VDSS sodba Pdp 738/2016

Jedro

Tožnik ni dokazal, da se je določenega dne poškodoval na delovnem mestu oziroma, da bi do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval, tj. da je kritičnega dne s sodelavcem sodeloval pri varjenju cevi, ko je var popustil in mu je cev padla na levo roko. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 204.311,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka 4.198,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da podlaga in razlogi sodbe niso obrazloženi. Sodišče se je selektivno opredelilo do izpovedi zgolj posamičnih prič. Navedlo je, da je sledilo direktorjevi izpovedi in da je verjelo A.A. Ni pa pojasnilo, zakaj je verjelo njima, ne pa tožniku. Dokazna ocena ne omogoča kontrole pravilnosti sklepanja. Sodišče je spregledalo, da so v korist tožene stranke izpovedale priče, ki so pri njej še vedno zaposlene ali so od nje ekonomsko odvisne. Do izpovedi tožnikove žene se sodišče ni opredelilo, tudi ne do izpovedi tožnika. Tožnik je tudi pojasnil, da mu je predstavnik tožene stranke ukazal, da mora pri zdravniku reči, da je padel v banji, to pa je bila podlaga medicinski dokumentaciji, a se sodišče do te bistvene okoliščine v obrazložitvi sploh ni opredelilo. Neutemeljeno je zavrnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ta je bil predlagan tudi v potrditev tožnikovih navedb glede mehanizma nastanka poškodbe. Izvedenec bi lahko obrazložil, da so poškodbe nastale na zatrjevani način. Gre za bistveno kršitev določb postopka. Neživljenjska je ugotovitev, da bi tožnik o nezgodi lahko sam obvestil inšpektorja za delo, zlasti glede na njegovo neznanje nemškega jezika. Ne drži, da zmerjanje s strani nadrejenega in njegove grožnje z odpovedjo niso imele vpliva na nastanek nezgode. Navedeno privede do hitrejšega izvajanja delovnih operacij, zaradi česar je povečana možnost nesreč, kar se je tudi zgodilo. Ne drži, da ni podana objektivna odgovornost delodajalca. Pod kotom odrezana 5 kg cev, ki ima oster rob in pade z višine, je nevarna stvar. Dejavnost, pri kateri se takšne cevi montirajo, je nevarna dejavnost. Sklicuje se na odločbo II Ips 745/2016, da je varjenje zaradi možnosti slabšega vara nevarna dejavnost za varilca. Zmotne so tudi ugotovitve glede krivdne odgovornosti. Tožnik je z navedbami o delu zgodaj zjutraj in pozno zvečer in o delu preko polnega delovnega časa pojasnjeval, da se je delo praviloma izvajalo v nasprotju z določili ZVZD-1 in ZDR-1. Sodišče je zgolj posamično obravnavalo tožnikove navedbe glede kršitve delovnopravne zakonodaje s strani tožene stranke, kar pa bi moralo obravnavati kot celoto glede nezakonitega načina dela pri toženi stranki. Vsa ravnanja tožene stranke predstavljajo protipravnost, ki je privedla do nastanka škode. Delovni čas je med tednom trajal od 7. do 18. ure, ob sobotah do 14. ure. Matematičen izračun pokaže, da se je delalo po 62 ur na teden, kar je kršitev 148. člena ZDR-1. Tožnik uveljavlja še kršitev postopka, ker je sodbo izdal senat, ki ni sodeloval pri izvajanju dokazov. Čeprav se je na zadnjem naroku za glavno obravnavo strinjal, da se izpovedi, podane na prejšnjem naroku, štejejo za prebrane, to ne pomeni, da ni bilo kršeno načelo neposrednosti ter Ustava RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke. Dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločitev (213. člen ZPP). Sodišče torej lahko zavrne izvedbo predlaganega dokaza, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Ker je ugotovilo, da zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen že po temelju, ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za ugotavljanje višine škode. Ne držijo tožnikove pritožbene navedbe, da je izvedenca medicinske stroke predlagal tudi za ugotavljanje mehanizma nastanka škode. Ta dokaz je npr. predlagal v točki II tožbe, ki se nanaša na navedbe v zvezi z višino škode. V pritožbi uveljavlja nedopustno novoto (337. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela neposrednosti, ki ga pritožba uveljavlja z navedbo, da je izpodbijano sodbo izdal senat, ki ni sodeloval pri izvajanju dokazov. Sodišče odloči o zahtevku na podlagi neposrednega obravnavanja, vendar pa, če zakon tako določa, lahko odloči tudi na podlagi posredno izvedenih dokazov (4. člen ZPP). Takšno izjemo ZPP dopušča ravno v zvezi z upoštevanjem zapisnikov o izvedenih zaslišanjih. Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, sme senat po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (302. člen ZPP). Tožnik ne le, da se je izjavil o upoštevanju izpovedb s prejšnjega naroka, ampak je s takšno posredno izvedbo dokazov celo soglašal. Zato so pritožbeni očitki o napačnem načinu izvajanja dokazov neutemeljeni.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje selektivno opredelilo zgolj do izpovedi posameznih prič in da dokazna ocena sodišča ne omogoča naknadne kontrole pravilnosti sklepanja. S tem pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ta določa, da mora sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti, katera dejstva šteje za dokazana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razbrati razloge o tem, kateri dokazi in katera dejstva so bila, glede na relevantno pravno podlago, odločilna pri oblikovanju dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tudi ni podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev sodbe omogoča tako preizkus dokazne ocene kot sodbe sicer.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podana odškodninska obveznost tožene stranke v zvezi z nezgodo, do katere naj bi prišlo pri varjenju cevi, in sicer tako, da je tožniku padla na levo podlaht cev in ga poškodovala.

