VDSS sodba Pdp 755/2016

Jedro

Toženec (delavec tožeče stranke) je v spornem obdobju sicer kršil določbe svoje pogodbe o zaposlitvi s tem, ko je kršil splošne akte delodajalca tožeče stranke, ki so določali obveznost sestave ustreznega medicinskega dokumenta, ki izkazuje opravljeno zdravstveno storitev, saj ni pripravil izvida za vsako izvedeno storitev akupunkture, vendar pa tega ni storil iz hude malomarnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 9.557,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo je tožeča stranka terjala od toženca (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.063,26 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pri ugotavljanju, ali je toženec ravnal namenoma ali iz hude malomarnosti, je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ki je tudi v nasprotju z listinami v spisu, in sicer izpisi iz BIRPIS-a za zdravnici A.A. in B.B., zaradi česar zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi, da je toženec dokumentacijo v zvezi s storitvijo akupunkture opravljal na način, kot je bil pri tožeči stranki uveljavljen. Navaja, da je z vlogo z dne 25. 4. 2016 sodišču prve stopnje priložila listinske dokaze (izpise iz BIRPIS) za druge izvajalce akupunkture pri tožeči stranki, iz katerih izhaja, da sta drugi zdravnici rubriko „izvid-mnenje“ izpolnjevali ob vsaki opravljeni terapiji akupunkture, in s tem v zdravstveni dokumentaciji na zadosten način evidentirali, da je bila storitev opravljena. Trdi, da toženec tem trditvam in dokazom ni nasprotoval. Ponavlja, da toženec rubrike „izvid-mnenje“ ni izpolnjeval ob vsaki opravljeni akupunkturi, iz česar po njenem mnenju sledi, da je njegovo ravnanje bistveno odstopalo od ravnanja povprečnega (normalno skrbnega) zdravnika pri tožeči stranki. Sklicuje se na izpoved prič C.C. in D.D., iz katerih izhaja, da zdravniki izvide delajo v 99 oziroma 100 %. Meni, da je toženec, ki tega ni počel, ravnal hudo malomarno. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali je toženec ravnal namenoma ali iz hude malomarnosti, zmotno ugotovilo dejansko stanje v nasprotju z izpovedjo priče dr. E.E. Povzema del njene izpovedi in zatrjuje, da iz nje izhaja, da je bil toženec seznanjen z ugotovitvami nadzora ZZZS iz leta 2013 ter trdi, da je sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da se navedena zdravnica ne spominja, ali je dejstvo, da so zdravniki dolžni pripraviti izvide tudi za vmesne akupunkture, prenesla tožencu. Glede na to zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da dejstvo, da je bil toženec seznanjen z ugotovitvami nadzora ZZZS iz leta 2013, da je dolžan pripraviti izvide tudi za vmesne akupunkture, izhaja tudi iz elektronskega sporočila F.F. z dne 2. 9. 2013, iz katerega izhaja, da so bili tega dne vsi, ki sodelujejo pri evidentiranju in obračunavanju zdravstvenih storitev v protibolečinski in anesteziološki ambulanti, seznanjeni z ugotovitvami nadzora, torej nesporno tudi toženec. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, da toženčevo ravnanje ni hudo malomarno, v celoti oprlo na izpoved priče dr. G.G., ki pa je po njenem prepričanju neverodostojna. Izpostavlja, da je priča pri svoji izpovedi prihajala sama s seboj v nasprotje, predvsem pa v nasprotje z listinami v spisu, do česar se po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma izpovedi te priče ni dokazno ocenilo. Glede na to zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi, da dr. G.G. ni bila seznanjena z ugotovljenimi nepravilnostmi nadzora iz leta 2013, kar dokazuje z izpisom iz knjige prejete pošte, iz katerega izhaja, da je bilo 30. 9. 2013 obvestilo o opravljenem rednem nadzoru dostavljeno v vednost navedeni priči. Navaja, da ta dokaz dostavlja šele v pritožbi, saj ni pričakovala, da bo sodišče prve stopnje izjavo priče razumelo v smislu, da dr. G.G. ni bila seznanjena z ugotovljenimi nepravilnostmi pri nadzoru v letu 2013, še posebej ob dejstvu, da je izpovedala, da je videla tudi zapisnik nadzora ZZZS iz leta 2013. Predlaga, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pritožbenih navedb izhaja, da z očitkom o tej kršitvi pritožnica sodišču prve stopnje očita, da pri ugotovitvi, kakšen je bil uveljavljeni način dela glede izvidov o vmesnih akupunkturah, ni upoštevalo listinske dokumentacije (izpisov iz BIRPIS-a za dve drugi zdravnici), kar pa ne predstavlja kršitve iz navedene 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za izpodbijanje dokazne ocene, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje. To pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninski odgovornosti toženca kot delavca tožeče stranke - zdravnika specialista ... - področje anesteziologije, reanimacije in perioperativne intenzivne medicine. Ugotovilo je, da je toženec v časovnem obdobju od 1. 2. do 30. 6. 2014 sicer kršil določbe svoje pogodbe o zaposlitvi s tem, ko je kršil splošne akte delodajalca tožeče stranke, ki so določali obveznost sestave ustreznega medicinskega dokumenta, ki izkazuje opravljeno zdravstveno storitev, saj ni pripravil izvida za vsako izvedeno storitev akupunkture, vendar pa tega ni storil iz hude malomarnosti. Pravilno je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- da je pri tožeči stranki toženec kot specialist anesteziolog delal od leta 2008 dalje, v protibolečinski ambulanti pa od leta 2011 oziroma 2012 dalje;

