VDSS sodba Pdp 792/2016

Jedro

Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev. V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa mora povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,18 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun dodatka za nadurno delo, opravljeno v obdobju 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014, od prisojenih zneskov odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov s pp. Zavrnilo je zahtevek v znesku 0,48 EUR bruto (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača 741,58 EUR stroškov postopka s pp (II. točka izreka) in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti (pravilno: zoper ugodilni del in izrek o stroških postopka v II. in III. točki izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter toženki prizna nastale stroške s pp, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Toženka v pritožbi najprej izrecno navaja, da ne izpodbija sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, kjer se ugotavlja, da se neizrabljeni presežek ur po preteku referenčnega obdobja šteje za nadurno delo (tako tudi VS RS opr. št. VIII Ips 80/2015). Nepravilno pa je bilo uporabljeno materialno pravo, ko prvostopno sodišče ugotavlja, da je referenčno obdobje za zaposlene v Slovenski vojski (dalje: SV) enako kot po določilih ZDR in ZDR-1, torej od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12. koledarskega leta. Posledično je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče se je napačno postavilo na stališče, da je referenčno obdobje v SV enako referenčnemu obdobju po določilih ZDR oziroma ZDR-1, ker ni upoštevalo specialne zakonodaje na obrambnem področju v zvezi s tem vprašanjem. Nesporno je, da je tudi v SV dolžina referenčnega obdobja 6 mesecev, kot je to določeno v ZDR, ZDR-1, ZObr in tudi v Direktivi 2003/88/ES. Prav v tej direktivi pa je tudi določeno (čl. 16, 17, 19), da o določenih vidikih organizacije delovnega časa lahko države določijo odstopanja od ureditve v direktivi. Ta izjema se po direktivi določi tudi z izvršilnim predpisom. Tako se je na obrambnem področju s specialnim (izvršilnim predpisom, t. j. z 218. členom PSSV določilo odstopanje s pravilom, da je treba presežek ur koristiti v referenčnem obdobju 6 mesecev od dneva nastanka viška ur - torej ne v koledarskem smislu, kot je zmotno opredeljeno v izpodbijani sodbi. Toženka tudi izpostavlja, da se na MORS za evidentiranje in vodenje delovnega časa ter posledično za obračun predpisanih dodatkov in evidenc, uporablja enoten elektronski sistem (ARDČ - avtomatska registracija delovnega časa). S tem sistemom je zagotovljeno, da je za vsako presežno uro nad redno delovno obveznostjo, ki jo zaposleni opravi zaradi prerazporejenega delovnega časa, znan datum njenega nastanka. Ob koriščenju te presežne ure kot proste ure je znan tudi datum njene izrabe. Obračun presežka in koriščenja poteka po računovodskem standardu FIFO (First in - First out), ki pomeni, da je prva nastala presežna ura ob koriščenju tudi prva izkoriščena (izravnava delovne obveznosti). Sistem tako omogoča spremljanje časa, ki je pretekel od nastanka vsake presežne ure do njenega koriščenja. V prid navedenemu govori tudi dejstvo, da je bila problematika izplačila neizplačanega presežka ur za čas od 1. 3. 2015 dalje urejena z Odredbo ministrice za obrambo z dne 8. 1. 2016, s katero je bilo odrejeno, da se za vse presežke ur, opravljene od 1. 3. 2015 dalje v okviru neenakomerne prerazporeditve delovnega časa, ki niso bile izrabljene v 6 mesecih od nastanka, izplačajo kot nadure (130 %). Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, da je tožnik v referenčnih obdobjih od 1. 1. - 30. 6. oziroma 1. 7. - 31. 