VDSS sodba in sklep Pdp 761/2016

Jedro

Tožena stranka tožniku ni odtegnila dela, ampak je spoštovala ugotovitve iz zdravniškega spričevala, po katerem tožnik začasno ni izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto vzdrževalec V. Tožnik torej dela po pogodbi o zaposlitvi začasno ni smel opravljati, zato ga je tožena stranka tudi utemeljeno napotila na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru ravnala s potrebno skrbnostjo, ko je tožnika napotila na čakanje na delo doma in mu v tem času poskušala poiskati drugo ustrezno delovno mesto, ki pa ga ni našla. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku skladno z določbo 43. člena ZDR-1 in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zagotoviti delo takoj, ko prejme sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se v celoti glasi:

„II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške v znesku 880,46 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku skladno z določilom 43. člena ZDR-1 in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 12. 11. 2013 za delovno mesto vzdrževalec V, šifra delovnega mesta ..., z omejitvami, zagotoviti delo takoj, ko prejme sodbo sodišča prve stopnje (točka I izreka) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene potrebne stroške v znesku 937,58 EUR v 15 dneh, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). S sklepom je tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da sodišče ugotovi, da je tožnik zdravstveno zmožen za delo na delovnem mestu vzdrževalec V, šifra delovnega mesta ..., z omejitvami, zavrglo (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 41. člena ZDSS-1, ter na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP tožniku naložilo povrnitev tožencu nastalih stroškov. Tožnik je namreč s tožbo uveljavljal pravice v zvezi s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, torej gre posledično za spor v zvezi z obstojem delovnega razmerja. Sodišče bi zato moralo uporabiti določila 38. in 41. člena ZDSS-1 in upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik zaradi slabega premoženjskega stanja, znatno šibkejša stranka od toženca. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tožnikovim zahtevkom po vrnitvi nazaj na delo, saj mu naj tožena stranka sploh ne bi odtegnila dela. Iz zaključkov izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnikovo zdravstveno stanje od dneva podpisa pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto nespremenjeno, da tožena stranka ni izkazala podlag, da o delavčevi domnevni začasni nezmožnosti za delo tožniku ne more zagotoviti omejitvam ustrezno delo in da dela tožniku ne zagotavlja. To pa je kršitev 43. člena ZDR-1. To je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo. Nesporno je, da je tožena stranka tožnika v letu 2015 ponovno napotila na preventivni zdravstveni pregled, na katerem je zdravnik brez utemeljenih razlogov izdal spričevalo o tem, da je tožnik začasno nesposoben za opravljanje svojega dela. Tožena stranka je napotnico za preveritev tožnikove zdravstvene zmožnosti izključno na podlagi Izjave o varnosti z oceno tveganja, ki pa ne predvideva testov psihologa, ergoftamologa in ORL specialista, kamor je bil tožnik napoten, saj se delo ne opravlja na način, da bi bili ti specialistični pregledi potrebni. Tožnik je zatrdil, da je delo z omejitvami popolnoma sposoben opravljati. Za napotitev na preventivni zdravstveni pregled pred iztekom petletnega obdobja ni bilo ne zakonskega in tudi ne dejanskega razloga, o tem pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

Nadalje navaja, da je materialno pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je sodno varstvo, ki ga uveljavlja tožnik nedopustno. Pogoje za vložitev ugotovitvene tožbe določa 181. člen ZPP. Nesporno je, da ima tožnik pravni interes za ugotovitev obstoja njegove zdravstvene zmožnosti, saj o njej ni odločal še nihče. Po stališču pritožbe bi se moralo o tem zahtevku odločati vsaj kot o predhodnem vprašanju, saj bi sodišče prve stopnje o dajatvenem zahtevku lahko odločalo šele, ko bi odločilo o ugotovitvenem zahtevku, glede katerega pa, razen da je zaslišalo tožnika, ni izvajalo nobenih dokazov.

Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, do sedaj nastali stroški pa naj se štejejo kot nadaljnji stroški postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja (razen delno v stroških postopka), v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni kršila določbe 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da mora delodajalec zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi, in mora, če ni drugače dogovorjeno, delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti, in mu omogočiti dostop do poslovnih prostorov. Tožena stranka tožniku ni odtegnila dela, ampak je spoštovala ugotovitve iz zdravniškega spričevala z dne 1. 6. 2015, po katerem tožnik začasno ni izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto vzdrževalec V. Tožnik torej dela po pogodbi o zaposlitvi začasno ni smel opravljati, zato ga je tožena stranka tudi utemeljeno napotila na čakanje na delo doma. O tem, kateri specialistični pregledi so bili za ugotovitev tožnikove zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela po podpisani pogodbi o zaposlitvi potrebni, odloča pooblaščeni zdravnik glede nato, kakšne psihofizične lastnosti so za opravljanje dela potrebne. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi.

8. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da za napotitev na preventivni zdravstveni pregled pred iztekom petletnega obdobja ni bilo ne zakonskega ne dejanskega razloga. Iz 10. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur. l. RS, št. 87/02, 29/03, 124/06 in 43/2011) izhaja, da je delodajalec v določenih primerih (tudi npr. pri zmanjšani delovni zmožnosti) dolžan delavca poslati tudi na druge usmerjene preventivne zdravstvene preglede, kar je v skladu z določbo 36. člena Zakona o varstvu pri zdravju (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11), po katerem mora delodajalec zagotoviti zdravstvene preglede delavcev, ki ustrezajo tveganjem za varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ima po 17. členu Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih tudi delavec pravico zahtevati presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu pri posebni zdravniški komisiji v 15 dneh po prejemu ocene. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru ravnala s potrebno skrbnostjo, ko je tožnika napotila na čakanje na delo doma in mu v tem času poskušala poiskati drugo ustrezno delovno mesto, ki pa ga ni našla.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku skladno z določbo 43. člena ZDR-1 in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zagotoviti delo takoj, ko prejme sodbo sodišča prve stopnje.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik zdravstveno zmožen za delo na delovnem mestu vzdrževalec V, šifra ... z omejitvami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zahtevek, kot ga je postavil tožnik, ne more biti predmet sodne presoje, saj gre za ugotovitev dejstva, z ugotovitveno tožbo pa obstoja oziroma neobstoja določenih dejstev ni mogoče zahtevati.

11. Delno pa je utemeljena pritožba v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka. Neutemeljeno sicer tožnik navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbi 38. in 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Določbe 2. odstavka 38. člena tega zakona ni mogoče uporabiti, saj je imel tožnik pooblaščenca, ki je odvetnik. Spor o ugotovitvi zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela pa ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, zato tudi določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 ni mogoče uporabiti. Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kot potrebne stroške toženi stranki priznalo stroške za posvet s stranko po tar. št. 39/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) v znesku 22,95 EUR in stroške za pregled dokumentacije po tar. št. 39/2 v znesku 22,95 EUR, z materialnimi stroški in DDV. Ti stroški niso potrebni stroški, saj so všteti v sestavo in vložitev odgovora na tožbo po tar. št. 15/b,c. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče znesek stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znižalo za 57,12 EUR, tako da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 880,46 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje delno zavrglo tožbo, neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP). Ker je pritožba zoper odločitev o stroških postopka delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela uspela v tako malem delu, da skladno z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

23.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 563/2014
• VDSS Sodba Pdp 680/2022
• VDSS sodba Pdp 481/2007