VDSS sodba in sklep Pdp 420/2016

Jedro

Začasno premestitev posebej ureja peti odstavek 147. člena ZJU, ki določa, da je možno uradnika začasno premestiti tudi na delovno mesto, na katerem se opravljajo zahtevnejše naloge v višjem nazivu, pri čemer mora uradnik izpolnjevati pogoje glede zahtevane izobrazbe za takšno delovno mesto, vendar se ga ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv. Tožnik je bil z delovnega mesta kriminalistični inšpektor v PU E. začasno premeščen na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu (najprej na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor III, II, I v D. oddelku, kasneje na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor II v C. oddelku). Za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor je med posebnimi pogoji naveden tudi izpit iz državnotožilskega reda, za katerega tožnik posebej ne zatrjuje, da bi ga imel opravljenega, zato ni izkazano, da je tožnik ob premestitvi in ves čas premestitve na tem delovnem mestu izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Kot izhaja iz 201. člena ZDT-1 se v C. oddelek lahko začasno premestijo osebe, ki imajo pooblastila policije in najmanj deset let delovnih izkušenj - te pogoje je tožnik izpolnjeval, hkrati pa je izpolnjeval pogoj izobrazbe, zato je uporaba 5. odstavka 147. člena ZJU pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 16. 9. 2015 (I/1. točka izreka) in zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna z njim skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se mu s 1. 5. 2015 prizna napredovanje v pravici iz višjega naziva, tako da se mu priznajo pravice iz naziva višji kriminalistični inšpektor I (I/2. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna z njim skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se mu s 1. 4. 2015 prizna pravica do napredovanja v plačnem razredu v skladu z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ob upoštevanju določila 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, da lahko delavec napreduje v naziv višji kriminalistični inšpektor II največ za deset plačnih razredov.

2. Tožnik zoper navedeno sodbo in sklep vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo pridobitev predlaganih dokazov, prav tako pa ni upoštevalo številnih dokaznih predlogov tožeče stranke. K pritožbi prilaga dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ni pridobilo, in sicer Aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 17. 10. 2007, sklenjen 30. 6. 2008 med mag. A.A. in B., na podlagi katerega je navedeni napredoval v pravici iz višjega naziva. Tega dokaza tožnik ob vložitvi tožbe ni imel, je pa sodišču predlagal, da ga pridobi. Sodišče je bistveno kršilo pravdni postopek, ko se ni opredelilo oziroma ni upoštevalo ostalih izvedenih dokazov, ki so bili priloženi tožbi. Niso bili upoštevani dokazi, označeni od A11 do A18. V 13. točki sodbe sta sicer omenjena dokaza A17 in A18, vendar ni jasno, kateri dokaz je sodišče pravzaprav gledalo, saj je navedeno, da je dokaz A17 mnenje z dne 6. 4. 2009 in dokaz A18 mnenje z dne 2. 10. 2014. Ta dva dokaza je sodišče le omenilo v povezavi z napredovanjem v pravici iz višjega naziva, čeprav dejansko navedeni dve mnenji govorita o inštitutu začasne premestitve na podlagi 5. odstavka 147. člena ZJU in ne o napredovanju. Na podlagi tega sklepanja bi bila dokaza A17 dejansko mnenje z dne 19. 5. 2011 (torej ne z dne 6. 4. 2009) in A18 dejansko mnenje z dne 17. 10. 2011 (torej ne z dne 2. 10. 2014). Vendar tudi če bi sodišče prebralo navedeni mnenji, ne bi mogli priti do enakih zaključkov, kot je to navedeno v zadnjem stavku 13. člena sodbe.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov od A11 do A18 ter tudi ne mnenj iz pripravljalne vloge, saj se do njih ni niti opredelilo niti ni pojasnilo, zakaj jih ni upoštevalo. Dejansko se dokazi A16 - A18 nanašajo na to, da napredovanje v pravici iz višjega naziva obstaja. Iz dokazov A12 - A14, pa izhaja, da bodo zaposleni policisti napredovali v pravici iz naziva, a do dejanskega napredovanja potem ni prišlo zaradi kasnejših varčevalnih ukrepov. Ta pisanja delodajalca so temeljila tudi na odločitvi Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja (A11 in A15), ki jim je to pravico tudi priznala.