12. opravil nadure, ni pa ugotavljalo (kar bi moralo), kdaj mu toženka ni omogočila koriščenja posamezne nadure. Zaradi tega je nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo trdi, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Zato naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in toženki naloži v plačilo pritožbene stroške. Glede pritožbenih navedb toženke, da referenčno obdobje traja 6 mesecev od nastanka posamezne presežne ure delavca, ki presega njegovo delovno obveznost, je prvostopno sodišče jasno in razumljivo obrazložilo, da ni mogoče poskrbeti za izravnavo vsake posamezne presežne ure znotraj referenčnega obdobja, in sicer sprotno, ko presežna ura nastane, ker na tak način niti ni mogoče ugotoviti presežka delovne obremenitve delavca v posameznem referenčnem obdobju. Pravilna je obrazložitev prvostopnega sodišča, da zakonodaja iz obrambnega področja vprašanje neenakomerne razporeditve delovnega časa ne ureja drugače, kot je to določeno v splošni delovnopravni zakonodaji. Toženka je z izdajo Ukaza o delovnem času s SV uredila tako vprašanje referenčnega obdobja (6 mesecev) kot tudi način in obdobje za izravnavo povprečne delovne obveznosti posameznika. Tožnik poudarja, da določba 218. člena PSSV določa čas, v katerem ima delodajalec možnost s koriščenjem presežka ur izravnati delovno obveznost delavca na povprečno. To pa ne pomeni, da delavcu ni dolžna izplačati 30 % dodatka za nadurno delo. Naziranje toženke bi lahko bilo delno upoštevno, če bi tožnik vtoževal plačilo presežne ure in dodatka (130 %), saj bi v takem primeru zahtevek za plačilo presežne ure zapadel v plačilo šele po 6 mesecih od nastanka nadure. Toženka je prekludirana z navajanji, kdaj po njenem razumevanju presežna ura sploh nastane. Ob tem tožnik dodaja, da ni mogoče, da bi presežna ura nastala takoj, ko je bila oddelana, ker bi to bilo v nasprotju s pravili neenakomerne razporeditve delovnega časa in pomenom referenčnega obdobja. Enako je obrazložilo tudi sodišče prve stopnje, da presežna ura ne more nastati prej kot s potekom referenčnega obdobja. Glede pritožbenih navedb toženke v zvezi z ARDČ tožnik poudarja, da sama evidenca delovnega časa nikoli ni bila sporna. Tožnik je zahtevek podal na podlagi evidence števila ur, ki jo je vodila toženka. Plačilo dodatka za nadurno delo je zahteval od tistega števila ur, ki jih je toženka evidentirala in vodila kot delo preko polnega delovnega časa. Sistem FIFO je za ta postopek brezpredmeten. Ni pomembno, da se ure izravnavajo po sistemu first in - first out, pomemben je le izračun in evidenca delovnih ur, saj tožnik vtožuje le dodatek za nadurno delo (30 %). Kar zadeva odredbo ministrice z dne 8. 1. 2016 tožnik navaja, da prav iz te odredbe izhaja to, kar trdi tožnik. Odredba ureja izplačilo presežnih delovnih ur, ki niso bile izkoriščene kot proste ure po preteku 6 mesecev od njihovega nastanka. Tožnik pa je presežne ure izravnal (pokoristil), zaradi česar vtožuje le plačilo dodatka za nadurno delo in pri tem sploh ni pomembno, ali je presežne ure pokoristil, kdaj jo je pokoristil in kako. Očitek v pritožbi, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker v obrazložitvi prihaja samo s seboj v nasprotje, ko ugotavlja obstoj dveh referenčnih obdobij, nato pa spet le eno obdobje, je povsem nerazumljiv. Toženki je potrebno pojasniti, da mora delodajalec že znotraj referenčnega obdobja delo organizirati na način, da do presežka ur sploh ne prihaja. Zato zaposleni v SV že znotraj istega referenčnega obdobja koristijo posamezne presežne ure. Če pa daje zaključek referenčnega obdobja rezultat, da je delavec opravil presežek delovnih ur, pa ima to za posledico, da se delavcu omogoči koriščenje teh ur (izravnava), v nasprotnem pa je delodajalec po preteku 6 mesecev dolžan delavcu izplačati presežne ure v višini 130 %. Če pa delavec te ure izkoristi, mu je delodajalec dolžan plačati zanje le dodatek 30 %.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožba, kjer se toženka sklicuje na nepravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja določitve referenčnega obdobja in njenega prizadevanja, da je za delavce, zaposlene v SV, referenčno obdobje (predvsem začetek njegovega teka) določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski (PPSV, Ur. l. RS, št. 84/2009 in nasl.). O tem vprašanju je prvostopno sodišče zavzelo pravilno materialnopravno stališče, s katerim se pritožbeno sodišče v celoti strinja in dodaja, kot sledi. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik delo opravljal v delovnem času, ki je bil neenakomerno razporejen. Takšna razporeditev delovnega časa je predvidena v Zakonu o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/04 in nasl.), v katerem je v drugem odstavku 97. b člena določeno, da se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše kot šest mesecev. Tako imenovano referenčno (izravnalno) obdobje v trajanju 6 mesecev je enako kot v navedenem določilu ZObr določeno tudi:

