VDSS sodba in sklep Pdp 552/2016

Jedro

V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je spornega dne v času opravljanja redne pripravljenosti na domu, naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni opravil nalog v času pripravljenosti in po ugotovitvi napake ni aktivno pristopil k njeni odpravi vse do naslednjega dne. Huda malomarnost je podana le takrat, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Tožnik je bil potem, ko je opravil reset blagajne in je na ekranu videl izpis „v delovanju“ prepričan, da je napaka odpravljena, pri čemer je zaupal v pravilno delovanje sistema, ki mu kasneje ni več javil napake. Hkrati pa v zvezi z nedelovanjem blagajne in kaosom, ki ga navaja tožena stranka, tožnik ni prejel nobenega klica iz parkirne hiše, kjer je bilo ne nazadnje možno plačevanje tudi na drugih blagajnah. Tožniku je bil prepričan, da blagajna deluje in se ni zavedal možnosti nastanka škode. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da bi mu bi bilo mogoče očitati zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka, kar je drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Delodajalec ima za (b)lažje kršitve na voljo tudi druge, blažje sankcije (disciplinski postopek, redna odpoved iz krivdnega razloga). Glede na dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje storjeno iz navadne malomarnosti, je utemeljena pritožbena navedba, da bi mu lahko izrekla opomin, da bi tožena stranka lahko uporabila blažjo sankcijo v okviru ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

- delno spremeni v točki I/1 izreka glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku in v točki I/1 glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku, tako, da se v tem delu glasi:

„1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, na podlagi katere je tožeči stranki z dnem 10. 8. 2015 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2007 z aneksom z dne 18. 6. 2010, za delovno mesto operater II, za nedoločen čas in polni delovni čas 40 ur na teden), nezakonita in se razveljavi,“

- delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu (točki I/2 in I/3 glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, točke I/2, I/3 in I/4 glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku ter izpodbijani del točke II izreka sodbe) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopa se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo:

- zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, na podlagi katere je tožniku z dnem 10. 8. 2015 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (I/1. točka primarnega zahtevka);

- zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z aneksom z dne 18. 6. 2010, za delovno mesto „operater II“, za nedoločen čas ni prenehalo z dnem 10. 8. 2015 in še zmeraj traja, in sicer od dne 10. 8. 2015 do 27. 10. 2015 za poln delovni čas 40 ur na teden in od dne 28. 10. 2015 dalje za krajši delovni čas 20 ur na teden (I/2. točka primarnega zahtevka);

- zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga razporediti na dela in naloge, ki jih je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja (na delovno mesto „operater II“) in mu za čas od 10. 8. 2015 do dne, ko ga pisno pozove nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, ter mu za čas od 10. 8. 2015 do 27. 10. 2015 za vsak mesec obračunati plačo, ki bi jo prejemal če bi delal, v skladu s pogodbo o zaposlitvi v višini osnovne plače 763,51 EUR bruto, z dodatki skladno z zakoni in panožno kolektivno pogodbo, od tako obračunane plače odvesti predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožniku, pri čemer plača zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih in neplačanih neto zneskov pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila; za čas od 28. 10. 2015 dalje do dne, ko ga pisno pozove nazaj na delo, za vsak mesec obračunati plačo, ki bi jo prejemal če bi delal, v skladu s pogodbo o zaposlitvi v višini osnovne plače 763,51 EUR bruto, z dodatki skladno z zakonom in panožno kolektivno pogodbo, zmanjšano za bruto plačo, ki jo prejema pri delodajalcu A. z. o. o. v višini 307,11 EUR, od tako obračunane plače odvesti predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožniku, pri čemer plača zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih in neizplačanih neto zneskov pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude dalje do dneva plačila, vse v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje (I/3. točka primarnega zahtevka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek:

- za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, na podlagi katere je tožniku z dnem 10. 8. 2015 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (I./1.točka podrednega zahtevka);

- za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 25. 5. 2007 z aneksom z dne 18. 6. 2010, za delovno mesto „operater II“, za nedoločen čas in za poln delovni čas, ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dnem 10. 8. 2015 in je trajalo od dne 10. 8. 2015 do 27. 10. 2015 za poln delovni čas in od dne 28. 10. 2015 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje za krajši delovni čas 20 ur na teden (I./2. točka podrednega zahtevka); - zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od dne 10. 8. 2015 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter mu za čas od dne 10. 8. 2015 do 27. 10. 2015 za vsak mesec obračunati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 5. 2007 v višini osnovne plače 763,51 EUR bruto z dodatke skladno z zakonom in panožno kolektivno pogodbo, od tako obračunane plače odvesti predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožniku, pri čemer plača zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih in neizplačanih neto zneskov pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude dalje do dneva plačila; za čas od dne 27. 10. 2015 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa za vsak mesec obračunati plačo, ki bi jo prejemal če bi delal, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 5. 2007 v višini osnovne plače 763,51 EUR bruto z dodatki skladno z zakonom in panožno kolektivno pogodbo, zmanjšano za bruto plačo, ki jo prejema pri delodajalcu A. z. o. o., v višini 307,11 EUR, od tako obračunane plače odvesti predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožniku, pri čemer plača zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih in neizplačanih neto zneskov pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do dneva plačila, vse v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje (I./3. točka podrednega zahtevka);

-zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 18.636,90 EUR bruto, od navedene odškodnine odvesti dajatve in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (I./4. točka podrednega zahtevka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti in tožeči (pravilno: toženi) stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke, vključno s pritožbenimi stroški, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo pred drugega sodnika, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

Napačno je stališče, da tožena stranka ni ravnala napačno in ni kršila pravic tožnika s tem, ko ni preložila termina zagovora pred podajo izredne odpovedi delovnega razmerja tožniku. Tožnik za dne 29. 7. 2015 ni uspel dobiti ustrezne pomoči usposobljenega strokovnjaka - odvetnika, saj gre za čas sodnih počitnic. Že zakon določa fikcijo, da rok krajši od 3 delovnih dni ni razumen, lahko pa je nerazumen tudi 5-dnevni rok. V konkretnem primeru bi rok moral biti daljši, saj je tožnik vse od prejema vabila skušal najti strokovno pomoč odvetnika, pa jo je uspel najti šele nekaj dni po zagovoru. Tožena stranka tožniku ni omogočila razumnega časa za ustrezno izvedbo zagovora. V tej zadevi je bil zagovor nujno potreben za ugotovitev dejanskega stanja in v takšnih primerih, skladno s sodno prakso, prične subjektivni rok teči šele po tem, ko delodajalec izve vse okoliščine zadeve, torej po opravljenem zagovoru.

Tožena stranka ni dokazala resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga, hkrati pa je sodišče prve stopnje izjavo „ključne“ priče B.B. v sodbo povezalo napačno, zato je sodba v tem delu v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka. Tožena stranka je tožniku izrecno očitala, da je domnevno kršitev storil naklepoma. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago s tem, ko je ugotavljalo hudo malomarnost, ki tudi sicer ni podana. Tožnik je bil v času, ko naj bi storil očitano kršitev (s hudo malomarnostjo), razporejen na „čakanje na delo doma“ in ne na „delo od doma“. Tožena stranka je od svojih zaposlenih v času „čakanja na delo“ pričakovala bistveno preveč in je bila vsebina tega „čakanja“ dejansko že delo od doma, za kar tožnik ni bil plačan, niti mu takšno delo ni bilo odrejeno. Navedeno je pomembno pri ugotavljanju, kakšne so dejansko bile dolžnosti tožnika med spornim vikendom. Iz vsebine izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje sledi, da bi tožnik v času „čakanja na delo“ moral poleg tega, da se odzove na klic delodajalca, avtomatskega sistema javljanja napak, klica uporabnika zaradi napake v sistemu, kar je seveda običajna in zakonita vsebina „čakanja na delo doma“, večkrat dnevno pregledovati delovanje celotnega sistema v dveh garažnih hišah, vključno s preverjanjem plačilnega prometa na vseh blagajnah in v primeru napak, le-te odpravljati. Zapisano predstavlja opis dela tožnika v običajnem delovnem dnevu in ne v času „čakanja na delo doma“. Tožnik je čakal na delo, torej na poziv ali avtomatskega sistema javljanja napak, ali javljene napake s strani uporabnikov ali s strani nadrejenih. Ob čakanju na delo doma ne more biti naloga delavca, da dejansko opravlja svoje delo na daljavo. Po definiciji je čakanje na delo čakanje in ne delo, ki ga je tožnik kljub temu opravljal in je redno (kljub hudim tehničnim težavam, ki jih tožena stranka kljub več opozorilom s strani tožnika ni nikoli odpravila) osveževal zaslon nadzornega sistema, ki mu ni javljal napak, zaradi česar je bil upravičeno prepričan, da vse deluje. Zahteve, ki jih je opisala priča C.C. (in kot jih nekritično povzema tudi sodišče prve stopnje), da bi tožnik po tem, ko mu je sistem javil, da deluje, moral kljub temu narediti natančno analizo delovanja vseh blagajn, vključno s spremljanjem plačilnega prometa, presegajo „čakanje na delo doma“ in tožniku ni mogoče ničesar očitati. Sistem ni javljal napake, zato je tožnik upravičeno domneval, da vse deluje brez težav. Tožena stranka sama trdi, da avtomatski sistem javljanja napak deluje učinkovito in brez problemov, kar nadalje pomeni, da se lahko delavec na ta sistem tudi zanese in ni mogoče od njega zahtevati, da bi v času „čakanja na delo“ dejansko delal na način, da bi natančno analiziral vse parametre delovanja vseh blagajn. Do vseh teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato v tem delu sodba ni zmožna preizkusa. Tožnik je nedelovanje blagajne zaznal že v soboto in je nato po daljinskem resetu upravičeno domneval, da sistem deluje, saj mu avtomatski sistem ni javljal nobene napake, klical ga ni noben uporabnik garažne hiše na dežurni telefon, ni ga klical ne delodajalec, niti nihče od varnostne službe. Nesporno je, da je:

