VDSS sodba in sklep Pdp 567/2016

Jedro

Tožeča stranka je bila dolžna toženki obračunati in plačati nadomestilo plače na podlagi pravnomočne sodbe. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že pojasnilo, da odločba ZRSZ vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med delavcem in delodajalcem in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Takšna odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 140. člena ZUTD v povezavi z določbo tretjega odstavka 65. člena tega zakona. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Pravni temelj za izplačilo nadomestila plače iz delovnega razmerja še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe. Ker tožeča stranka (delodajalka) ni izplačala toženki (delavki) denarnega nadomestila za primer brezposelnosti kot dajatve iz naslova obveznega zavarovanja, temveč je bil plačnik ZRSZ, tožeča stranka ni upravičena od toženke terjati izplačanih sredstev denarnega nadomestila.

Litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora. To pomeni, da o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, ni mogoče začeti nove pravde, in obratno, da v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda. V takem primeru je treba tožbo ali pobotni ugovor, odvisno od tega, glede katerega je litispendenca nastopila kasneje, zavreči.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.526,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2013 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.526,33 EUR od 23. 12. 2011 do 14. 6. 2013 in zneska 2.809,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2013 do plačila) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 113,27 EUR (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). V pritožbi navaja, da od toženke zahteva povračilo zneska 2.809,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova prejetih nadomestil za primer brezposelnosti, ki jih je morala skladno z zakonom Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) plačati tožeča stranka. Toženka je neupravičeno prejela nadomestila za primer brezposelnosti in je obogatena brez pravne podlage. Ta je po stališču tožeče stranke odpadla s pravnomočno odločitvijo prvostopenjskega sodišča v sporu o zakonitosti odpovedi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo obrestni zahtevek za vrnitev izplačane odpravnine. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je toženka najkasneje z iztekom paricijskega roka po pravnomočni sodbi delovnega sodišča postala nepošten pridobitelj (23. 12. 2011) in ji od tega dne dalje toženka dolguje zamudne obresti. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Toženka se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe in sklepa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da terjatev toženke, ki je bila ugotovljena s prvostopenjsko sodbo delovnega sodišča v zadevi opr. št. I Pd 321/2015 predstavlja predhodno vprašanje tega postopka. Meni, da je tožeča stranka neutemeljeno začela spor v obravnavani zadevi. Ker pa ga je začela, bi moralo sodišče po izvedenem pobotu terjatev tožeče stranke zavrniti in toženki prisoditi plačilo vseh stroškov tega postopka. Z vidika enakega obravnavanja pravdnih strank ni sprejemljivo stališče sodišča, ki ni obravnavalo utemeljenosti pobotnega ugovora. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta na pritožbi odgovorili in priglasili stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjujeta pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožeča stranka je bila dolžna toženki obračunati in plačati nadomestilo plače v obdobju od 1. 7. 2011 dalje (kot bi ji pripadala po njeni pogodbi o zaposlitvi, brez odbitkov) na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 967/2011 z dne 14. 11. 2011. Do izvršitve te pravnomočne sodne odločbe je prišlo v izvršilnem postopku. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ z dne 3. 2. 2012. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi VIII Ips 99/2015 z dne 22. 9. 2015 že pojasnilo, da odločba ZRSZ vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med delavcem in delodajalcem in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Takšna odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl. - ZUTD) v povezavi z določbo tretjega odstavka 65. člena tega zakona. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Pravni temelj za izplačilo nadomestila plače iz delovnega razmerja še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe. Ker tožeča stranka (delodajalka) ni izplačala toženki (delavki) denarnega nadomestila za primer brezposelnosti kot dajatve iz naslova obveznega zavarovanja, temveč je bil plačnik ZRSZ, tožeča stranka ni upravičena od toženke terjati izplačanih sredstev denarnega nadomestila. Glede na navedeno tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno razlaga, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena Obligacijske zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ).

8. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče ni pravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obrestih od odpravnine. V zvezi s tem je neutemeljen očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožba vsebinsko konkretizira glede odločitve o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je odločitev o zavrnitvi dela obrestnega zahtevka lahko preizkusilo, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih o stranski terjatvi. Iz pritožbenih navedb izhaja, da s sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka dejansko izpodbija materialnopravne razloge sodbe o teku zakonskih zamudnih obresti.

9. S pravnomočnostjo sodbe o nezakoniti odpovedi (30. 12. 2011) je odpadla pravna podlaga za odpravnino, ki je bila izplačana tožeči stranki dne 29. 6. 2011. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ). Na podlagi 193. člena OZ je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je bila toženki odpravnina izplačana kot presežni delavki, ni mogoče trditi, da jo je pridobila na nepošten način. Iz citiranega določila OZ pa ne izhaja, da bi bil začetek teka zakonskih zamudnih obresti vezan na datum, ko je odpadla pravna podlaga glede izplačane odpravnine (30. 12. 2011), oziroma še prej s potekom paricijskega roka za izpolnitev obveznosti tožeče stranke po prvostopenjski sodbi, za kar se zavzema tožeča stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je bila toženka v smislu določila 193. člena OZ dobroverna vse do dne 14. 6. 2013, ko je bil vložen zahtevek za vrnitev izplačane odpravnine, in utemeljeno odločilo, da obresti od te terjatve tečejo šele od tega dne dalje.

10. Sodišče prve stopnje je potem, ko je tožeča stranka ugovarjala litispendenco (tudi stranke namreč lahko opozarjajo sodišče na (ne)obstoj procesnih predpostavk) moralo ugotoviti, ali je spor o terjatvi, uveljavljeni v pobotnem ugovoru, dopusten ali ne. Obstoj druge pravde z istim zahtevkom med istimi strankami ne pomeni predhodnega vprašanja, za kar se zavzema toženka v pritožbi, pač pa okoliščino, ki ne sme biti podana, da je sojenje v konkretni zadevi dopustno. Če sodišče ugotovi, da med strankami že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo (po prvem odstavku 189. člena ZPP je to tožba, ki je bila nasprotni stranki kasneje vročena) zavrže. Do meritornega odločanja (presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka) torej sploh ne pride.

11. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 906/2008 z dne 5. 4. 2012 že zavzelo stališče, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora. To pomeni, da o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, ni mogoče začeti nove pravde, in obratno, da v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda. V takem primeru je treba tožbo ali pobotni ugovor, odvisno od tega, glede katerega je litispendenca nastopila kasneje, zavreči. To je v obravnavanem sporu sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo. V času njegovega odločanja je bila namreč med istima strankama izdana sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zadevi I Pd 321/2015 z dne 9. 11. 2015, na podlagi katere je tožeča stranka dolžna toženki plačati terjatev, ki na dan uveljavljanja le-te v pobot (niti na dan sojenja) po ugotovitvi sodišča prve stopnje še ni pravnomočna.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani. Zato je na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbi obeh strank zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, odgovora na pritožbo pa nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 528/2017
• VSRS sodba VIII Ips 99/2015
• VDSS sodba Pdp 278/2016