- v prvem stavku tretjega odstavka 218. točke PSSV;

- v drugem odstavku 8. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Uredba, Ur. l. RS, št. 115/07 in nasl.);

- v četrtem odstavku točke 3.2 Ukaza o delovnem času v Slovenski vojski (priloga B1)

Delovni čas v referenčnem obdobju v posameznih delovnih dnevih traja več ali manj kot 8 ur. Delovne ure morajo biti razporejene tako, da delovni čas ne sme trajati manj kot 4 ure na dan in ne več kot 56 ur na teden. Delodajalec mora delo organizirati in delovni čas razporediti tako, da je v referenčnem obdobju v povprečju dosežen polni delovni čas. Delodajalec mora poskrbeti, da v referenčnem obdobju delavec v povprečju ne opravi več delovnih ur kot znaša polni delovni čas, kar pomeni, da mora delavcu omogočiti, da eventuelne presežke ur izrabi kot proste ure ali proste dneve. Znotraj referenčnega obdobja mora torej priti do izravnavanja, tako da ob koncu referenčnega obdobja znaša stanje nič, da torej presežkov delovnih ur ni. V kolikor delodajalec v času referenčnega obdobja ne poskrbi za takšno izravnavo ur in ima delavec višek delovnih ur, se te ure štejejo kot nadure (takšno stališče zavzeto npr. v odločbi VS RS, opr. št. VIII Ips 80/2015).

7. Nobeden od doslej navedenih predpisov ne določa, kdaj v koledarskem letu traja oziroma začne teči 6-mesečno referenčno obdobje. Ker za toženko to vprašanje ni urejeno z nobenim specialnim predpisom, je potrebno uporabiti splošni predpis, torej Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. ter ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.; oba zakona se uporabljata glede na obdobje iz tožbenega zahtevka). ZDR in ZDR-1 v členu 147/7 oziroma členu 148/7 določata 6 - mesečno referenčno obdobje v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa, pri čemer sta obe določbi identični citiranim določilom v ZObr, PSSV, Uredbi in Ukazu. Tudi v ZDR in ZDR-1 ni izrecno navedeno, kdaj traja oziroma se začne referenčno obdobje. Je pa v členu 147/2 oziroma členu 148/2 ZDR in ZDR-1 določeno, da delodajalec določi razpored delovnega časa pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta. Na tej podlagi je sodna praksa izoblikovala stališče, da referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12. (če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno). Tako je tudi glede tega vprašanja stališče prvostopnega sodišča materialnopravno pravilno.

8. Nikakor ni mogoče pritrditi toženki, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točka PSSV, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v PSSV omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se „presežek delovnih ur“, opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega „nastanka“. Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev (kar v praksi pomeni, da se to lahko zgodi v naslednjem 6 - mesečnem referenčnem obdobju). V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %), kot je to toženka tudi izrecno uredila z Odredbo ministrice z dne 8. 1. 2016, na katero se toženka sklicuje v pritožbi.