- tožnik v soboto dne 18. 7. 2015 zaznal napako v delovanju sistema avtomatskih blagajn v garažni hiši tožene stranke;

- da je v soboto 18. 7. 2015 napako po svojem vedenju odpravljal z daljinskim resetom blagajne na daljavo od doma;

- da iz izpiska dogodkov za dne 18. 7. 2015 izhaja, da je nemudoma po daljinskem resetu ob 13:55 uri zapis „v delovanju“ nato pa zadnji zapis ob 14:34:40 uri zapis „Kartica je že v čitalcu“;

- da nato do dne 19. 7. 2015 do 15:30:58 ure ni v dnevniku delovanja sistema blagajne zabeležena nobena napaka več;

- da je nato tožnik dne 19. 7. 2015, ko je bil s strani varnostne službe obveščen, da blagajna ne deluje, napako v najkrajšem možnem času odpravil.

Tožnik je izpovedal, da je po tem, ko mu je sistem javil napako, večkrat izvedel daljinski reset blagajne in mu je nadzorni sistem dne 18. 7. 2015 ob 13:55:54 javil, da je blagajna „v delovanju“. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi priče B.B., da zapis „v delovanju“ pomeni, da se sistem ponovno vzpostavlja, ne pa, da je napaka takoj odpravljena, kar je v izrecnem nasprotju z zapisnikom in vsebino izpovedbe priče B.B.. Bistveni del izpovedbe priče B.B. je odgovor na vprašanje, ali se na nadzornem zaslonu terminala računalnika, ki ga uporablja delavec na čakanju na delo doma, izpisuje plačilni promet po blagajnah - priča je izpovedala, da ni izpisa, če je nemoteno plačevanje. Na vprašanje, kaj pomeni zapis „v delovanju“ v času od 13:55:54 dalje, je priča izpovedala, da misli, da je normalno delovala, in da v tem času terminal ne kaže nobene nepravilnosti. Zapis v dnevniku „v delovanju“, pomeni, da sistem načeloma deluje in da terminal v nadzornem računalniku, ki ga je pri sebi imel tožnik, ne kaže nobene napake. Priča B.B. ni izpovedal, da zapis „v delovanju“ pomeni, da se sistem še postavlja, pač pa to pomeni, da je sistem postavljen in da blagajna deluje. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da sistem blagajne v času od cca 14. ure v soboto do nedelje do cca 15.30 ni deloval. Iz izpisov izhaja, da niso bile beležene napake. Sodišče prve stopnje na te navedbe ni odgovorilo in je sodba v tem delu neobrazložena. Tožnik je preko sistema napako po svojem vedenju (kar je bistveno za ugotavljanje naklepa oziroma hude malomarnosti) odpravil, saj mu sistem napake ni več javljal in o tem, da kaj naj ne bi delovalo, ni bil seznanjen do popoldneva naslednjega dne. Tožnik je po tem, ko je računalnik prenehal izpisovati napake in zapisal „v delovanju“ upravičeno domneval, da je napaka odpravljena. Popoldan naslednji dan, ko je bil seznanjen s tem, da blagajna ne deluje, pa je nemudoma ponovno pristopil k reševanju zadeve in v končni fazi napako tudi odpravil s fizičnim posredovanjem. Razlog, ki ga navaja sodišče prve stopnje, da bi tožnik moral po tem, ko je v soboto opravil daljinski reset in mu je blagajna javila, da deluje in sistem ni javljal več napak, neznano količino časa spremljati plačilni promet na blagajni, ali poklicati varnostno službo v D., ni pravilen in opustitev takšnega ravnanja ne predstavlja hude malomarnosti. Mogoče bi bilo razpravljati o „navadni“ malomarnosti, ki pa ni dovolj za zakonitost izredne odpovedi. Varnostno službo so operaterji poklicali, kadar niso bili prepričani, kako je z delovanjem določene blagajne, ne pa tudi, ko so bili prepričani, da blagajna deluje brez težav. Bolj je obveščanje delovalo v obratni smeri torej, da je varnostna služba obveščala dežurne operaterje, kdaj kaj ni delovalo, in tožnik je bil po tej „liniji“ o napaki obveščen šele v nedeljo popoldan, ko se je nemudoma lotil odpravljanja napake. Spremljanje plačilnega prometa ni bila dolžnost tožnika, niti ni bilo takšno navodilo delodajalca in česa takšnega ni izpovedala niti priča B.B.. Bistvena okoliščina je, ali sistem oziroma blagajna od odpravljanja napake v soboto dopoldan dne 18. 