Ne drži, da so tožnikove pravice iz naziva višji kriminalistični inšpektor II določene za celotno obdobje začasne premestitve. V aneksu to ni navedeno, še posebej pa ne izrecno, kot to navaja sodba. Sodišču bi moralo biti znano, da v pogodbah o zaposlitvi ni določil, da bi pravice iz naziva (ne glede na to, ali je delavec imenovan v naziv ali ne) imele dodane določbe, da te pravice veljajo stalno, ali le do napredovanja, ali celo, da bi bilo v pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno, da ima delavec pravico do napredovanja. Sodišče je spregledalo določilo v aneksu, ki izrecno navaja, da se lahko delo opravlja v dveh nazivih. Iz tega dejansko logično izhaja, da je možno tudi napredovanje v nazivu oziroma pravici iz naziva.

Tožnik je pridobil dve mnenji Ministrstva za javno upravo (A17 in A18), ki se nanašata na uporabo petega odstavka 147. člena ZJU, na katerem temelji zaposlitev tožnika v C. oddelku. Mnenji navajata, da se premestitev na podlagi petega odstavka 147. člena ZJU izvede v primerih, ko javni uslužbenec ne izpolnjuje vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta, mora pa izpolnjevati le pogoj glede zahtevane izobrazbe. Na podlagi tega določila se uradnik ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv. Tožnik je izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta ves čas premestitve in zato ne bi smel biti začasno premeščen na tej pravni podlagi. Eno izmed mnenj je celo navajalo, da se v primeru kršenja teh določil ZJU po uradni dolžnosti izvede delna razveljavitev aktov o premestitvi, torej v delu, da se določi le pravica iz naziva. Tožeča stranka meni, da bi tudi sodišče moralo biti pozorno na to dejstvo po uradni dolžnosti.

Namen petega odstavka 147. člena ZJU je drugačen od namena začasne premestitve tožnika, saj je namenjen temu, da lahko delodajalec zagotovi opravljanje dela, ki je začasne narave, nima pa zadostnega števila delavcev, ki bi to delo lahko opravili (npr. projekti, zaposlitve v evropskih institucijah). Takrat delodajalec poišče primerne delavce drugod, predvsem na delovnih mestih, na katerih se opravljajo manj zahtevne naloge, in predvsem v nižjih nazivih. Ti delavci seveda ne izpolnjujejo vseh pogojev, izpolnjujejo pa pogoj glede izobrazbe. Delovno mesto tožnika pa ni takšno, saj je dejansko stalno, le ZDT in sedaj ZDT-1 določata, da se delo opravlja v obliki začasne premestitve. Namen tega dela je, da se zagotovi neodvisen in nepristranski predkazenski postopek, ko so storilci kaznivih dejanj predvsem policisti. To ni projektno delo, niti sezonsko delo. Ta premestitev se mora opraviti na podlagi prvega, drugega in predvsem tretjega odstavka 147. člena ZJU. Čas trajanja premestitve pa določa ZDT oziroma sedaj ZDT-1.

Vsi zaposleni C. oddelka so dejansko stalno zaposleni, a začasno premeščeni na delovno mesto policista C. oddelka. Večina policistov C. oddelka je začasno premeščena že od leta 2007, kar pomeni, da začasna premestitev tožnika traja že deveto leto. Tega pa ZJU ne dopušča. Daljša časovna premestitev je res določena v ZDT (za čas 6 let) oziroma sedaj v ZDT-1 (za čas 4 let), vendar je sodišče to okoliščino štelo kot nepomembno. Namreč ZJU namenoma določa dve leti kot najdaljše obdobje začasne premestitve. In če je premestitev daljša, bi moralo sodišče pri odločitvi nedvomno upoštevati to posebno časovno komponento. Pri trenutnih določbah ZDT-1 ni mogoče biti stalno premeščen na to delovno mesto, sočasno pa je tožnik začasno premeščen na nepravilen način, da ni imenovan v naziv, sodišče pa mu odreka pravico do kariere z napredovanjem.