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) je v 184. členu določal, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora delodajalec povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske obveznosti so škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med njima (obstoj teh elementov mora dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje) ter odgovornost povzročitelja škode. Ta je dolžan škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (131. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.).

11. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se tožnik dne 1. 3. 2013 poškodoval na delovnem mestu oziroma, da bi do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval - da je kritičnega dne s sodelavcem A.A. sodeloval pri varjenju cevi, da je var popustil in mu je cev padla na levo roko. Priča A.A. tega ni potrdil. Izpovedal je, da tega dogodka ni videl niti mu o tem ni povedal tožnik. Drugih neposrednih prič spornega dogodka ni bilo, sodišče prve stopnje pa je izpostavilo, da tožnik na dan nezgode o dogodku ni povedal nikomur, razen svojemu stricu, njegovega zaslišanja pa ni predlagal. Dogodka ni potrdil niti delovodja na delovišču, B.B., ki je kot priča izpovedal, da je bil o domnevni nezgodi seznanjen šele 3. 3. 2013 ter da mu je tožnik najprej povedal, da se je poškodoval pri delu z dvigalom. Ko je tožniku predočil, da tistega dne ni delal z dvigalom, se je popravil, da se je poškodoval pri varjenju cevi. Ne drži, da iz sodbe ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku. Obrazložilo je, da je sledilo izpovedi direktorja, da že 1 mm vara zdrži do 500 kg težko cev ter priči A.A., da se cev vedno zvari dvakrat, zaradi česar ni nobene možnosti, da bi padla oziroma, da se še ni zgodilo, da bi kak var popustil. Sodišče prve stopnje je pri tem poudarilo okoliščino, da je šlo za manjšo in lažjo cev, saj je imela obseg fi 50 in je bila težka 3 do 5 kg, o čemer je izpovedal tudi tožnik. Iz navedenega izhaja, zakaj sodišče ni verjelo tožniku, da se je poškodoval pri delu. Priče zgolj zaradi ekonomske odvisnosti od tožene stranke še niso neverodostojne. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do tožnikove izjave o tem, da mu je nadrejeni rekel, naj pri pregledu v bolnišnici pove, da se je poškodoval doma v banji, pa iz ostalih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da v ugotovljenih dejstvih ni bilo dovolj podlage za zaključek, da je do poškodbe prišlo na delovišču. Podobno velja za dokaz z zaslišanjem tožnikove žene. To, da sodišče njeni izpovedi ni dalo posebne teže, še ne pomeni, da izvedenega dokaza ni upoštevalo. S tem, ko je iz obrazložitve sodbe razbrati, kateri dokazi so ključni za ugotovitev odločilnih dejstev, je posredno razbrati tudi, kateri izvedeni dokazi niso ključni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene dalo pravilni poudarek relevantnim dokazom za ugotavljanje odločilnih dejstev.

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da varjenje manjše cevi, obsega fi 50 in teže 3 do 5 kg, ne predstavlja nevarnega dela, ker ob njegovem rednem poteku ni ogroženo življenje in zdravje ljudi. Zadeva IIps 745/2016, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva s konkretno zadevo. V navedeni zadevi je šlo za varjenje težke betonske stene na podest in je bilo zavzeto stališče, da takšno varjenje predstavlja v pogojih delovnega procesa nevarno dejavnost za varilca zaradi možnosti prevrnitve. V predmetni zadevi pa varjenje manjše cevi ne more predstavljati povečane nevarnosti za nastanek škode, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Pri tem tudi okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, da je šlo za cev, ki je rezana pod kotom in da je šlo za padec z višine, pri čemer slednje iz dokaznega postopka ne izhaja, ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da krivdna odgovornost tožene stranke (ob predpostavki, če bi do nezgode vendarle prišlo) ne more biti podana tudi iz razloga, ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Do okoliščin, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi in se nanašajo predvsem na splošne pogoje dela pri delodajalcu, se je izčrpno opredelilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zaključilo, da okoliščine (da so morali delavci delati na višini brez gradbenih odrov oziroma na odrih, ki so bili za delo neprimerni, trditve o slabi vidljivosti, delo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, neplačilo dodatka za nadurno delo) niso pravnorelevantne, saj niso v vzročni zvezi z zatrjevano nezgodo. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi zmerjanje nadrejenega oziroma njegove grožnje z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi povzročile nezgodo. Tudi v zvezi z neenakomerno razporeditvijo delovnega časa sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitev. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati kršitev predpisov delovnopravne zakonodaje ali predpisov s področja varnosti pri delu, ki bi vplivale na nastanek zatrjevane nezgode.

14. Na druge pritožbene navedbe, ki za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155, 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

23.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 161/2015
• VDSS sodba Pdp 316/2016
• VDSS sklep Pdp 207/2016