<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 855/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.855.2016
Evidenčna številka:VDS0016981
Datum odločbe:23.03.2017
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - obrazložitev odpovednega razloga - obrazložitev odpovedi - naklep - huda malomarnost

Jedro

V odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Delodajalec mora konkretno navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev očitkov mora biti po vsebini dovolj določna, da lahko predstavlja podlago za uspešno pripravo delavca na zagovor (pravica do obrambe) oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi (pravica do dostopa do sodišča), poleg tega morajo biti očitki tako časovno opredeljeni, da lahko sodišče presodi pravočasnost podaje odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku tudi ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve (dejanskih) razlogov iz odpovedi.

Delavcu je zaradi kršitve mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren, torej če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. Delavcu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi objektivne odgovornosti (npr. za kršitve, ki jih storijo njegovi podrejeni). Dokazno breme, da gre za hudo malomarnost ali naklep, je na delodajalcu. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2015 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 31. 1. 2016; da ji je tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 8. 1. 2015 do 31. 1. 2016 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v višini, kot če bi delala, ter ji poravnati vse davke in prispevke iz delovnega razmerja; ter da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 36.583,83 EUR bruto, od tega zneska obračunati davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezni neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da se zavrne, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (ugotovitev o prenehanju delovnega razmerja 1. 2. 2016, priznanje pravic iz delovnega razmerja za dan 1. 2. 2016, plačilo bruto zneska denarnega povračila in za 22.663,65 EUR višje zahtevano denarno povračilo – II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.102,04 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila ter da svoje stroške postopka krije sama (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje nekaterih predlaganih prič (A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.), ki so podale pisne izjave, ni zaslišalo.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica 12. 12. 2014 odnašala poslovno dokumentacijo in listine oziroma, da je to dokumentacijo uničevala, zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedi tožnice in G.G., ki imata interes glede izida postopka. Meni, da je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazala, da je manjkajočo dokumentacijo uničila oziroma odnesla tožnica. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pisne izjave A.A., ki bi lahko potrdila navedbe tožene stranke, da so izginile nekatere pogodbe o zaposlitvi, trdi disk, ki je bil priključen na tožničin računalnik in vsi dokumenti na prenosnem računalniku tožnice. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje B.B., C.C. in D.D., njihovih izjav pa ni upoštevalo, ker jim ni bila priložena fotokopija osebnega dokumenta, v zvezi z izpovedmi zaslišanih prič pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje zatrjuje, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena tudi, če bi tožnica res uničila in odnesla le gradiva seminarjev, usposabljanj in kongresov, saj so bila last tožene stranke.

Nasprotuje tudi ugotovitvam v zvezi z očitkom iz izredne odpovedi pod točko Ad 2. Ponavlja, da je tožnica imela položaj predsednice društva in položaj direktorice zavoda, pri čemer je program I. deloval v okviru tožene stranke in so bila torej vsa sredstva tega programa sredstva tožene stranke. Navaja, da so priče izpovedale, da je tožnica poprej vedno spoštovala sklepe upravnega odbora tožene stranke, enako bi morala ravnati tudi glede posredovanja sredstev z računa zavoda na račun tožene stranke po poteku njihove vezave. Pove, da je bila tožnica pooblaščena za upravljanje z bančnim računom zavoda, tako da tega ni mogel storiti nihče drug kot ona. Trdi, da ji je mandat predsednice tožene stranke prenehal šele 4. 12. 2014 (začetek dela nove predsednice). Zatrjuje, da ji je zaradi očitane opustitve nastala materialna škoda, saj se zaradi negativnega zaključka leta tožena stranka ni mogla prijaviti na noben razpis, posledično so njene trditve v zvezi s tem dovolj konkretne. Zanjo je ključno, da je z zbiranjem sredstev na računu zavoda in opustitvijo njihovega prenakazila na račun tožene stranke tožnica ravnala samovoljno in zlorabila svoja pooblastila. Trdi, da gre pri očitkih o nenakazovanju sredstev na račun tožene stranke za konkretizirane očitke glede ravnanj, ki so bila storjena v objektivnem roku 6 mesecev. V zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A.A., ter kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Meni, da so očitki pod Ad 3, da tožnica ni izvajala nadzora nad delom zaposlenih in ni zagotavljala varnih in zdravih razmer v I., časovno opredeljeni in je odpoved glede njih pravočasna. Pove, da se nanašajo na dalj časa trajajoče ravnanje in opustitve tožnice in ne le na konkretno omenjene primere. Navaja, da se tožnici očita, da je brez ustrezne izobrazbe zaposlila kot koordinatorko oskrbe J.J., strokovne napake te delavke in neukrepanje ob opozorilih nanje ter da zaposlenim ni dajala ustreznih navodil in jih ustrezno nadzorovala. Izpostavlja primera poškodovanih uporabnikov K.K. in L.L. Ponavlja, da uporabniki niso prejemali predpisanih protibolečinskih sredstev, da je tožnica prakticirala okultizem in kvarila duševno zdravje uporabnikov in zaposlenih, s čimer je kršila obveznosti predsednice tožene stranke. Trdi, da je za ravnanje zaposlenih objektivno odgovorna tožnica kot predsednica društva. Kot zmotno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni odpovedala aneksa k pogodbi o zaposlitvi ter da ji ni očitala kršitve njegovih določb. Navaja, da so bile v aneksu navedene dodatne delovne naloge tožnice v zvezi z vodenjem programa I., ki se izvaja v okviru tožene stranke, to pa je postalo del delovnih nalog tožnice kot predsednice tožene stranke. Trdi, da je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi odpovedan tudi aneks, zato je po njenem mnenju napačen zaključek, da je odpoved nezakonita zato, ker delna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dopustna.

Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so časovno neopredeljeni očitki iz odpovedi pod Ad 4 (izvajanje psihičnega nasilja in trpinčenje zaposlenih). Trdi, da ni šlo za enkratne dogodke, temveč za dalj časa trajajoče ravnanje tožnice, ki se je stopnjevalo tako, da je postalo vsakodnevno, njegov namen pa je bilo poniževanje, vlivanje občutka strahu ter protiustavno vsiljevanje verskega prepričanja. Sklicuje se na izpoved tožnice in prič v zvezi z verskimi obredi in siceršnjim ravnanjem tožnice v zvezi s tem. Sodišču prve stopnje očita, da je vsiljevanje verskih obredov uporabnikom pri zaposlenih povzročalo stisko in občutek strahu, zaradi česar je tudi to pravno pomembno. Meni, da je tožnica izvajala vrsto različnih ravnanj, ki kot celota ustrezajo pojmu trpinčenja. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s tem razlogom za odpoved. Ponavlja, da očitki niso neutemeljeni, ker je šlo za tožničine obveznosti po aneksu, saj je odpovedala tudi aneks. Sklicuje se na svobodo vesti iz 41. člena Ustave RS zaposlenih in uporabnikov pri toženi stranki, v katero je tožnica posegala. Zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi z očitki o neenakopravnem obravnavanju uporabnikov I. (točka Ad 5) se sklicuje na izpovedi in pisne izjave prič o privilegiranim statusu uporabnika M.M. ter o večkratnih tožničinih urgencah, da morajo nekoga sprejeti mimo vrste in spreminjanju kriterijev za sprejem. Tudi ti očitki se ji ne zdijo časovno neopredeljeni, temveč zatrjuje dalj časa trajajoče samovoljno in nepravilno ravnanje tožnice v času predsedovanja toženi stranki, s katerim je izvajala pritisk nad zaposlenimi in škodovala ugledu tožene stranke. Opozarja na prepletenost funkcij in nalog, ki jih je opravljala tožnica kot predsednica tožene stranke in vodja programa I., ki je deloval v okviru tožene stranke.