V letu 2008 so štirje sodelavci napredovali iz višjega naziva, ko sicer še ni bila sprejeta Uredba o napredovanju uradnikov v nazive (Uradni list RS, št. 98/08, sprejeta 1. 10. 2008, velja od 15. 10. 2008), vendar ta uredba nikjer ne določa, da uradniki, ki so začasno premeščeni, ne morejo napredovati v pravici iz višjega naziva. Napredovanje sodelavcev v letu 2008 je bilo izvedeno na podlagi določil takrat veljavnega ZJU, ki je v 29. členu določal, da je uradniku omogočena kariera z napredovanjem. S sprejetjem ZJU-B je prišlo do določenih sprememb v postopku napredovanja. Kljub spremembam v postopku napredovanja je bila še vedno določena pravica do napredovanja v 29. členu ZJU, torej da je uradniku omogočena kariera z napredovanjem. 111. člen ZJU je določil, da postopek in pogoje napredovanja v višji naziv za organe državne uprave, pravosodne organe in uprave lokalnih skupnosti določi vlada z uredbo. Uredba tako določa le postopek in pogoje za napredovanje, pravico do napredovanja pa še vedno določa 29. člen ZJU. In ti postopki ter pogoji iz uredbe so bili v začetku leta 2008 določeni ravno v 119. in 120. členu ZJU. Bistvo pravne podlage se od začetka leta 2008 do danes ni v ničemer spremenilo. Zakonska pravica vsakega uradnika je omogočena kariera z napredovanjem. Uredba se v svojih določilih sklicuje na predpise, ki urejajo plače v javnem sektorju, in ti predpisi ne poznajo razlike med uradniki, ki so začasno premeščeni, in preostalimi uradniki. Uredba pogoje za napredovanje določa v 3. členu, ki se sklicuje še na 5. člen. Vsi ostali členi pa se sklicujejo na 3. ali 5. člen, zato ni mogoče govoriti, da ostali členi določajo nove ali dodatne pogoje. 9. člen Uredbe je potrebno razumeti, da se takemu uradniku ne prekine napredovanje na delovnem mestu pred začasno premestitvijo, ker bi sicer bil oškodovan. Ne pomeni pa, da uradnik ne more ali celo ne sme napredovati v pravici iz višjega naziva, če na tem delovnem mestu izpolnjuje vse pogoje iz 3. in 5. člena.

Tožnik ima kot uradnik, ki je začasno premeščen na drugo delovno mesto, še vedno pravico do kariere z napredovanjem, kot to določa ZJU. Začasna premestitev ne pomeni prekinitve pravice do kariere z napredovanjem, še posebej, ker je na tem delovnem mestu mogoče napredovati, in sicer ne glede na to, ali je tu začasno premeščen in ni imenovan v naziv. V petem odstavku 147. člena ZJU je določeno, da se začasno premeščenega uradnika ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv. Če je pravica vsakega uradnika, da napreduje v nazivu, potem to pomeni, da je ta pravica inkorporirana tudi v sam naziv. Torej če je možno napredovati znotraj naziva, je to pravica samega naziva. In če se tožeči stranki določijo vse pravice iz naziva, le da se ga dejansko ne imenuje v višji naziv, ima tožeča stranka tudi pravico, da napreduje v pravici iz višjega naziva. Začasno premeščeni delavci so sicer očitno v neenakem položaju v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci (mnenje MJU napredovanje v pravici iz višjega naziva omogoča).

Tožniku je kršena tudi pravica iz drugega odstavka 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki določa, da lahko delavec napreduje na delovnem mestu za deset plačnih razredov. Glede na sistemizacijo, ki določa, da se na delovnem mestu tožnika lahko opravlja delo v nazivu Višji kriminalistični inšpektor II in I, je posledično razpon plačnih razredov za naziv Višji kriminalistični inšpektor II določen od 37 do največ 42 in za naziv Višji kriminalistični inšpektor I od 39 do največ 47. In ker sodišče s svojo odločitvijo omejuje zakonsko pravico tožeče stranke do napredovanja v nazivu oziroma pravici iz naziva, ji omejuje tudi pravico do napredovanja v plačnih razredih v razponu deset plačnih razredov. V tem trenutku ima tožeča stranka namreč priznanih napredovanj za 5 plačnih razredov, več pa zaradi sistemizacije in tudi sodbe sodišča niti ne more doseči.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnika za pridobitev aneksov k pogodbam o zaposlitvi, skladno s katerimi naj bi štirje policisti D. oddelka napredovali v pravici iz višjega naziva.

6. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS in na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013).

7. Sodišče prve stopnje je iz utemeljenih razlogov zavrnilo dokazni predlog za pridobitev aneksov k pogodbam o zaposlitvi, skladno s katerimi naj bi štirje policisti D. oddelka napredovali v pravici iz višjega naziva. Pravilno je navedlo, da se je o pravno relevantnih dejstvih prepričalo že na podlagi predloženih listinskih dokazov, nenazadnje pa je bil ta dokazni predlog nesubstanciran, saj tožnik ni navedel, za katere policiste D. oddelka naj bi šlo. Navedene razloge za zavrnitev predlaganega dokaza, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, je sodišče prve stopnje navedlo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza kršilo določbe pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče dokaza, predloženega v pritožbi (aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 17. 10. 2007, sklenjen 30. 6. 2008 med mag. A.A. in toženo stranko), skladno s 337. členom ZPP ne more upoštevati. Tožnik namreč ni izkazal, zakaj ga brez svoje krivde ni mogel predložiti prej, kakor zahteva 286. člen ZPP. Ne nazadnje pa tak dokazni predlog tudi ni relevanten za odločitev v tej zadevi, saj je sodišče pri sojenju vezano le na zakon in Ustavo RS.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov v prilogah A11-A18. Sodišče se ni dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo - bistveno je, da se opredeli do vseh dejstev in dokazov, ki so relevantni za odločitev, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo. Pri presoji o tem, ali je napredovanje ob premestitvi možno, pa je pravilno upoštevalo mnenji Ministrstva za javno upravo v prilogah A17 in A18, čeprav nanje niti ni vezano. Mnenja v prilogah A14-A16, na katera se v pritožbi sklicuje tožnik, obravnavajo vprašanje napredovanja ob zaposlitvi za določen čas, kar v tožnikovem primeru ni relevantno, saj je zaposlen za nedoločen čas, a začasno premeščen. Sodišče prve stopnje se v sodbi utemeljeno ni posebej opredelilo do individualnega akta Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ki se nanaša na drugega zaposlenega javnega uslužbenca, in dokumentov Vrhovnega državnega tožilstva v prilogah A12 - A14, saj stališča, zavzeta v teh listinah, niso odločilnega pomena za presojo v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da se tožnik ne strinja z materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev postopka ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnik v tem delovnem sporu vtožuje razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe z dne 16. 9. 2015, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva, da mu tožena stranka od 1. 5. 2015 dalje prizna pravice glede na naziv višji kriminalistični inšpektor I (hkrati pa je bila zavrnjena tudi njegova pritožba zaradi molka organa). Zahteva, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna z njim skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se mu prizna napredovanje v pravici iz višjega naziva, in sicer iz naziva višji kriminalistični inšpektor I. Tožnik je podredno zahteval, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna z njim skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se mu prizna pravica do napredovanja v plačnem razredu. Tožbo v delu podrednega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, ker tožnik v zvezi s tem zahtevkom ni izpolnil procesne predpostavke skladno s 5. odstavkom 24. člena ZJU za vložitev tožbe.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev tudi z izpodbijano sodbo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

11. Tožnik je v Policiji zaposlen za nedoločen čas od 30. 3. 2007 dalje, na delovnem mestu kriminalistični inšpektor v Policijski Upravi E. Z 29. 10. 2007 je bil začasno premeščen za 6 let na F., D. oddelek, in razporejen na delovno mesto višji policijski inšpektor III, II, I, pri čemer so se mu za čas premestitve določile pravice glede na naziv višji policijski inšpektor III. Potem, ko je z dnem 6. 11. 2011 nadaljeval z delom v C. oddelku kot začasno premeščeni policist, je bil s 6. 12. 2012 začasno premeščen v C. oddelek za 4 leta na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor, pri čemer so mu bile določene pravice glede na naziv višji kriminalistični inšpektor II.

