnika. Z očitkom procesne kršitve tožena stranka v resnici graja neuporabo njenega splošnega akta in s tem pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ni podan. Pravilnik v 14. členu določa, da ima delavec pravico izkoristiti dovoljeni presežek v okviru premakljivega začetka in konca delovnega časa, izjemoma pa tudi v obliki prostih ur v času obvezne prisotnosti na delu ali kot proste dni. Pravilnik torej ne nalaga delavcu dolžnosti koriščenja presežka ur v obliki prostih ur oziroma prostih dni. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral tožnik zaprositi za koriščenje t. i. zadržanih ur oziroma nadur. Ker je tožnik v spornem obdobju opravil 684 ur dela preko polnega delovnega časa, ki jih ni koristil niti mu niso bile plačane, je upravičen do plačila teh ur.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 463/2007
• Sodba VIII Ips 493/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 164/2008