Meni, da je ustrezno časovno opredeljen tudi očitek tožnici, da je na delovno mesto diplomirane medicinske sestre zaposlila J.J. (točka Ad 6). Pove, da je z njo sklenjena pogodba o zaposlitvi izginila s sedeža tožene stranke in se sklicuje na izpovedi prič. Trdi, da tožnica upravnega odbora tožene stranke ni seznanila, da navedena ne izpolnjuje pogojev za zasedbo tega delovnega mesta, ter da je bilo prav to vzrok za številne strokovne napake, vse navedeno pa bi lahko vplivalo na ugled tožene stranke. Glede očitkov v zvezi s podaljšanjem pogodbe o zaposlitvi G.G. navaja, da je bila tožena stranka ustanovitelj zavoda in je krila tudi vse stroške, torej tudi strošek njegove zaposlitve. Navaja razloge za njegovo zaposlitev in trdi, da bi enako kot k prvotni pogodbi o zaposlitvi tudi k podaljšanju te pogodbe moral dati soglasje upravni odbor tožene stranke. Sklicuje se na 21. člen statuta tožene stranke, po katerem ta organ sprejema načrt kadrov, ter navaja, da svet zavoda ni bil konstituiran. Vztraja, da je bila pogodba o zaposlitvi s G.G. sklenjena 12. 12. 2014 za nazaj, torej ponarejena. V zvezi s tem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in navaja dokaze ter indice, ki naj bi potrjevali navedeno, ter zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dalje ne soglaša niti z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnica ni javno razvrednotila dela zaposlenih, ki opravljajo delo v okviru programa ... in da ni moralno škodovala delodajalcu (očitek iz točke Ad 7). Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved same tožnice v zvezi z vizijo razvoja tožene stranke. Trdi, da je bil namen tožnice spodkopati program ..., s takšno izjavo pa je tudi moralno škodovala delodajalcu in okrnila njegov ogled, saj sta se z njo seznanila tudi zbornica N. in Ministrstvo O. ter je bilo zato ogroženo financiranje programa. Navaja, da glede na navedeno odpovedi tožnici glede na težo kršitev ni mogoče označiti za nesorazmerno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo odgovarja, prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter naložitev plačila stroškov odgovora v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, pritožbeno sodišče pa jo je moglo preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z vsemi odločilnimi dejstvi navedlo zadostne razloge. Po vsebini je razvidno, da pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, to pa je v resnici graja ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba posebej opredeliti do prav vsakega dokaza. Pritožba očita sodišču, da se sploh ni opredelilo do pisne izjave A.A. v zvezi s tem, da so izginile nekatere pogodbe o zaposlitvi, trdi disk in vsi dokumenti na prenosnem računalniku tožnice. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje v 14. točki razlogov ugotovilo, da je A.A. v izjavi navedla, da so izginile pogodbe o zaposlitvi za pet poimensko navedenih delavcev. Ker v odpovedi tožnici ni bilo očitano, da bi odnesla oziroma uničila trdi disk, se sodišču prve stopnje do tega dela izjave navedene priče ni bilo treba opredeljevati, enako velja za povsem splošno izjavo, da so izginili vsi dokumenti na prenosnem računalniku tožnice.

7. Neutemeljeno se nadalje uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti ji je pritožba (konkretno) ne očita. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožena stranka ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka tudi zato, ker sodišče prve stopnje nekaterih od predlaganih prič, ki so podale pisne izjave, ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo te dokazne predloge z obrazložitvijo, da je ugotovilo relevantna dejstva na podlagi listin v spisu in zaslišanja strank ter ostalih prič, torej zaradi njihove nepotrebnosti. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo pisne izjave A.A., C.C. in B.B., tožena stranka pa v pritožbi ne navaja, v zvezi s katerimi zatrjevanimi pravno relevantnimi dejstvi bi bilo treba navedene priče še neposredno zaslišati. Glede na to, da je tožena stranka tožnici podala odpoved 7. 1. 2015, sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo F.F., saj tožena stranka ni izrecno navedla, v zvezi s čim bi ta priča lahko izpovedovala, iz njene izjave (B 17) pa izhaja, da bi vedela izpovedovati o dogodkih, ki so se dogajali decembra 2012 in novembra 2013, glede teh pa odpoved ni pravočasna, zato to niso pravno pomembna dejstva za odločitev. Pritožbena trditev, da sta tudi D.D. in E.E. podali pisni izjavi, ne drži. V zvezi s predlaganim zaslišanjem D.D. iz odgovora na tožbo ni razvidno, za dokazovanje katerih dejstev je bila predlagana kot priča, niti ni to razvidno iz drugih vlog in pravočasnih navedb tožene stranke. To je tožena stranka sicer navedla v zvezi s predlagano pričo E.E., vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da njeno zaslišanje ni bilo potrebno. Tožena stranka v pritožbi v zvezi z nobeno od navedenih nezaslišanih prič ni navedla, v čem bi njihovo zaslišanje lahko vplivalo na izid postopka, prav tako pa ob koncu glavne obravnave, ko je sodišče zavrnilo izvedbo preostalih dokazov, ni uveljavljala te procesne napake (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi presojalo, ali je zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2015, ki je bila po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), izrečena tožnici, ki je bila zaposlena pri toženi stranki kot predsednica tožene stranke na podlagi individualne pogodbe z dne 15. 9. 2010. Pravilno je ugotovilo, da nekateri očitki iz odpovedi niso dovolj konkretizirani, glede drugih pa je ugotovilo, da tožena stranka njihove utemeljenosti ni uspela dokazati ali pa ti niso takšni, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

10. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga (prim. s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 21/2008 z dne 9. 3. 2010). Delodajalec mora konkretno navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev očitkov mora biti po vsebini dovolj določna, da lahko predstavlja podlago za uspešno pripravo delavca na zagovor (pravica do obrambe) oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi (pravica do dostopa do sodišča), poleg tega morajo biti očitki tako časovno opredeljeni, da lahko sodišče presodi pravočasnost podaje odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku tudi ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve (dejanskih) razlogov iz odpovedi (prim. s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015). Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo, da so premalo konkretizirani očitki iz točk Ad 3, Ad 4, Ad 5 (razen glede zatrjevanega privilegiranega statusa uporabnika M.M.) ter Ad 6 (glede zaposlitve J.J.). Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da se očitki ne morejo nanašati na pavšalno opredelitev o „ves čas trajajočem ravnanju oziroma opustitvah“, temveč je treba očitke konkretizirati z navedbo (vsaj primeroma navedenih) konkretn(ejš)ih historičnih dogodkov, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj takega ravnanja oziroma opustitev. Izpovedi prič v predmetni zadevi ne morejo nadomestiti konkretne opredelitve posameznih kršitev v pisni obdolžitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, enako kot ne morejo nadomestiti ustrezne trditvene podlage strank v pravdnem postopku (nedovoljeni informativni dokazi). Izredna odpoved zaradi kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi z zgoraj navedenimi očitanimi dejanji ni dovolj konkretna ne časovno in ne po vsebini, zato sodišče teh očitkov ni bilo dolžno presojati po vsebini, niti ne bi smelo toženi stranki dopustiti širjenja očitkov iz pisne obdolžitve in iz odpovedi z dodatnim navajanjem okoliščin in dejstev, ki iz same pisne obdolžitve in odpovedi ne izhajajo. Zavzemanje tožene stranke, da bi zaradi očitanega tožničinega stalnega ponavljanja istih kršitev zadostovalo, da jih v odpovedi zgolj na splošno opredeli, ni utemeljeno. Že iz pisne seznanitve bi moralo biti razvidno, za katere konkretno opisane dogodke tožena stranka šteje, da predstavljajo kršitev delovnih obveznosti, storjeno iz hude malomarnosti ali naklepoma, enako tudi iz odpovedi, prav tako bi iz obeh moralo izhajati, na podlagi česa šteje, da gre za eno od navedenih težjih oblik krivde.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je presplošen očitek, da je tožnica huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker kot odgovorna oseba v I. ni zagotavljala varnih delovnih razmer. Očitki o kršitvah, ki se nanašata na uporabnika I., K.K. in L.L. ter na gospo P.P. so časovno povsem neopredeljeni, očitek, da uporabnikom ni želela dajati protibolečinskih sredstev, pa je povsem splošen tudi po vsebini, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na to pravilno sklenilo, da ni mogoče presoditi, ali je odpoved v zvezi s temi kršitvami pravočasna. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožnica izpovedovala, da se je dogodek, v katerem je izbruhnil požar, v katerem je bila K.K. poškodovana, zgodil 19. 3. 2014, kar pomeni, da je prepoved v zvezi z njim prepozna. V zvezi s padcem L.L. s postelje in odtegovanjem analgetika P.P. pa ne iz odpovedi ne iz spisa ne izhaja, kdaj naj bi to se zgodilo.

12. Enako velja za očitke, ki jih pritožba navaja v zvezi z očitki iz odpovedi pod točko Ad 4, saj je tožena stranka glede tožničinega izvajanja psihičnega nasilja nad zaposlenimi in njihovega trpinčenja s sklicevanjem na izjave delavcev oziroma prostovoljcev tožene stranke zatrjevala časovno in v veliki meri tudi vsebinsko nedoločeno opravljanje krščanskih obredov v službi, ter konkretnejše dogodke (brez navedbe datuma): pokajevanje avtomobila in hotelske sobe, dogodek, ko se tožnica ni želela pogovarjati s R.R., in zavlačevanje pregleda ter podpisa poročil(a) P.P. Iz podatkov v pisni obdolžitvi in v odpovedi ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi se navedeni dogodki zgodili, niti niso razvidne konkretnejše okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče izluščiti, za katere historične dogodke je šlo, niti okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati, ali je dejansko šlo za izvajanje psihičnega nasilja oziroma trpinčenje zaposlenih (zgolj zavrnitev pogovora o „perečem problemu“, pri čemer tožena stranka vsebine problema sploh ni opredelila, ter zavlačevanje s pregledom in podpisom poročila ne vsebujeta pravno relevantnih podatkov za presojo, ali je šlo za trpinčenje na delovnem mestu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti manjkajoče časovne opredelitve kršitev.