12. Institut premestitve ureja 147. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), ki v 1. odstavku določa, da je premestitev lahko trajna ali začasna, pri čemer začasna premestitev lahko traja največ dve leti. Izjemo od te določbe predstavlja določba 201. člena ZDT-1, po katerem je možna začasna premestitev osebe s pooblastili policije v predkazenskem postopku na delovno mesto policista v C. oddelku za 4 leta (po 10 e. členu prej veljavnega ZDT pa je bila začasna premestitev na delovno mesto policista v C. oddelku. možna za 6 let z možnostjo podaljšanja). Drugi odstavek 147. člena eksplicitno določa, da je trajna premestitev možna na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje (razen v primeru premestitve iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga), tretji odstavek pa v nadaljevanju določa, da je uradnika mogoče (trajno) premestiti tudi na zahtevnejše delovno mesto, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v najnižji naziv, v katerem se opravljajo naloge na takem delovnem mestu, in druge pogoje za tako delovno mesto. Začasno premestitev posebej ureja peti odstavek 147. člena ZJU, ki določa, da je možno uradnika začasno premestiti tudi na delovno mesto, na katerem se opravljajo zahtevnejše naloge v višjem nazivu, pri čemer mora uradnik izpolnjevati pogoje glede zahtevane izobrazbe za takšno delovno mesto, vendar se ga ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv.

13. Tožnik je bil iz delovnega mesta kriminalistični inšpektor v PU E. začasno premeščen na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu (najprej na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor III, II, I v D. oddelku, kasneje na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor II v C. oddelku). Za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor je med posebnimi pogoji naveden tudi izpit iz državnotožilskega reda, za katerega tožnik posebej ne zatrjuje, da bi ga imel opravljenega, zato ni izkazano, da je tožnik ob premestitvi in ves čas premestitve na tem delovnem mestu izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Kot izhaja iz 201. člena ZDT-1 se v C. oddelek lahko začasno premestijo osebe, ki imajo pooblastila policije in najmanj deset let delovnih izkušenj - te pogoje je tožnik izpolnjeval, hkrati pa je izpolnjeval pogoj izobrazbe, zato je uporaba 5. odstavka 147. člena ZJU pravilna. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da gre v primeru začasne premestitve po določbah 201. člena ZDT-1 oziroma 10. e člena ZDT zaradi daljše časovne komponente, kot jo za začasno premestitev predvideva ZJU, za netipično premestitev.

14. Ker gre za začasno premestitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo tudi 9. člen Uredbe o napredovanju uradnikov v naziv (Ur. l. RS, št. 98/2008), ki posebej določa način napredovanja za primer začasne premestitve. Po tej določbi uradnik, ki je začasno premeščen na drugo delovno mesto, vendar ni imenovan v naziv, v katerem se delo opravlja na tem delovnem mestu, napreduje v višji naziv glede na naziv, ki ga je dosegel pred začasno premestitvijo, če izpolnjuje pogoje za napredovanje iz te uredbe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožniku kršena pravica do kariere z napredovanjem, saj tožnik še vedno napreduje, vendar glede na delovno mesto, s katerega je bil začasno premeščen, torej glede na svoje „stalno“ delovno mesto. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje (in tega tožnik tudi ne prereka), je tožnik na svojem delovnem mestu kriminalistični inšpektor v PU E. dne 14. 3. 2007 napredoval v najvišji naziv, v katerem je mogoče opravljati dela in naloge na tem delovnem mestu, to je naziv VII. stopnje kriminalistični inšpektor I.

15. Tožnik je bil sicer začasno premeščen v D. oddelek in nato v C. oddelek po izvedenih postopkih internih natečajev. Aneksa z dne 18. 10. 2007 in 10. 12. 2012 je podpisal, kar je skladno s šestim odstavkom 174. člena ZJU tudi pogoj za premestitev na željo uslužbenca, hkrati pa to pomeni, da se je z njuno vsebino strinjal. Tožnik v tem postopku ne navaja razlogov za izpodbojnost teh aneksov (zmote pri podpisu, sile ali zvijače). Oba aneksa pa sta izrecno določala, da se tožniku za čas (celotne) premestitve določijo pravice glede na naziv (in se ga ne imenuje v naziv višji policijski inšpektor III oz. višji kriminalistični inšpektor II), sicer pa tak tekst izhaja že iz petega odstavka 147. člena ZJU, zato so nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 618/2015
• VDSS sodba Pdp 295/2015
• VDSS sodba Pdp 100/2015