9. Toženka se smiselno pritožuje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede višine tožbenega zahtevka. Navaja (tako kot v odgovoru na tožbo), da se o tem ni mogoče opredeliti, ker je bil tožbeni zahtevek že po metodi izračuna nepravilno postavljen, poleg tega je tožnik o neizrabljenem presežku ur podal le pavšalne navedbe. Tožnik opravljenih ur (dela) ni dokazal z ustreznimi listinami, pa je sodišče prve stopnje vseeno štelo, da je tožnik uspel dokazati, da je presežek ur opravil tekom neenakomerne razporeditve delovnega časa po ukazih toženke, ki je te ure evidentirala v obračunih. Takšno stališče pa je v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1025/2015. Navedene pritožbene trditve niso utemeljene. Omenjena sodba pritožbenega sodišča z obravnavano zadevo ni primerljiva. V zadevi opr. št. Pdp 1025/2015 je tožnica vtoževala plačilo 130 % za nadurno delo, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je te „nadure“ opravljala mesečno v času trajanja referenčnega obdobja in je viške ur znotraj referenčnega obdobja tudi izkoristila kot proste ure, ki so bile normalno plačane in je torej prišlo znotraj referenčnega obdobja do izravnave ur. V nasprotju z omenjenim sporom pa gre pri tožniku za presežke, izkazane ob koncu vsakega posameznega referenčnega obdobja. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnik delo opravljal v pogojih neenakomerne razporeditve delovnega časa, presežek ur ob koncu posameznega referenčnega obdobja pa je tožnik izračunal na podlagi evidence ur, ki jih je za tožnika vodila toženka. Pritožbeno sodišče se pri tem izračunu v celoti strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča in teh ugotovitev na tem mestu ne ponavlja. Ker gre za presežke ur, ki v posameznem referenčnem obdobju niso bilo izravnane, je te ure potrebno šteti kot nadure (tako tudi odločba VSRS opr. št. VIII Ips 80/2015). V kolikor so te nadure v nadaljnjih 6 mesecih izrabljene, je delodajalec zanje dolžan plačati le dodatek za nadurno delo v višini 30 %, sicer pa 130 %. Takšna višina plačila je določena v prvem odstavku 45. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.), kjer je določeno, da dodatek za delo preko polnega delovnega časa znaša 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Tožnik je zahteval za presežke ur le plačilo dodatka 30 % in pri tem pravilno izračunal ta dodatek glede na vrednost urne postavke njegove osnovne plače, kar sta stranki na naroku 21. 6. 2016 potrdili kot nesporno dejstvo. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče glede višine tožbenega zahtevka pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Toženka v pritožbi smiselno ugovarja tudi nepravilni uporabi materialnega prava v obrestnem delu zahtevka, pri čemer naj bi sodišče prve stopnje nepravilno določilo začetek teka zamudnih obresti od 5. dne v mesecu, ki je dejansko izplačilni dan, kar pa pomeni, da je do zamude prišlo šele s 6. dnem. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Tožnik je za referenčno obdobje 1. 1. 2012 - 30. 6. 2012 od pripadajočih neto zneskov zahteval zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Prvostopno sodišče je temu ustrezno zamudne obresti pravilno prisodilo od 3. 2. 2016 dalje, saj je tega dne bila tožba vložena neposredno na sodišču, kot izhaja iz dohodne štampiljke na tožbi. Glede ostalih zahtevkov iz posameznih referenčnih obdobij pa je sodišče ugodilo zahtevku v mejah postavljenega zahtevka, pri čemer je bil začetek teka zamudnih obresti postavljen z zamikom dveh mesecev in torej za en mesec celo v tožnikovo škodo oziroma v korist toženki. Upoštevati je namreč potrebno, da je npr. zahtevek za obdobje do 31. 12. 2012 zapadel v plačilo 5. 1. 2013, tožnik pa je zamudne obresti zahteval od 5. 2. 2013 dalje. Enako je tožnik postavil zahtevek tudi za nadaljnja referenčna obdobja. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna.

11. Pritožbeno sodišče na tem mestu navaja, da je bil v tej zadevi postopek pred sodiščem prve stopnje izveden kot vzorčni postopek po določilih v 279. b členu ZPP. Zato zavzeta stališča pritožbenega sodišča veljajo tudi za ostale prekinjene postopke v individualnih delovnih sporih, ko so stranke imele možnost sodelovati v vzorčnem postopku. Pri tem pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da to velja le za zavzeta stališča, ki se nanašajo na pravna vprašanja v zvezi z referenčnim obdobjem, ne pa tudi na dejansko stanje glede višine tožbenega zahtevka in zlasti ne glede števila nadur ob koncu vsakega referenčnega obdobja. V tej zadevi je namreč pritožbeno sodišče glede tega dejanskega stanja odločalo le v okviru pritožbenih navedb. Ni pa se spuščalo v vprašanje, ali je v mesečnih urnih listah v rubriki „Stanje UR prerazpor. polnega DČ“ res navedeno tisto število ur, ki jih je ob koncu referenčnega obdobja potrebno šteti kot nadure. V posameznih mesečnih urnih listah je namreč v isti razpredelnici tudi rubrika „Stanje UR premakljiv DČ“, v katerih je prikazan negativni seštevek ur, ki se je odštel od števila, navedenega v „Stanje UR prerazpor. polnega DČ“, razlika pa je nato navedena v rubriki „Skupno stanje UR“. Navedeno bi lahko pomenilo, da se je eventuelni primanjkljaj ur odštel od presežka ur in je tako prišlo do delne izravnave znotraj referenčnega obdobja, kar je tudi pravilno, saj eventuelnega primanjkljaja ur ni mogoče kar spregledati.

12. Pritožba zoper odločitev o stroških postopka je le pavšalna, brez kakršnihkoli navedb. Zato je pritožbeno sodišče to odločitev prvostopnega sodišča preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in pri tem ugotovilo, da se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP, pri odmeri pa upoštevalo le potrebne stroške skladno s prvim odstavkom 155. člena ter tožniku pravilno priznalo stroške skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015), kot izhaja iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, pa tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa nasprotni stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjene skladno z OT, in sicer: odgovor na pritožbo 375 točk (4. točka tar. št. 15), 2 % materialni stroški in 22 % DDV, kar znaša 214,18 EUR.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1025/2015
• VDSS Sodba Pdp 838/2018
• VDSS Sodba Pdp 874/2018