13. Tudi očitki iz točke Ad 5 (neenakopravno obravnavanje uporabnikov I. in njihovo sprejemanje po lastnih kriterijih), razen tistih, ki se nanašajo na uporabnika M.M., so v celoti vsebinsko in časovno neopredeljeni. Da bi bila tožnici omogočena pravica do obrambe in da bi sodišče lahko ugotovilo pravočasnost odpovedi v zvezi z njimi ter jo v tem delu obravnavalo po vsebini, bi morala tožena stranka poimensko navesti, za katere uporabnike je šlo, ne zadostuje namreč očitek, da je tožnica zaposlenim „večkrat dajala urgence za sprejem uporabnikov mimo vrste“, da je „sprejemala v I. v skladu s svojimi trenutnimi potrebami in nagnjenji“ ter da so se „pogoji in postopki za sprejem spreminjali iz ure v uro“. Tudi konkretna dogodka, ki naj bi ju zaznali B.B. in P.P., nista dovolj opredeljena, da bi bilo razvidno, za katera historična dogodka gre.

14. Časovno povsem neopredeljen je tudi očitek v odpovedi, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi z J.J., ki naj ne bi imela ustrezne izobrazbe za delovno mesto, na katerem naj bi jo zaposlila tožnica. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala trditev in ne dokazala, da bi bila pogodba o zaposlitvi z navedeno delavko sklenjena v obdobju 6 mesecev pred odpovedjo (se pravi po 7. 7. 2014), zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v zvezi z njim tožena stranka ni dokazala pravočasnosti odpovedi. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je s sedeža tožene stranke izginila pogodba o zaposlitvi te delavke, zaradi česar je kršitev dokazovala s pričami. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo na podlagi izpovedi S.S., da so se izginule pogodbe o zaposlitvi poleti 2015 leta našle, ki ji tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje, bi tožena stranka to pogodbo lahko predložila sodišču prve stopnje že na prvem naroku za glavno obravnavo 28. 9. 2015 oziroma vsaj do konca glavne obravnave ob izkazu pogoja iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Tudi sicer pa bi tožena stranka lahko brez zadevne pogodbe o zaposlitvi podala trditve v zvezi s pravočasnostjo odpovedi v zvezi z zatrjevano kršitvijo, ki je bila storjena ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi z J.J., če je bila ta sklenjena v navedenem časovnem obdobju. Izvedeni dokazi pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti, priče pa tudi sicer niso podale nobenih trditev o datumu sklenitve pogodbe o zaposlitvi z navedeno delavko. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da iz izpovedi kot priče zaslišane J.J. izhaja, da se je pri toženi stranki zaposlila leta 2013, kar pomeni, da sodišče prve stopnje tega očitka pravilno ni presojalo po vsebini, saj je odpoved v zvezi z njim podana prepozno.

15. Ker je trditveno in dokazno breme v zvezi z zakonitostjo odpovedi na strani tožene stranke kot delodajalca, za njeno zakonitost pa je nujen pogoj tudi njena pravočasnost, bi tožena stranka v zvezi z zgoraj navedenimi očitki iz odpovedi morala podati trditve in predlagati dokaze, da so se očitane kršitve zgodile manj kot šest mesecev pred podano odpovedjo. Ker tega ni storila, je bil sklep sodišča prve stopnje, da ni mogoče presoditi, ali je odpoved zaradi navedenih kršitev pravočasna, utemeljen in glede na to sodišču prve stopnje ne bi bilo treba presojati teh očitkov še po vsebini.

16. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnica kot predsednica tožene stranke odgovorna za kršitve podrejenih in za pravilnost poslovanja tožene stranke, pritožbeno sodišče opozarja, da je delavcu mogoče zaradi kršitve odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 134/2015 z dne 22. 12. 2015), torej če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. Delavcu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi objektivne odgovornosti (npr. za kršitve, ki jih storijo njegovi podrejeni). Dokazno breme, da gre za hudo malomarnost ali naklep, je na delodajalcu. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 11. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovalca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Naklep ali namen v civilnem pravu je lahko direkten ali eventualen in se presoja po konkretnih merilih, medtem ko se malomarnost presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka (povprečne, običajne pri hudi malomarnosti, večje, posebne pri navadni malomarnosti). Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 352/2008 z dne 27. 9. 2010). Pritožbeno sodišče v zvezi s tožničino odgovornostjo za kršitve ugotavlja, da kot zakonita zastopnica tožene stranke ne more biti objektivno odgovorna za kršitve podrejenih ali za nedovoljeno stanje v I., katerega vodja je bila, pač pa je lahko le krivdno odgovorna za opustitev svojega dolžnega ravnanja. Vendar pa bi morala tožena stranka v zvezi s tem zatrjevati, v čem je bilo tožničino dolžnostno ravnanje v zvezi s podrejenimi, in nato navesti, katere konkretne naloge je opustila ter opredeliti njeno krivdo za te opustitve.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala kršitve, ki naj bi jo tožnica zagrešila 12. 12. 2014, ko naj bi odnašala oziroma uničevala poslovno dokumentacijo in listine. V odpovedi je tožnici v zvezi s tem dogodkom očitala (samo) storitev kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 – kaznivega dejanja po drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, 55/2008 in nasl. – KZ-1). Ta določa, da se kaznuje z zaporom do dveh let, kdor lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično ali kdor uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne poslovne knjige, listine ali spise iz prejšnjega odstavka (poslovne knjige, spisi ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor). V odpovedi je tožena stranka navedla, da naj bi tožnica odnesla ali uničila poslovno dokumentacijo in listine, povezane z delovanjem tožene stranke, med njimi projektno dokumentacijo (prijave na različne razpise ter pripadajoča poročila), policijski zapisnik o dogodku požara, v katerem je bila poškodovana K.K. ter da je bila na novo tiskana pogodba o zaposlitvi s sodelavcem G.G. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka te kršitve ni dokazala, ker niti ni dokazala, konkretno katere dokumente je tožnica uničila oziroma odnesla, zato ni dokazala, da je šlo za dokumente poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, katere dokumente je tožnica 12. 12. 2014 uničila ali odnesla, glede policijskega zapisnika pa je bilo ugotovljeno, da ga tožena stranka sploh ni imela, očitek o novem tiskanju pogodbe o zaposlitvi za delavca zavoda I. pa že pojmovno ne pomeni uničevanja oziroma odnašanja listin, kar se je v tej točki odpovedi očitalo tožnici (poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti ni šlo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi). Neutemeljena je tudi graja dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo tožnice in priče G.G. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved navedene priče in tožnice, sklicevalo pa se je na številne listinske dokaze (tudi oziroma predvsem take, ki jih je predložila tožena stranka). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Zgolj dejstvo, da ima tožnica interes, da v predmetnem postopku uspe, oziroma da naj bi imel interes tudi G.G. (pri čemer njegovega interesa v zvezi z zatrjevanim uničevanjem in odnašanjem poslovne dokumentacije s strani tožnice tožena stranka niti ne opredeli), ne more pomeniti, da bi moralo sodišče prve stopnje njuni izpovedi samodejno prezreti, ampak mora to okoliščino upoštevati pri svoji dokazni oceni, kar je tudi ustrezno storilo.

18. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni storila očitane kršitve iz točke Ad 2, tj. da 6. 11. 2014 ni nakazala sredstev s TRR zavoda I. na TRR tožene stranke skladno s sklepom upravnega odbora tožene stranke z dne 13. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo s pravilnega stališča, da sta tožena stranka in zavod I. dve ločeni in samostojni pravni osebi, položaj tožnice kot predsednice tožene stranke in direktorice zavoda I. pa je bil zato dvojen oziroma je imela v vsaki od navedenih vlog določena pooblastila in odgovornosti. Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede stališča, da tožena stranka z odpovedjo individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2010 tožnici ni odpovedala tudi aneksa k tej pogodbi z dne 30. 11. 2011, s katerim je bilo dogovorjeno, da tožnica poleg svojih nalog predsednice tožene stranke opravlja tudi naloge vodje I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje tudi odpoved vseh aneksov, ki so bili sklenjeni k njej. Vendar pa to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Ugotovitev, da tožnica ni kršila svojih delovnih obveznosti s tem, da ni nakazala denarja z računa zavoda na račun tožene stranke, je namreč vseeno pravilna. Tožena stranka se zmotno zavzema za to, da je lahko upravni odbor tožene stranke kot organ tožene stranke sprejemal odločitve v zvezi z vodenjem druge pravne osebe (zavoda I.), četudi je šlo za pravno osebo, katere ustanoviteljica je bila tožena stranka, oziroma da je ta organ lahko zakonitemu zastopniku zavoda kot samostojne pravne osebe nalagal obveznosti (npr. prenakazila sredstev). Upravni odbor tožene stranke pravno ni mogel vplivati na ravnanje zavoda I., na to pa ne more vplivati dejstvo, da naj bi tožnica kot zakonita zastopnica zavoda pred 6. 11. 2014 ravnala skladno z njegovimi sklepi. Glede na dejstvo, da je šlo za dve ločeni pravni osebi, si tožena stranka zmotno predstavlja, da je bila tožnica na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, sklenjenega s toženo stranko, na podlagi katerega je opravljala delo vodje I., dolžna upoštevati navodila upravnega odbora tožene stranke v zvezi s poslovanjem oziroma vodenjem zavoda. Do 19. 5. 2015 je bila tožnica v sodni register vpisana kot direktorica I. in kot taka je imela pooblastilo za samostojno vodenje poslov v tej pravni osebi skladno z Zakonom o zavodih. Kljub dejstvu, da je I. ustanovila tožena stranka, na njeno poslovanje tožena stranka oziroma njeni organi niso mogli neposredno vplivati, zgolj posredno je imela to možnost v obliki razrešitve direktorice zavoda in postavitve nove, kar je kasneje tudi storila. Tožnici ni mogoče očitati, da je s tem, ko sredstev z računa zavoda ni nakazala na račun tožene stranke, kršila določbe osnovne pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, saj se ta nanaša na funkcijo predsednice tožene stranke. Prav tako pa ji ni mogoče očitati, da je kršila aneks, ki se je sicer res nanašal na naloge vodje I., saj iz njega ne izhaja, da bi bila pri organiziranju ter vodenju te I. ter skrbi za njeno solventno poslovanje vezana na kakršnakoli navodila tožene stranke oziroma njenih organov. Tožena stranka nima prav, ko v pritožbi uveljavlja, da so bila vsa sredstva zavoda I. sredstva tožene stranke, saj gre za dve ločeni in samostojni pravni osebi, na kar dejstvo, da je tožena stranka ustanovila zavod z namenom prijavljanja na evropske projekte in da je sicer krila stroške zavoda, ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo še, da tožena stranka ni dokazala, da bi ji zaradi nenakazila zadevnih sredstev nastala materialna ali moralna škoda. Tožena stranka je navedla, da se zaradi finančno negativnega zaključka poslovnega leta ni mogla prijaviti na noben razpis, ni pa podala nobenih trditev o tem, kateri projekti so bili v naslednjem letu razpisani, niti, da bi bil pogoj za prijavo nanje pozitiven zaključek poslovnega leta, in ne, da je izpolnjevala siceršnje razpisne pogoje in bi bila na razpisih verjetno uspešna ter kolikšna sredstva bi iz tega prejela. Pritožbena navedba tožene stranke, da je s trditvijo, da se ni mogla prijaviti na noben razpis, zadostila trditvenemu bremenu glede nastanka škode, je tako neutemeljena. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala nobenih trditev o tem, kakšne alternativne vire financiranja je iskala, niti kakšna škoda ji je zaradi tega nastala. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na neutemeljeno zbiranje sredstev iz naslova donacij na TRR zavoda namesto na TRR tožene stranke in nenakazovanje teh sredstev na TRR tožene stranke, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za časovno in zneskovno nekonkretizirane očitke, ki jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje zato v zvezi s temi očitki tudi pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.A.