7. 2015 do nedelje popoldan 19. 7. 2015 ni delovala in če bi šteli za dokazano, da ni delovala (česar tožena stranka nikoli ni dokazala, sodišče prve stopnje pa je to sporno okoliščino povsem spregledalo!), ali je tožnik sploh bil seznanjen s tem, da blagajna ne deluje. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je njegov nadzorni terminal kazal, da blagajna deluje. Res ni podrobno analiziral plačilnega prometa po blagajnah, zaradi tega, ker je sistem kazal, da vse deluje brez težav in da je napaka odpravljena, poleg tega pa ni javljal nobenih novih napak. Celo neposredno nadrejena delavka C.C. je bila po kontroli sistema preko oddaljenega dostopa prepričana, da sistem deluje. Ne nazadnje je ta priča izpovedala, da je dogovor z varnostno službo, da v kolikor blagajna ne deluje, o tem obvestijo dežurnega operaterja. Takega klica ni bilo do nedelje 19. 7. 2015 popoldan. Očitno je blagajna delovala v času med soboto popoldan in nedeljo popoldan, saj ni bilo nobenih pritožb ali klicev. Če pa ni delovala, pa očitno to delovanja celotnega sistema in plačevanja parkirnine ni motilo. Tožnik je imel na domu izredno slabo internetno povezavo preko mobilnega interneta, ki ga je zagotavljal delodajalec, in je bila povezava večkrat prekinjena, zato je moral ves čas „iskati“ povezavo, hkrati pa ni bilo priporočljivo preveč „stikati“ po programu in zahtevati prenosa prevelikih količin podatkov (kot je npr. plačilni promet), saj je lahko v tem primeru sistem povsem zamrznil. Tožnik je na te svoje težave izrecno opozarjal nadrejene. Prav to še dodatno potrjuje navedbe tožnika, da ni vedel za težave, saj sistem ni kazal napake, klica pa tudi ni prejel nobenega. Tožnik je dolgo zaposlen pri toženi stranki in njenem pravnem predniku, nikoli ni zavrnil odhoda na „intervencijo“ in tudi tokrat je takoj, ko ni mogel napake odpraviti na daljavo, odšel v garažno hišo in napako odpravil. Sicer pa bi lahko bil tak očitek podlaga za izrek opomina po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, nikakor pa ne podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ni podan element hude malomarnosti. Tožnik je do sedaj svoje delo opravljal skrbno in vestno, obstojijo pa objektivne okoliščine, zaradi katerih ni bil seznanjen z napako (v kolikor je ta obstajala), tožena stranka pa na noben način ni bila oškodovana. Garažna hiša je funkcionirala, poleg blagajne, ki naj ne bi delovala, je bilo v neposredni bližini še 7 blagajn, najbližja samo 10 metrov stran. Do „zmede“ naj bi prišlo šele takrat, ko je prenehala delovati še ena blagajna, kar je bilo šele v nedeljo popoldan, ko je tožnik napako tudi odpravil. Huda malomarnost je podana tedaj, če bi se tožnik zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa bi lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Tega zavedanja pri tožniku ni bilo. Glede na vse navedeno tožniku ni mogoče očitati naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja. Tožnik toženi stranki ni povzročil škode in je tožena stranka ni z ničemer izkazala. Kot so izpovedale zaslišane priče, je bilo mogoče parkirnino plačevati še na več drugih delujočih avtomatskih blagajnah. Tudi okoliščina, da je varnostna služba za nekaj časa dvignila izstopno rampo, ne dokazuje, da obiskovalci kljub temu niso plačali parkirnine ali da so bili nezadovoljni. Redna praksa varnostnih služb je, da v primeru večje gneče in morebitnih zastojev pri izstopanju iz garažne hiše, izstopno rampo odprejo (ker več voznikov prekorači 15-minutni izhodni čas), kar ne pomeni, da vozila, ki izstopajo, niso plačala parkirnine. Tožena stranka bi lahko natančno izračunala podatke o tem, koliko parkirnih kartic je bilo izdanih in pri koliko parkirnih karticah na sporne dneve ni bilo plačil, a je domnevno višino škode navajala zgolj pavšalno.

