VDSS sodba Psp 593/2016

Jedro

Čeprav je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ne izpolnjuje pogoja gostote dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali 2. odstavka 21. člena ZIZ, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni, tako, da se besedilo: „od izdaje odločbe prve stopnje“ nadomesti z besedilom: „od izteka paricijskega roka“. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške odgovora na pritožbo krije tožnik sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2015 in št. ... z dne 11. 3. 2015. Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni 50 % in 50 % zaradi poškodbe zunaj dela, in sicer od 30. 7. 2014 dalje, s tem da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine (I. in II. točka izreka). Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 216,99 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe I. stopnje dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče ni odločilo v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom. Tožnik je namreč uveljavljal odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, nadalje razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 16. 10. 2014 dalje ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 16. 10. 2014 dalje. Zahteval je tudi, naj tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o višini in izplačevanju invalidske pokojnine ter naj tožniku povrne stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe prve stopnje dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 30. 7. 2014 dalje, med tem ko je njegov zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel v višini 50 %. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče zavrniti celoten tožbeni zahtevek, tako kot ga je postavil tožnik. Posledično tožnik ne bi bil upravičen do povračila stroškov postopka. V kolikor pa pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbenim navedbam pa tožena stranka navaja, da ni mogoče šteti, da je tožnik uspel v višini 50 % ampak zgolj v neznatnem delu. Tožnik namreč v tem socialnem sporu ni pridobil nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi česar ni mogoče šteti, da si je izboljšal svoj pravni položaj. To pa je odločilno tudi pri odločanju o stroških postopka. Razen tega je sodišče v III. točki izreka napačno določilo tek zakonskih zamudnih obresti, saj je povsem nelogično, da je tožena stranka v primeru zamude dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe I. stopnje dalje do plačila. Toženi stranki namreč ni bila naložena izdaja nobene odločbe, zato sodbe v tem delu sploh ni mogoče izvršiti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v mejah tožbenega zahtevka. Tožniku je prisodilo nekaj manj, nikakor pa ne nekaj več ali kaj drugega, kot je bilo s tožbenim zahtevkom zahtevano. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče upoštevalo temeljno načelo meritornega odločanja in samo odločalo o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Z odpravo izpodbijanih odločb in odločitvi o pravici (da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine) je prvostopenjsko sodišče odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Pritožbene navedbe so zato neutemeljene. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je sorazmerni del tožnikovih stroškov v plačilo naložilo toženi stranki. Tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti je ustrezna (beseda „odločba“ se v tem delu nanaša na sodbo). Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, razen v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti v primeru neplačila stroškov postopka, tudi pravilno razsodilo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 3. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti od 16. 10. 2014 dalje, nima pravice do invalidske pokojnine.

7. Vprašanje invalidnosti je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca, ki je podal mnenje, da je pri tožniku od 30. 7. 2014 dalje podana izguba delovne zmožnosti in sicer v višini 50 % zaradi posledic bolezni in 50 % zaradi poškodbe zunaj dela. Na podlagi takega mnenja je sodišče prve stopnje tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 30. 7. 2014 dalje in sicer delno zaradi posledic bolezni, delno pa zaradi poškodbe zunaj dela. Glede na pritožbene navedbe omenjeno med strankama ni sporno.

8. V zvezi s priznanjem pravice do invalidske pokojnine pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpolnjen osnovni pogoj določen v 41. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(1). Ni pa izpolnjen naslednji pogoj, to pa je izpolnitev minimalne pokojninske dobe, kot je določena v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Tožnik ima namreč upoštevaje tako slovensko pokojninsko dobo kot tudi dobo dopolnjeno v BiH skupaj 9 let, 3 mesece in 17 dni. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral imeti dopolnjenih najmanj 11 let pokojninske dobe. Sodišče je zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo. Tudi omenjeno med strankama ni sporno.

9. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno vprašanje, ali je sodišče odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka ter s tem v zvezi, ali je bila odločitev sodišča prve stopnje s tem, ko je poseglo v izpodbijani odločbi tožene stranke pravilna in zakonita.

10. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(2) v prvem odstavku 81. člena določa, da sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit, ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, se s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

11. Sodišče prve stopnje je ob presoji izpodbijanih odločb ugotovilo, da sta nepravilni in sicer v delu, ki se nanašata na ugotovitev kategorije invalidnosti in pa datuma nastanka I. kategorije invalidnosti in tudi glede vzroka nastanka invalidnosti. V tem primeru je po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno poseglo tako v prvostopenjsko kot tudi v drugostopenjsko odločbo tožene stranke in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Je pa sodišče prve stopnje kljub temu, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti (namesto III. kategorije, kot je to ugotovila tožena stranka) v nadaljevanju presojalo, ali so izpolnjeni ostali z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ob ugotovitvi, da ti pogoji niso izpolnjeni pa je sodišče, enako kot pred njim tožena stranka (vendar iz drugih razlogov), tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine kot neutemeljen zavrnilo. S tem, ko je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni bilo nobene potrebe, da bi posebej zavrnilo tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da odloči o višini in izplačevanju invalidske pokojnine, saj bi bila taka odločitev brezpredmetna.

12. Glede priznanja stroškov postopka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je tožnik v postopku uspel v višini 50 %. Sodišče prve stopnje je namreč odpravilo obe izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Enako kot tožena stranka pa je odločilo, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine, kar pomeni, da je tožnik le deloma uspel s svojim zahtevkom. Sodišče je pri odločanju ustrezno upoštevalo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, kjer je določeno, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške. V sporni zadevi je tožnik deloma uspel z zahtevkom, kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna povrniti del stroškov postopka, kot jih je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje.

13. Je pa pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti v primeru, če bi tožena stranka zamudila s plačilom stroškov postopka. Tožena stranka pravilno opozarja, da za tek zakonskih zamudnih obresti ni odločilna odločba (niti sodba) I. stopnje. Stranka namreč pride v zamudo z iztekom paricijskega roka dalje. Kot to izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, mora zavezanec za povrnitev stroškov postopka, ki teče pred sodiščem, na zahtevo upravičenca plačati tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali drugega odstavka 21. člena ZIZ, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano III. točko izreka spremenilo tako, da začnejo zakonske zamudne obresti teči šele od izteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje.

15. V preostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo, saj navedeni odgovor ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

------

(1) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.

Datum zadnje spremembe:

25.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 402/2016
• VDSS sodba Psp 351/2016
• VDSS Sodba Psp 311/2017