19. Tudi glede nadaljnjih očitkov iz odpovedi, glede katerih je tožena stranka dokazala pravočasnost odpovedi, je pritožba neutemeljena. Glede privilegiranega obravnavanja uporabnika M.M. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se to ni izkazalo kot kršitev obveznosti tožnice, saj gre pri oskrbi v I. za oskrbo, ki se ne izvaja po neki (togi) doktrini, temveč se oskrba izvaja glede na potrebe in izbiro bolnika. Dokazna ocena sodišča v zvezi s tem je ustrezna in vanjo pritožbeno sodišče ne dvomi, tožena stranka pa v pritožbi le pavšalno navaja, da je tožnica sama izpovedala, da je imel M.M. veliko obiskov, da je cele dneve preživel zunaj in da je bilo to moteče za delo, ne navede pa, v čem naj bi s tem tožnica škodovala interesom delodajalca. Tudi kolikor je bilo treba zaradi posebnih želja navedenega uporabnika I. prilagoditi delo pri toženi stranki, pa tožena stranka v zvezi s tem ni opredelila razloga, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico nemogoče, pri čemer ni nepomembno, da je ta uporabnik umrl več kot pol leta pred podajo izredne odpovedi tožnici.

20. Sodišče prve stopnje je glede očitka, da je tožnica 1. 9. 2014 samovoljno G.G. podaljšala pogodbo o zaposlitvi brez soglasja upravnega odbora tožene stranke, ugotovilo, da ni utemeljen. Ugotovitev je pravilna. Glede na to, da je bil G.G. zaposlen pri zavodu I., katerega direktorica je bila tožnica, je v okviru svojih pooblastil z njim 1. 9. 2014 lahko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi brez soglasja upravnega odbora tožene stranke. Kot je bilo že obrazloženo, na to ne vpliva dejstvo, da je bila tožena stranka ustanoviteljica zavoda, niti da naj bi njegovo delovanje financirala, in tudi ne dejstvo, da je k prvotni zaposlitvi istega delavca upravni odbor podal soglasje (čeprav pravne podlage za to v listinah, ki jih je predložila tožena stranka, ni). Upravni odbor tožene stranke ne more nadomestiti funkcije sveta zavoda I., saj to ne izhaja ne iz aktov slednjega ne iz Zakona o zavodih. Na pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožnica sklenila sporno pogodbo o zaposlitvi s G.G. 12. 12. 2014 za nazaj, pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj to tožnici v odpovedi ni bilo očitano. V okviru prvega dela odpovedi je tožena stranka kot kršitev 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sicer navajala, da je tožnica „na novo tiskala pogodbo o zaposlitvi s sodelavcem G.G.“, kar sploh ni kršitev, še manj ima znake očitanega kaznivega dejanja. V okviru točke Ad 6 odpovedi pa takega očitka sploh ni. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved tudi v tem delu nezakonita.

21. Kot zadnjo kršitev je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je javno razvrednotila delo zaposlenih, ki opravljajo delo v okviru programa „...“ z navedbo v ugovoru zoper verifikacijsko poročilo zbornice N., da je program zgolj ljubiteljski. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da s tako izjavo tožnica ni kršila svojih delovnih obveznosti, saj je zgolj izrazila mnenje, ki pa ni slabšalno ali žaljivo. To drži. Tožničino mnenje, iz katerega izhaja, kateremu programu sama daje prednost pri nadaljnjem delovanju tožene stranke (če bi bila še nadalje njena predsednica), samo zase ni ne slabšalno ne žaljivo. Prav tako drži ugotovitev, da tožena stranka ni opredelila, na kakšen način je navedena izjava škodovala ugledu tožene stranke, prav tako pa to, tudi če bi šlo za kršitev, ni takšne vrste kršitev, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep v zvezi s kršitvami delavca. Pritožbeni očitek o tem, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved same tožnice glede vizije razvoja tožene stranke, ki naj bi kazala na tožničin namen spodkopavanja programa „...“, je neutemeljen. Tožnici se v odpovedi kaj takega sploh ni očitalo, tudi seznanitev zbornice N. s tako izjavo tožnice pa samo zase ne izkazuje kakršnekoli moralne ali materialne škode toženi stranki. Pritožba se sicer sklicuje na izpoved Š.Š., da je bilo zaradi tožničine izjave ogroženo financiranje tega programa, vendar pa izpoved priče ne more nadomestiti pravočasno podanih trditev tožene stranke, hkrati pa gre tudi za povsem splošno in nekonkretizirano izjavo, iz katere niti ni mogoče ugotoviti, v čem se kaže ogroženo financiranje tega programa tožene stranke, ali so iz tega naslova prejeli manj sredstev ter vzročna zveza med tožničino izjavo in škodo, ki naj bi nastala.

22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).

25. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 235, 235/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2NTg2