Bistvena razlika med redno in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je v tem, da je pri redni odpovedi mogoče ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka, pri izredni odpovedi pa ne. Tožnik meni, da tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zapisalo, da naj bi ta pogoj obstajal, ker je nadrejena tožniku priča C.C. izpovedala da ne bi mogla tožniku nikoli več zaupati pripravljenosti za delo na domu, saj bi bilo to zanjo preveč stresno. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so „pripravljenost na delo na domu“ opravljali trije delavci tožene stranke, poleg te „pripravljenosti na delo na domu“ so vsi delavci opravljali tudi redne delovne naloge. Tudi če tožena stranka tožniku ne bi mogla več zaupati opravljanja „pripravljenosti na delo na domu“, bi mu lahko ostala dela, ki jih je do sedaj vedno vestno izpolnjeval. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo od tožnika zahtevano, da se delo občasno opravlja tudi med vikendom, tako, da je delavec na daljavo povezan s sistemom obratovanja garažne hiše, preverja njegovo nemoteno delovanje in ukrepa, kadar ta sistem javi napako. Napako mora nato delavec odpraviti, da sistem ponovno brezhibno obratuje. Tožnik svojih nalog v času tega vikenda, ko je bil zadolžen za kontrolo z daljave, ni opravljal, opažene napake ni pravilno saniral, niti ni izkazal zadostne minimalne skrbnosti, ki se zahteva od zaposlenega, v primeru zaznave napake in njene učinkovite odprave. Gre za specifičen način opravljanja dela od doma, z natančnimi navodili, ki je bil tožniku poznan in za katerega je dobil vedno tudi ustrezno plačilo. Delodajalec ni zahteval 24 urnega nadzorovanja. Izpostavljena so bila posamezna obdobja v dnevu, ko je bil pričakovan večji obisk in pričakovalo se je odpravo napak v razumnem roku. O napakah na sistemu so bili delavci obveščeni preko računalnika, ki so ga periodično spremljali in je bil povezan na daljavo, ali pa so jih poklicali tudi iz garažne hiše. Očitki nepravilnosti ali nezakonitosti takšnega načina dela z doma se strani tožnika pojavljajo šele v pritožbi, pri čemer niso relevantni za ugotavljanje zakonitosti izredne odpovedi. Tožnik je imel določene delovne naloge in obveznosti, a jih ni opravil, čeprav je vedel, da najverjetneje niso opravljene, pa je mislil, da do posledic, ki so sledile ne bo prišlo. Tožnik ni mogel predvideti, da se bo v nedeljo pokvarila tudi druga blagajna, ki je ob tej, ki že v soboto ni delovala. Pritožba zmotno predstavlja, da gre za vprašanje „ali se je tožnik zavedal, da bo storil ravnanje, ki bo imelo škodljive posledice“, čeprav gre dejansko za vprašanje: „ali je tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo?“ Tožnik ni upošteval pravil delodajalca kako postopati v primeru zaznane napake. Sodišče je pravilno izpostavilo, da se tožnik po tem, ko naj bi napako odpravil, o njenem delovanju ni prepričal. Tožena stranka je tožniku očitala zavestno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, saj je bila prepričana, da je tožnik vedel, da blagajne ni spravil v pogon, dopuščala pa je možnost, da je bilo tožniku vseeno ali je blagajno pravilno popravil. Dejanski nastanek škodljivih posledic ali tožnikovo ne-zavedanje tega, da bo imelo njegovo dejanje morebitne negativne posledice, za konkretni postopek ni pomembno. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostuje ugotovitev, da je tožnik ravnal s hudo malomarnostjo. Sodišče trditvene podlage ni prekoračilo. Tožnik ne razume kolikšna skrbnost se pričakuje od njega. Dejstvo je, da blagajna ni več javljala ničesar. Napaka, ki jo je blagajna pred tem javljala, pa je bila „zataknjena kartica“. Gre torej za fizično in ne sistemsko napako, za katero tožnik ve, da se je najpogosteje odpravila šele z odprtjem blagajne. Tožnik je po lastnih besedah tisto dopoldne blagajno večkrat resetiral, torej je bila napaka vztrajna. O odpravi napake se ni prepričal, niti ni preveril, če bo na blagajni v kratkem izvedena kakšna transakcija ali drug zapis. Glede na opisano je tožnik vedel, da zataknjene kartice z resetom ni odpravil, vendar je vedel, da deluje tudi sosednja blagajna in da tega do ponedeljka nihče ne bo opazil. Naslednjega dne se je pokvarila tudi sosednja blagajna, nastal je kaos v garažni hiši, o čemer je bila obveščena tudi nadrejena. Tožnik izkrivlja dejansko stanje in zatrjuje, da je tudi predmetna blagajna delovala vse do nedelje dopoldan, vendar temu ni tako, kar bi tožnik moral in tudi mogel vedeti, če bi dovolj skrbno preveril v sistem. Tožnik napačno tolmači pojme malomarnosti in neutemeljeno posega po definicijah, ki jih podaja kazenski postopek. Tožnik svojih delovnih nalog zagotovo ni opravljal pravilno in ni ravnal z ustrezno skrbnostjo pri tem, kako odpraviti napako. Ob enakih pogojih, z istim računalnikom priklopljenim na isti mreži, je tožnik že neštetokrat odpravil tako napako, na daljavo ali s fizično intervencijo. Lastnik in vodja garažne hiše, oziroma delodajalec ima pravico določati minimalne standarde, ki ji bo garažna hiša nudila svojim uporabnikom. Če sta se odločila, da bosta tam postavila določeno število blagajn za katere bosta zagotavljala neprestano delovanje tako, da bosta zaposlila določeno število oseb, ki bodo imeli nalogo skrbeti za delovanje blagajn in bodo za to tudi plačani, potem je njuna pravica, da od svojih zaposlenih to tudi zahtevata. Tožena stranka zaposluje tri osebe, ki izmenično opravljajo delo med vikendi, zato ne bi bilo možno tožnika še vedno zaposlovati, brez da bi opravljal tudi to delo. Zaposlitev nove osebe samo za delo med vikendi ne bi bilo smotrno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in zadostno obrazložena ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj sodišče šteje za dokazano, da sistem od približno 14. ure v soboto 18. 7. 2015 do 15.30 v nedeljo 19. 7. 2015 ni deloval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da od 18. 7. 2015 od 14:34 ure dalje do 19. 7. 2015 do 15:30 v sistemu ni bilo zabeleženih izpisov, čeprav bi se ob normalnem delovanju blagajne in glede na siceršnjo frekventnost plačil na sistemu beležila plačila oziroma drugi dogodki (kot jih je npr. 18. 7. 2015 do 11.56 ure in 19. 7. 2015 od 17.05 ure dalje). Prav tako se je sodišče ustrezno opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da naj za pripravljenost ne bi dobil plačila in kakšne so bile njegove naloge v tem času.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je povzemalo izpoved priče B.B.. Izpoved je namreč pravilno povzelo in jo upoštevalo pri svoji odločitvi, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z zvočnim zapisom izpovedi te priče in njeno vsebino. Ta priča je izpovedala, da v primeru nemotenega delovanja in plačevanja operater ne vidi izpiska, v primeru težave pa operater dobi obvestilo. Priča je pojasnjevala, kakšen izpis vidijo operaterji na svojem računalniku, medtem ko izpisek sistema v prilogah B9 in B10 beleži tudi zneske plačil, ko plačevanje poteka nemoteno. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo izpovedi te priče niti v delu, ko je ta razlagala pomen zapisa „v delovanju“ v povezavi z izpiski sistema v prilogah B9 in B10. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistvene kršitve določb postopka.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo niti relativne bistvene kršitve določb postopka in ni prekoračilo trditvene podlage s tem, ko je v tožnikovem ravnanju oziroma opustitvi ugotovilo hudo malomarnost, kot to v pritožbi neutemeljeno zatrjuje tožnik. V izpodbijani odpovedi je namreč tožena stranka tožniku očitala hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti, pri čemer je tudi podrobno opisala tožnikovo ravnanje oziroma opustitev ter njegove obveznosti, ki jih je imel po pogodbi o zaposlitvi. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je bilo tožnikovo ravnanje storjeno iz hude malomarnosti, je sicer nepravilno, kot bo v okviru preizkusa uporabe materialnega prava obrazloženo v nadaljevanju, ne gre pa za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, a zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna.

9. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 18. 7. in 19. 7. 2015 v času opravljanja redne pripravljenosti na domu, naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni opravil nalog v času pripravljenosti in po ugotovitvi napake ni aktivno pristopil k njeni odpravi vse do naslednjega dne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku kršila pravico do zagovora. Tožena stranka je tožnika 23. 7. 2015 seznanila z očitanimi kršitvami in ga povabila na zagovor dne 29. 7. 2015 ob 13:30, pri čemer ga je tudi seznanila, da lahko poda pisni zagovor in tudi, da bo v primeru, če zagovora ne bo podal, odločila na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zadeve. Tožnik je šele 27. 7. 2015 podal prošnjo za prestavitev zagovora, ker naj bi bil njegov odvetnik na dopustu, a je tožena stranka njegovo prošnjo (utemeljeno) zavrnila z odločbo, ki mu je bila vročena 29. 7. 2015 v jutranjih urah. Tožnik navaja, da se mu je potem zdravstveno stanje poslabšalo, o čemer ni obvestil nikogar, istega dne ob 13.30 pa je bil sprejet v UKC D.. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da namen zagovora ni dokazovanje utemeljenosti očitanega (za kar ima tožnik možnost v sodnem postopku), temveč pravica delavca, da se izjasni o očitkih in pojasni svoja ravnanja. To pa je bilo tožniku nedvomno omogočeno. Toženi stranki zato ni mogoče očitati kršitev določb ZDR-1 v zvezi z zagovorom, saj je spoštovala določbo o minimalnem roku za zagovor, tožnika pa je seznanila tudi o možnosti podaje pisnega zagovora. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da glede na časovno sovpadanje predvidenega zagovora ter tožnikove hospitalizacije tožena stranka niti ni mogla vedeti za tožnikovo poslabšanje zdravstvenega stanja.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 18. 7. 2015 ob 13:52 opazil napako na blagajni št. ..., in izvedel daljinski reset (iz sistema izhaja, da je sicer napaka nastala tega dne ob 11:57, ko je sistem sporočil „kartica zataknjena med izdajanjem“). Sistem je sedem sekund po resetu izpisal „v delovanju“, štiri sekunde kasneje pa zopet „kartica zataknjena med izdajanjem“. Sistem nadaljnjih aktivnosti za odpravo napake tega dne ni več beležil, nov reset je bil opravljen naslednjega dne, in sicer 19. 7. 2015 ob 15:30. Nato je bilo še nekaj resetov, blagajna pa je bila ob 16.57 fizično odprta.

