VDSS sodba in sklep Pdp 741/2016

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala po četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (po predhodnem opominu na izpolnitev obveznosti in po obvestilu inšpektorata za delo), je bila podana v skladu s 111. členom ZDR-1, zato ji je na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 sodišče utemeljeno prisodilo odpravnino za 19 let delovne dobe in upoštevaje osnovo za izračun odpravnine, kot je izhajala iz njenih plačilnih list za zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Ker tožena stranka tožnici ni poravnala njenih terjatev iz naslova plače za maj in junij 2014 in iz naslova regresov za letni dopust za leto 2011, 2012, 2013 in 2014 (za leto 2014 v sorazmernem delu glede na čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se v delu, ki se nanaša na plačilo jubilejne nagrade, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici za mesec april 2012, september 2012, marec 2013, april 2013, maj 2013, junij 2013, avgust 2013, november 2013, marec 2014 in april 2014 obračuna iz naslova razlike do minimalne plače bruto zneske, razvidne iz izreka in od teh bruto zneskov plača pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi z zapadlostjo, razvidno iz izreka (1. - 10. alineja I. točke izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici za mesec maj 2014 obračuna znesek 789,15 EUR bruto in od bruto zneska plača pripadajoče davke in prispevke, tožeči stranki pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila, kar pa zahteva več ali drugače, pa zavrnilo (11. alineja I. točka izreka) in da obračuna za mesec junij 2014 znesek 341,97 EUR bruto in, od bruto zneska plača pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 dalje do plačila, kar pa zahteva več ali drugače, pa zavrnilo (12. alineja I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati znesek 1.578,30 EUR bruto iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in od bruto zneska plačati pripadajoče davke in prispevke, nato pa tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2014 dalje do plačila (13. alineja I. točke izreka); obračunati bruto zneske regresa za letni dopust za leto 2011, 2012, 2013 in 2014 v zneskih, razvidnih iz izreka in od bruto zneskov plača dohodnino, nato pa tožnici izplača neto zneske z zapadlostjo, razvidno iz izreka (14. - 17. alineja I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 3.748,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in zapadlostjo, razvidno iz izreka (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.064,45 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (III. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati sodno takso v višini 306,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa v vsakem primeru naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da tožnica v tožbi uveljavlja, da ji je tožena stranka dolžna plačati jubilejno nagrado za 30 let dela pri toženi stranki, sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe ugotovilo, da je bila na podlagi navedb in listin v spisu tožnica pri toženi stranki zaposlena polnih 19 let, zaradi česar ji jubilejna nagrada za 30 let delovne dobe ne pripada in zato v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar v izreku izpodbijane sodbe sodišče o tem delu zahtevka ni odločilo v skladu z obrazložitvijo oziroma v tem delu zahtevka sploh ni odločilo, saj izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo jubilejne nagrade. Navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, s katero je toženi stranki naložilo, da mora od neplačanih plač za maj in junij 2014 obračunati in odvesti davke in prispevke. Iz REK-1 obrazcev za maj in junij 2014, ki jih je predložila tožena stranka izhaja, da je tožena stranka te svoje obveznosti poravnala. Napačna in tudi nejasna je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača odpravnino v znesku 3.748,46 EUR in odškodnino zaradi odpovednega roka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje štelo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala dne 13. 6. 2014, za zakonito. Ta izredna odpoved je bila nezakonita, saj zanjo niso bili izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, poleg tega pa je bila tudi prepozna. Tožena stranka je bila sicer v letu 2014 v likvidnostnih težavah, ki so bile posledica izredno nizke storilnosti zaposlenih delavcev in umetno povzročene destimulacije delavcev. Zato je bila tožena stranka primorana izplačevati plače z zamikom. Tožena stranka te kršitve ni mogla odpraviti drugače, kot pa da je plače v naslednjih mesecih izplačala v pogodbenem oziroma zakonskem roku. Zakonska ureditev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec zaradi tovrstnih kršitev delodajalca, delodajalcu ne omogoča učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko delodajalec ugovarjal oziroma nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, še manj pa, če izredno odpove pogodbo o zaposlitvi večje število delavcev, ki so medsebojno dogovorjeni in organizirani s strani sindikata. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot so ga izvedli delavci, pomeni zlorabo pravnega instituta te odpovedi s strani delavcev in kršitev delovnopravne zakonodaje, zaradi česar so te izredne odpovedi nezakonite. Zaradi teh odpovedi je imela tožena stranka zakonske ovire pri zaposlovanju novih delavcev in ni bila upravičena do nadomestil za uvajanje delavcev, zaradi likvidnostnih težav pa ji je bilo onemogočeno zaposlovati nove delavce na trgu dela. Ker je podalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi večje število delavcev v juniju 2014, bi bilo treba analogno uporabiti določbe ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Delavci so bili pravočasno obveščeni o zamiku plač, tožene stranke pa (razen z opominom pred odpovedjo) niso obvestili o svoji nameri, da bodo podali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri odločitvi tudi ni bilo upoštevano, da je tožena stranka invalidsko podjetje, ki mora imeti najmanj 40 % delež zaposlenih invalidov in temeljna naloga je omogočiti zaposlovanje invalidov, zaščititi njihova delovna mesta in jih integrirati v delovni proces. Plača pri toženi stranki v prejšnjih letih ni nikoli zamujala, kar pa ni bilo upoštevano pri odločitvi sodišča prve stopnje. Tudi izplačevanje plač v spornem obdobju je bilo le z nekajdnevno zamudo, kar predstavlja lažjo kršitev, tudi glede na to, da je bila tožena stranka v likvidnostnih težavah. Nepravilna je tudi odločitev o temelju zahtevka iz naslova odpravnine glede na skupinske izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kršen je bil 74., 50., 52. in 14. člen Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ob hkratnih izrednih odpovedih velikega števila delavcev ni upoštevalo določb ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Ni jasno, zakaj bi bil delodajalec, ki poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, v ugodnejšem položaju od delodajalca, kateremu je podalo izredno odpoved večje število delavcev. Sodišče prve stopnje likvidnostnih težav tožene stranke ni upoštevalo niti pri odločitvi o regresu za letni dopust za leto 2011, 2012, 2013 in 2014. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka s pritožbo.

4. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je ne da preizkusiti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala toženi stranki, zakonita. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožbenim očitkom ugotavlja, da je obrazložitev tega dela izpodbijanega dela sodbe zares zelo skopa, vendar pa je kljub temu mogoč preizkus njene pravilnosti, tako da očitana kršitev ni podana.

7. Tožena stranka v pritožbi nadalje uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni zaslišalo prič A.A., B.B. in delavcev tožene stranke, oziroma ker ni izvedlo preostalih predlaganih dokazov v zvezi s trditvijo tožene stranke, da je izredno odpovedalo pogodbo o zaposlitvi več delavcev tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi ne navaja, katere določbe ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma je ni uporabilo pravilno, tako da se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega očitka niti ne more opredeliti. V kolikor pa tožena stranka s to pritožbeno navedbo uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Z neizvedenimi dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka, se naj bi ugotavljala dejstva, ki niso bila odločilna za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

8. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala izplačilo odpravnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, razliko do višine minimalne plače, jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe, obračun ter izplačilo neizplačanih plač za maj in junij 2014, obračun ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2011, 2012 in 2013 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2014, zahtevala pa je tudi povrnitev njenih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov njenemu tožbenemu zahtevku praktično v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala dne 13. 6. 2014 po četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (po predhodnem opominu na izpolnitev obveznosti in po obvestilu inšpektorata za delo) podana v skladu s 111. členom ZDR-1, zato ji je na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 prisodilo odpravnino za 19 let delovne dobe in upoštevaje osnovo za izračun odpravnine, kot je izhajala iz njenih plačilnih list za zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni poravnala njenih terjatev iz naslova plače za maj in junij 2014 in iz naslova regresov za letni dopust za leto 2011, 2012, 2013 in 2014 (za leto 2014 v sorazmernem delu glede na čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki), je tudi glede navedenega v celoti ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je toženi stranki naložilo, da za tožnico iz naslova bruto plače odvede predpisane davke in prispevke. Iz listinskih dokazov (obrazci REK-1, B25) izhaja le, da je tožena stranka za maj in junij 2014 poravnala obveznosti iz naslova obračuna in odvoda zakonsko predpisanih dajatev za 28 oziroma 29 oseb, pri čemer pa iz obrazca ne izhaja, katere so osebe in če je med njimi tudi tožnica, prav tako ne izhaja, da so bili prispevki plačani prav za tožnico, niti v kolikšnem znesku. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje naložilo obračun in plačilo že poravnanih predpisanih dajatev od bruto zneskov tožničinih plač za maj in junij 2014, saj navedenega ni dokazala.

10. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno zatrjuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala toženi stranki 13. 6. 2014 po četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, nezakonita in da zato tožnica ni upravičena do vtoževane odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec (kar je bil po pritožbenih navedbah tožene stranke plačilni dan), temveč šele v dnevih ob koncu meseca (29. 1. 2014, 26. 2. 2014, 28. 3. 2014, 29. 4. 2014 - A14, A15, A23 do A26) in da je plačo za april 2014 prejela šele 4. 7. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo (A19). Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014 (A21), tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 13. 6. 2014. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1 in da je bil za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (pri čemer iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožena stranka v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1 izpolnila svoje obveznosti oziroma odpravila kršitve v smislu plačila zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih plač - odločba VSRS opr. št. VIII Ips 47/2016 z dne 17. 5. 2016).

11. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožena stranka plačo v spornem obdobju obračunala in izplačala prepozno iz razloga, ker je bila nelikvidna, ta nelikvidnost pa naj bi bila posledica slabega dela delavcev tožene stranke. Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (seveda ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač. Glede na jasno zakonsko določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, da lahko uveljavlja ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi le delavec, so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na pravico do učinkovitega sodnega varstva v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1. Po 4. členu ZDR-1 se delavec v delovni proces k delodajalcu vključi prostovoljno, zato lahko tudi iz njega izstopi prostovoljno in neodvisno od delodajalčeve volje (prvi odstavek 83. člen ZDR-1, 111. člen ZDR-1). Iz tega razloga delodajalec tudi ne more izpodbijati delavčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec pa ima možnost, da v primeru, če delavec od njega vtožuje izplačilo odpravnine in odškodnine po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, uveljavlja nezakonitost delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj lahko le zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja pravno podlago za pridobitev pravice do odpravnine in odškodnine po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1. Kot je bilo že ugotovljeno, tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica skupaj z ostalimi delavci, ki so podali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1, zlorabila ta institut. Če delodajalec svojih obveznosti do delavcev ne izpolnjuje ali krši njihove pravice (ki jih opredeljuje prvi odstavek 111. člena ZDR-1), imajo ti delavci zakonsko pravico podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato o kakršnihkoli zlorabah tega instituta v primeru podaje takšnih izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti (niti takrat, če izredno odpove pogodbe o zaposlitvi večje število delavcev).

13. Povsem neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker niso bile spoštovane določbe ZDR-1, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (členi pod 98 do 103 ZDR-1). Te določbe ZDR-1 veljajo izključno za primer, ko delodajalec ugotovi, da bo iz poslovnih razlogov (torej ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali drugih podobnih razlogov na strani delodajalca - 1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) postalo nepotrebno delo določenega (večjega) števila delavcev v 30 dneh, ne pa v primeru, ko več delavcev poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1. S posebno zakonsko ureditvijo glede odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (ki temelji tudi na mednarodno pravni ureditvi, npr. Direktiva Sveta 98/59/ES) se povečujejo obveznosti delodajalca v primeru takšnih odpovedi (obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikati, obveznost obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje, izdelava programa razreševanja presežnih delavcev), teh obveznosti pa nikakor ni mogoče prenesti na delavce, ki podajajo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke o kršitvah več členov Ustave RS, do katerih naj bi prišlo zaradi neupoštevanja določb ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

14. Nebistvene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je delavce obvestila o zamiku izplačila plač, da je tožena stranka invalidsko podjetje (torej pravna oseba s posebnim statusom), oziroma da je v preteklih letih svojim delavcem plače izplačevala pravočasno, saj to na zakonitost tožničine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima nikakršnega vpliva. Nebistvene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da pomeni zamuda pri izplačilu plač le lažjo kršitev njenih obveznosti iz delovnega razmerja, kar naj bi pomenilo, da je tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi zato nezakonita. S tem, ko je zakonodajalec tudi to kršitev uvrstil med kršitve, ki so razlog za podajo delavčeve izredne odpovedi, jo je dejansko okvalificiral kot tako hudo kršitev, da lahko zaradi nje delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ocena tožene stranke, ki se nanaša na težo te kršitve, je za rešitev tega individualnega delovnega spora torej irelevantna.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožene stranke v zvezi z regresom za letni dopust. Na podlagi tretjega odstavka 131. člena ZDR-1 se lahko s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa od 1. julija tekočega koledarskega leta, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega leta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevane likvidnostne težave tožene stranke na samo višino regresa za letni dopust, ki pripada tožnici, nimajo nobenega vpliva, saj nelikvidnost vpliva le na datum izplačila regresa za letni dopust. Tožena stranka pa ob tem ni dokazala, da bi bila nelikvidna, prav tako pa ni navedla, katera pogodba na ravni dejavnosti naj bi zanjo veljala. Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne podlage, da bi določilo drugačen datum zapadlosti vtoževanega regresa za letni dopust od tistega, ki ga določa drugi odstavek 131. člena ZDR-1 (oziroma ga je za leto 2012 določal drugi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

16. Do pritožbenih navedb, da je tožnica prejemala nižjo plačo od zneska minimalne plače zaradi bolniškega staleža, zaradi katerega naj bi bila upravičena le do 80 % nadomestila plače, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustno pritožbeno novoto. Pritožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka je namreč tekom dokaznega postopka zatrjevala, da tožnica ni dosegala norme, vendar ji je tožena stranka tudi v tem primeru bila dolžna plačati razliko do minimalne plače.

17. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala tudi plačilo jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe v bruto znesku 901,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 dalje do plačila. Ker z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o tem delu tožbenega zahtevka, kar pritožba utemeljeno uveljavlja, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, s katero izpodbija zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje, ki ga izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje, štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Tretji odstavek 327. člena ZPP pa določa, da se v primeru, če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločalo o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pravde, šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo odločiti še o tožničinem zahtevku za plačilo jubilejne nagrade, o katerem še ni bilo odločeno v izreku izpodbijane sodbe, čeprav je svojo odločitev o tem ustrezno obrazložilo (četrti odstavek 324. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker v preostalem delu niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo uspela ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama tudi tožnica, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

23.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 505/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 224/2016
• VDSS sodba Pdp 688/2015