- da je delal tako, da je izvid izdelal pri prvem pregledu pacienta v protibolečinski ambulanti, pripravil mnenje in napotke za nadaljnje (akupunkturno) zdravljenje ter izdelal izvid na koncu zdravljenja, vmesne izvide pa le, če so bile ugotovljene spremembe pri pacientu;

- da mu je bil opisani način dela predstavljen ob začetku dela v protibolečinski ambulanti in da je bil tak način dela pri tožeči stranki uveljavljen vse do kontrole ZZZS leta 2013;

- da toženec z ugotovitvami kontrole ZZZS v letu 2013 oziroma navodili tožeče stranke, da je treba izvid oziroma mnenje (odtlej) izdelati tudi za vmesne akupunkture, ni bil seznanjen;

- da zaradi navedenega tožencu ni mogoče očitati namena niti hude malomarnosti, saj ni bil seznanjen s spremembo o načinu priprave dokumentacije v letu 2013 in posledično ni mogoče ugotoviti, da bi se zavedal, da zaradi opustitve priprave medicinske dokumentacije pri vseh storitvah akupunkture lahko pride do nastanka škode tožeči stranki (nepriznanja opravljenih storitev s strani ZZZS).

8. Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič, listinskimi dokazi in izpovedjo toženca. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojni posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na toženčevo izpoved in na izpoved njegove nadrejene dr. G.G. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno zavrača kot neutemeljene. V zvezi s tem le dodaja, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma neposredno po zaslišanju toženčeve nadrejene ni podala nobenih trditev, da bi bila ta priča zaradi kakršnegakoli razloga neverodostojna. Glede trditev o notranjih nasprotjih v njeni izpovedi pa pritožbeno sodišče odgovarja, da takih nasprotij glede odločilnih dejstev v njeni izpovedi ni zaznalo. Za odločitev v zadevi je bistveno, da je kot toženčeva nadrejena potrdila, da je pravilen način dela prav tak, kakršnega je uporabljal toženec (pisanje izvida oziroma mnenja le za prvo in zadnjo obravnavo v protibolečinski ambulanti). Pritožba se zmotno zavzema za to, da drugače izhaja iz izpovedi priče dr. E.E., ki naj bi izpovedala, da je bil toženec obveščen o tem, da je (najmanj od kontrole v letu 2013) dolžan tudi o vmesnih akupunkturah izdelati izvid oziroma mnenje. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno povzelo izpoved navedene priče, pritožbeno sodišče pa po vpogledu v zapisnik o njenem zaslišanju ugotavlja, da na podlagi njene izpovedi kot celote nikakor ni mogoče priti do ugotovitve, da bi navedena priča toženca obvestila o izsledkih nadzora iz leta 2013 oziroma o tem, da mora za vmesne akupunkture tudi izdajati izvid oziroma mnenje. Izpoved, da misli, da mu je to povedala oziroma da, če so zapisali, da so vse seznanili, potem so verjetno tudi jih, ne daje podlage za sklep o tem, da je priča dr. E.E. o spremenjeni praksi glede izvidov za vmesne akupunkture obvestila toženca. Prav tako niti iz obvestila z dne 2. 9. 2013 (listina A 22), ki je bilo poslano po elektronski poti naslovnici E.E., niti iz obvestila z dne 22. 4. 2014 (A 14), ki je bilo po elektronski poti poslano več naslovnikom, med katerimi ni toženca, ne izhaja, da bi bili navedeni obvestili poslani tožencu oziroma da bi bil z njima seznanjen. Iz vsebine navedenih dveh listin niti ne izhaja, da bi se nanašali prav na specifično področje izdajanja izvidov oziroma mnenj za vmesne akupunkture. V zvezi z listinskimi dokazi, ki po mnenju tožeče stranke neizpodbitno dokazujejo drugačno prakso pri drugih izvajalcih storitev akupunkture (izpisi iz BIRPIS-a za zdravnici dr. A.A. in dr. B.B. - A 27), pritožbeno sodišče odgovarja, da gre za tri izpise o opravljeni akupunkturni terapiji, ki se nanašajo na obdobje od 11. 9. 2014 do 8. 4. 2016, kar je po nadzoru nad delom toženca v aprilu 2014 oziroma po obdobju, za katerega se tožencu očita nepravilno ravnanje, kar pomeni, da jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kot dokazov o zatrjevani drugačni praksi drugih zdravnikov v spornem obdobju. Iz navedenih izvidov prav tako ne izhaja, da ni šlo za primere, o kakršnih je izpovedoval toženec, namreč take, pri katerih je v vmesnem obdobju prišlo do spremembe terapije, v kakršnih je tudi toženec izdeloval posebne vmesne izvide oziroma mnenja. Prav tako gre zgolj za tri primere vnosov v BIRPIS, na podlagi katerih prav tako ne bi bilo mogoče ugotoviti, da je šlo za utečeno drugačno prakso navedenih zdravnic, ki kot priči nista bili zaslišani. Sodišču prve stopnje pritožba neutemeljeno očita, da ni upoštevalo izpovedi prič C.C. in D.D., ki naj bi izpovedala, da so drugi zdravniki v veliki večini primerov (99 oziroma celo 100-odstotno) pravilno izdajali izvide za vsak pregled, saj navedena nista izpovedovala o konkretnem specifičnem področju izvajanja akupunkturnih terapij oziroma o tem, s kakšnim načinom dela je bil toženec seznanjen ob začetku dela v protibolečinski ambulanti.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

23.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 349/2020
• VDSS Sodba Pdp 107/2020
• VDSS sodba Pdp 146/2009