VDSS sodba Psp 7/2017

Jedro

Tožnik je bil do dneva uveljavitve starostne pokojnine upravičen do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, od dneva upokojitve pa ne več, ker je od tedaj dalje upravičen do izplačevanja starostne pokojnine. Nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je po 125. členu ZPIZ znašalo 80 % od pokojninske osnove, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti. Odmerni odstotek za starostno pokojnino je odvisen od trajanja pokojninske dobe. Odmera pokojnine pa je odvisna tudi od višine plač in nadomestil, ki jih je zavarovanec prejel v obdobju aktivnega zavarovanja, in od valorizacijskih količnikov, ki jih je potrebno uporabiti zaradi uskladitve plač iz preteklih obdobij na leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Za odmero starostne pokojnine v višini nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kar neutemeljeno uveljavlja tožnik, ni podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 3. 2016 ter začasna odločba št. ... z dne 4. 1. 2016 spremeni tako, da se višina pokojnine v izreku 347,68 EUR nadomesti z 417,61 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitve določb zakona. Navaja, da niti pokojnina v višini 417,61 EUR ni ustrezna pokojnina, kaj šele v višini 347,68 EUR. Navaja, da je toženec vsem invalidom nezakonito odpravil pravico do invalidnine in s tem napravil veliko nezadovoljstva med invalidi. Navaja, da je šel A. v stečaj in ni plačeval prispevkov v pokojninsko blagajno. Delavci so ostali brez vsega in niso dobili niti tega, kar jim je pripadalo. A. ne bo plačal delnic, preseženih plač, jubilejne nagrade ter odpravnine. Meni, da so količniki ter uzakonjene varovalke samo na papirju. Sam nima niti za položnice, kaj šele za hrano. Če ne bo plačeval položnic in izpolnjeval ostalih obveznosti, mu preti izvršba. Opisuje, v kakšni situaciji so se znašli ogroženi upokojenci. Predlaga ugodno rešitev in upa, da mu bo ostal znesek 417,61 EUR. V nasprotnem primeru se bo pritožil na Evropsko sodišče.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 3. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno začasno odločbo št. ... z dne 4. 1. 2016. S slednjo je toženec tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 347,68 EUR na mesec od 16. 1. 2016 dalje. Sporno v tej zadevi pa je, ali je tožnik upravičen do starostne pokojnine v višini 417,61 EUR, to je v takšni višini, kot je znašalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v letu 2015.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik od 8. 10. 1990 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in je bil od 21. 4. 1993 do stečaja podjetja A., to je do 29. 7. 1998 uživalec nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Nato je bil od 30. 7. 1998 do 29. 7. 2000 prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti, od 30. 7. 2000 do 15. 1. 2016 pa je bil prejemnik nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. To nadomestilo je bilo tožniku, ker je imel na dan nastanka invalidnosti status delavca zaposlenega v Sloveniji, odmerjeno v višini 80 % od 18.589,80 SIT, ki je usklajeno na dan 30. 7. 2000 znašalo 64.200,84 SIT na mesec. Gre za odmero nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu na podlagi 1. alineje 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) od osnove določene v 125. členu ZPIZ/92. To je v višini 80 % od pokojninske osnove, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti.

7. Tako odmerjeno nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki je znašalo v letu 2015 417,61 EUR na mesec oziroma od 1. 1. 2016 v višini 420,53 EUR na mesec, se je tožniku izplačevalo vse do upokojitve, to je do 15. 1. 2016. Izrecno je namreč v četrtem odstavku 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), določeno da se z uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma najkasneje s 1. majem 2013 preneha izplačevati nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, če do tega datuma ne uveljavijo pravice do pokojnine. To v tožnikovem primeru pomeni, da je do dneva uveljavitve starostne pokojnine bil upravičen do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, od dneva upokojitve pa ne več, ker je od tedaj dalje upravičen do izplačevanja starostne pokojnine.