12. Tožnik je imel v času pripravljenosti navodilo, da periodično spremlja delovanje blagajn, predvsem v času obiskov v UKC D., od pol ene do pete ure popoldan. Še posebej so morali spremljati delovanje blagajn št. ..., ... in ..., ki so bile zaradi obremenjenosti najbolj pomembne in kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik. Naloga tožnika v tem času ni bila, da mora takoj zaznati napako. Ko pa jo je opazil, jo je bil dolžan računalniško odpraviti na daljavo. Če to ni bilo mogoče, je moral iti v garažno hišo in napako odpraviti fizično.

13. Tožnik trdi, da mu potem, ko je blagajno 18. 7. 2015 ob 13:52 resetiral, sistem ni več javljal napak, zaradi česar je bil upravičeno prepričan, da vse deluje, ker se je na (pravilno) delovanje sistema zanesel. Hkrati pa ga niso klicali niti iz garažne hiše - ne varnostniki ne uporabniki na dežurni telefon. Tožnik v pritožbi utemeljeno poudarja, da je o slabi internetni povezavi, zaradi katere tudi ni podrobneje preverjal transakcij, obvestil svoje nadrejene, kar izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča z zaključkom, da bi moral tožnik ob zavedanju, da ima slabo internetno povezavo, biti še toliko bolj skrben pri preverjanju, ali povezava zares deluje, tožniku naložilo previsoko skrbnost, ki presega skrbnost običajnega delavca in je merilo za presojo stopnje malomarnosti, ki naj bi bila podana v določenem ravnanju. Tožnik je o slabi povezavi (ki je za čas pripravljenosti na domu bistvenega pomena za učinkovito opravljanje dela) opozarjal nadrejene, s čimer je po oceni pritožbenega sodišča izpolnil svojo dolžnost in ravnal tako, kot se od povprečnega delavca pričakuje.

14. Tožnik je k odpravi napake pristopil spet naslednji dan ob 15.30 uri, ko je opazil, da blagajna ne deluje in jo je resetiral. Po neuspešnem ponovnem zagonu je poklical varnostnike in nadrejeno, nato pa se odpravil v garažno hišo v D., kjer je napako fizično odpravil. Tožnik je poznal navodila delodajalca glede ukrepanja v primeru ugotovljene napake, a teh navodil v času pripravljenosti od 18. 7. 2015 od 13:52 do 19. 7. 2015 do 15:30 delno ni upošteval. V okviru svojih zadolžitev bi namreč moral po tem, ko je oziroma naj bi bila napaka odpravljena, preveriti, ali je bila odprava napake uspešna, pa tega ni storil. Če transakcij na blagajni ni preverjal zaradi slabe povezave, bi lahko poklical varnostnike, kot je bila pri toženi stranki praksa. Ker tega ni storil, je nedvomno kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, določene v 33. in 34. členu ZDR-1, ter 9. členu pogodbe o zaposlitvi, skladno s katerimi mora delavec svoje delo na delovnem mestu opravljati vestno, strokovno in dosledno ter upoštevati navodila, organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.

15. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem napačno zaključilo, da je tožnik svoje obveznosti kršil iz hude malomarnosti. Huda malomarnost je namreč podana le takrat, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Tožnik je bil potem, ko je opravil reset blagajne in je na ekranu videl izpis „v delovanju“ prepričan, da je napaka odpravljena, pri čemer je zaupal v pravilno delovanje sistema, ki mu kasneje ni več javil napake. Hkrati pa v zvezi z nedelovanjem blagajne in kaosom, ki ga navaja tožena stranka, tožnik ni prejel nobenega klica iz parkirne hiše, kjer je bilo ne nazadnje možno plačevanje tudi na drugih blagajnah. (Kot izhaja iz izredne odpovedi, se je sicer v nedeljo pokvarila še blagajna št. ..., a v zvezi s tem tožena stranka tožniku ni podala očitkov.) Glede na vse navedeno tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj je bil prepričan, da blagajna deluje in se ni zavedal možnosti nastanka škode. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da bi mu bi bilo mogoče očitati zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, kot pravilno izpostavlja pritožba in se sklicuje na stališče pritožbenega sodišča v zadevi, opr. št. Pdp 580/2007. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno zaključilo, da je podan razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

16. Pravilna pa je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka, kar je drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Tožena stranka je navajala, da je bilo zaradi tožnikovega ravnanja oziroma opustitve onemogočeno nemoteno delovanje garažne hiše, saj je bilo delno onemogočeno plačevanje parkirnine in je morala posredovati varnostna služba, ki je dvignila izhodno rampo. Tožnik v zvezi s tem v pritožbi izpostavlja, da ga ni klical ne varnostnik, niti kdo drug (npr. nezadovoljen uporabnik), in da je bilo možno parkirnino plačevati tudi na drugih blagajnah. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo zaradi tožnikovega ravnanja porušeno delodajalčevo zaupanje do delavca kot pomemben element delovnega razmerja. C.C., ki je bila tožniku nadrejena, je sicer res izpovedala, da ne bi mogla tožniku več zaupati pripravljenosti, saj bi bilo zanjo to preveč stresno. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru zaupanje do tožnika ni moglo biti porušeno v tej meri, da z njim ne bi mogli več nadaljevati delovnega razmerja. Ni mogoče za vsako kršitev trditi, da je porušila zaupanje med delavcem in delodajalcem, in zaradi nje izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Kot navedeno, tožnikova kršitev ni bila storjena iz naklepa ali iz hude malomarnosti. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Delodajalec ima za (b)lažje kršitve na voljo tudi druge, blažje sankcije (disciplinski postopek, redna odpoved iz krivdnega razloga). Glede na dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje storjeno iz navadne malomarnosti, je utemeljena pritožbena navedba, da bi mu lahko izrekla opomin, da bi tožena stranka lahko uporabila blažjo sankcijo v okviru ZDR-1.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo (na podlagi pete alinee 358. člena ZPP) ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe (v I. točki izreka) tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi z dne 29. 7. 2015. Pri delni spremembi sodbe je upoštevalo, da gre za en sam (isti) tožbeni zahtevek v točkah I/1 v delih, ki se nanašata na odločitev o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku in spremenjena odločitev vključuje oba tožbena zahtevka.

Primarni in podredni tožbeni zahtevek namreč nista oblikovana v skladu z določbo 182. člena ZPP, ker se prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov, s tem da sta tožbena zahtevka v obeh točkah, ki sta v izreku sodbe sodišča prve stopnje označena pod točkama I/1, povsem identična. Zahtevka se namreč razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo). Navedeno naj sodišče prve stopnje upošteva v ponovljenem postopku, zlasti pri oblikovanju izreka sodbe.

18. Ker je v preostalem delu zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (v zvezi s tožbenimi zahtevki za reintegracijo oziroma sodno razvezo ter reparacijo), je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP razveljavilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe v I. točki izreka (2.-5. točka primarnega tožbenega zahtevka in celoten podredni tožbeni zahtevek) ter del II. točke izreka, ki se nanaša na tožnikove stroške postopka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Zaradi spremembe in delne razveljavitve izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih očitkov.

19. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku pri odločitvi upošteva tudi 182. člen ZPP, saj t.i. primarni in podredni tožbeni zahtevek nista oblikovana v skladu z določbo citiranega člena, ker se prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov. Zahtevka se razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 746/2018
• VDSS sodba Pdp 560/2014
• VDSS Sodba Pdp 187/2018