8. Odmera pokojnine je odvisna od več elementov in sicer od dopolnjene pokojninske dobe ter s tem v zvezi od odmernega odstotka. Ta odmerni odstotek ni vnaprej določen tako, kot je bil določen v primeru odmere nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v določbi 126. člena ZPIZ/92, ampak je odmerni odstotek odvisen od trajanja pokojninske dobe in sicer daljša je pokojninska doba, višji je odmerni odstotek. Odmera pokojnine pa je odvisna tudi od višine plač in nadomestil, ki jih je zavarovanec prejel v obdobju aktivnega zavarovanja in od valorizacijskih količnikov, ki jih je potrebno uporabiti zaradi uskladitve plač iz preteklih obdobij na leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine.

9. Ker je tožnik do 31. 12. 1999 dopolnil 28 let, 1 mesec in 19 dni pokojninske dobe, se mu je odmerni odstotek na podlagi 409. člena ZPIZ-1 za 28 let pokojninske dobe določil v višini 61 %. Preostala pokojninska doba v trajanju 1 meseca in 19 dni, dopolnjena do 31. 12. 1999 in krajša od šestih mesecev pa se je prenesla v novo vrednotenje in prištela k šestim mesecem in 29-im dnem zavarovalne dobe, prebite v zavarovanju po 1. 1. 2000. Tako je znašal odmerni odstotek za 8 mesecev in 18 dni pokojninske dobe 0,75 % oziroma skupaj 61,75 %. S takšnim odmernim odstotkom se je tožniku odmerila starostna pokojnina od pokojninske osnove, ki se je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 odmerila od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Toženec je pri odmeri pokojninske osnove za tožnika upošteval podatke o plačah od leta 1970 do 2000 in podatke o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 21. 4. 1993 do 29. 7. 1998, kot so jih javili tožnikovi delodajalci na ustreznih obrazcih M-4. Toženec je nato plače iz preteklega obdobja začasno valoriziral po 35. členu ZPIZ-2 z valorizacijskimi količniki veljavnimi za leto 2014, ker do izdaje odločb še niso bili znani valorizacijski količniki za leto 2015, to je za leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine, to je v letu 2016. Tako izračunana pokojninska osnova se je nato v skladu z določbo osmega odstavka 394. člena ZPIZ-2 preračunala s faktorjem 0,732. Glede na to, da odmerjena pokojnina s pripadajočimi uskladitvami, ni dosegla zneska pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, se je tožniku v skladu s tretjim odstavkom 390. člena ZPIZ-2 odmerila starostna pokojnina od najnižje pokojninske osnove, prav tako preračunane s faktorjem 0,732. Ob upoštevanju vseh elementov pri odmeri starostne pokojnine, je toženec tožniku začasno odmeril starostno pokojnino v višini 347,68 EUR, to je izračunana starostna pokojnina od pokojninske osnove 563,05 EUR in odmerjena z odmernim odstotkom 61,75 %.

10. Tožnik uveljavlja starostno pokojnino odmerjeno v višini 417,61 EUR, kot je znašalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v letu 2015. Vendar za priznanje starostne pokojnine v takšni višini ni podlage ne v zgoraj ugotovljenih podatkih (to je na podlagi pokojninske dobe v skupnem trajanju 28 let, 8 mesecev in 18 dni ter odmernim odstotkom 61,75 % in z upoštevanjem najugodnejša povprečja plač, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša oziroma z upoštevanjem najnižje pokojninske osnove), niti zakon ne določa, da so prejemniki nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu še nadalje po izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, upravičeni do izplačevanja tega nadomestila, odmerjenega na podlagi določb ZPIZ/92 in vnaprej določenem odmernem odstotku, to je v višini 80 %, ne glede na dejansko pokojninsko dobo.

11. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo ter dodatno obrazložilo, da bo starostna pokojnina, ker je s citiranima izpodbijanima odločbama določena z začasno odločbo v višini 347,68 EUR, dokončno odmerjena s posebno odločbo. Iz enakih razlogov in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

25.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 10/2016
• VDSS sodba Psp 709/2007
• VDSS Sodba Psp 324/2018