VDSS sklep Pdp 538/2016

Jedro

Glede na zaporedje dogodkov in sicer, da so delavci tožene stranke imeli glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 4 ur dnevno presežek opravljenih ur, da je s temi delavci tožena stranka na sestankih iskala rešitev, kako presežne ure izkoristiti (delno plačilo ur in koriščenje prostih dni) ter da je tožena stranka delavcem v podpis ponujala sporazume, ki jih je večina delavcev podpisala, razen tožnika, ki se ni strinjal z obračunom in ovrednotenjem presežnih ur ter glede na to, da je tožnik toženo stranko spornega dne obvestil, da želi koristiti ure in ga je tožena stranka pozvala, da opravi primopredajo del, po tem datumu pa tožnika več ni vodila na urniku opravljanja dela, ni mogoče prepričljivo ugotoviti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, da je tožnik neopravičeno izostal z dela in s tem huje kršil delovne obveznosti iz 33. člena ZDR-1.

Tožniku zaenkrat ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oziroma hude malomarnosti. Da bi lahko tožniku očitali naklep ali hudo malomarnost, bi moral biti seznanjen z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta oz. koriščenja prostih ur pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust (koriščenje ur), pa bi kljub temu odšel na dopust (oz. bi koristil ure), ne da bi postopal v skladu z navodili delodajalca. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predloženih sporazumov. Za odločitev v sporni zadevi namreč ni nepomembno, ali je tožena stranka tožniku in ostalim zaposlenim dala jasna navodila v zvezi s koriščenjem preseženih ur. Kot trdita tožnik in priča C.C., tožena stranka v sporazumih, ki so jih podpisali ostali zaposleni, ni navedla časovnih okvirjev, v katerih lahko delavci koristijo ure in ni navedla, da soglaša, da v tem času delavci ure dejansko koristijo. Navedeno je potrebno razčistiti predvsem zato, ker tožena stranka trdi, da je tožnik neopravičeno izostal z dela, ker sporazuma ni podpisal in zato ni imel soglasja tožene stranke, da koristi presežek ur.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2014 in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo tega dne, temveč še vedno traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje za skrajšan delovni čas 20 ur tedensko ter tožniku za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, od teh poravnati vse prispevke in davke ter mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja verjelo predvsem direktorici tožene stranke A.A. in ustanovitelju tožene stranke B.B. in povsem prezrlo izpovedbe tožnika, priče C.C. in D.D.. Kot je izpovedala direktorica tožene stranke A.A., je ustanovila toženo stranko skupaj z B.B., s katerim sta tudi zunajzakonska partnerja. Tožnik je izpovedal, da se je dne 9. 4. 2014 po telefonu pogovarjal z B.B., nato pa se je dne 12. 4. 2014 sestal z namenom, da se dogovorijo glede presežnih ur. Tudi D.D. je izpovedal, da je bil na sestanku navzoč in B.B. povedal, da ima tožnik opravljenih 400 presežnih ur ter da je B.B. dejal, da bodo zadevo uredili. D.D. je tudi izpovedal, da je tožena stranka tožniku v podpis podala sporazum, na podlagi katerega bi tožniku izplačala nagrado za opravljeno delo v višini 552,00 EUR, kar pa je bilo po mnenju D.D. prenizek znesek, saj je v konkretnem primeru tožnik imel presežek 400 ur, kar bi znašalo 3.000,00 EUR in zato tožnik spornega sporazuma tudi ni podpisal. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka tožniku sama ponujala možnost, da si sam določi število presežnih ur, saj je sodišče glede navedenega verjelo toženi stranki brez vsakih ustreznih dokazov. Tožnik spornega sporazuma ni podpisal izključno zato, ker se niso poenotili glede števila presežnih ur. Sodišče je obrazložilo, da je bila izpovedba tožnika neprepričljiva, ker naj ne bi znal natančno izpovedati od kdaj je koristil ure, ali od 18. 5. ali od 20. 5. 2014 in ker ni točno navedel števila neizkoriščenih ur, ker je enkrat izpovedal, da je bilo število 398 drugič pa 400 ur. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da se je z B.B. dne 16. 5. 2014 ustno dogovoril o koriščenju presežka ur in ga takrat kot tudi kasneje, ob njegovem obisku pri njem doma, pozval, da mu izda pisno potrdilo, vendar B.B. pisne odobritve koriščenja ur ni želel podati. Da sta B.B. in A.A. vedela, da pri toženi stranki obstajajo presežki ur, sta izpovedala tudi sama, saj so bili vsi zaposleni za polovični delovni čas, delo pa so opravljali v daljšem trajanju, pa tudi priča C.C. je potrdila, da je tožnik pri toženi stranki delal po cele dneve. Da je tožnik v spornem obdobju koristil presežne ure, je izpovedal tudi C.C., ki je izpovedal, da ga je B.B. obiskal istega dne na domu in ob odhodu dejal, da se bo oglasil tudi pri tožniku, ki koristi nadure. C.C. ni izpovedal, da mu je B.B. dejal, da tožnik koristi dopust, izpovedal je, da je tožnik koristil nadure. Tožena stranka se neupravičeno sklicuje, da tožniku ni odobrila koriščenja presežnih ur, ker le-ta ni podpisal sporazuma. V zvezi s tem je potrebno upoštevati, da sporazumi, ki so jih podpisali ostali zaposleni in jih je v spis dala tožena stranka, ne vsebujejo določb o koriščenju presežnih ur niti časovnega obdobja, v katerem bi jih delavci koristili. Da se je B.B. s tožnikom dne 16. 5. 2014 dogovoril o koriščenju prostih ur, potrjuje tudi urnik, ki je bil s strani tožene stranke pripravljen za obdobje od 20. 5. 2014 dalje ter dejstvo, da je tožnik dne 19. 5. 2014 predal delo. Tožnik je navedel, da je pripravljal recepte, jedilnike in ni bil pri toženi stranki samo glavni kuhar, temveč je skrbel tudi za nabavo hrane, zato je moral pred odsotnostjo opraviti predajo dela, ki je trajala več ur. V kolikor B.B. tožniku ne bi odobril koriščenja presežnih ur, ga tožena stranka niti ne bi pozvala, da dne 19. 5. 2014 preda delo. Navedeno kaže, da je tožena stranka predvidela, da bo tožnik odsoten po 19. 5. 2014. Tožnik je v obdobju po 20. 5. 2014, ko je koristil presežek ur, za toženo stranko tudi opravljal določena dela, saj je s strani tožene stranke prejemal e-maile, na katere je odgovarjal, urejal kontakte, kot izhaja iz e-pošte z dne 27. 5. 2014. Prav tako je po 20. 5. 2014 tožnika na domu obiskal B.B., kar pa gotovo ne bi storil, v kolikor bi bili odnosi med njima tako skrhani kot jih navaja. Tožnik še navaja, da v konkretnem primeru ni kršil določil 33. člena ZDR-1, saj je pri toženi stranki vestno opravljal delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi in upošteval navodila delodajalca. Prav tako tožniku ni mogoče pripisati krivde, torej da je naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil delovne obveznosti. Tožnik tudi meni, da glede na vse navedene okoliščine sodišče ne bi smelo zaključiti, da delovnega razmerja, tudi če bi v konkretnem primeru šlo za hujše kršitve delovnih obveznosti, ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11 točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 30. 6. 2014 iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi z dne 30. 6. 2014 očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker v obdobju od 20. 5. 2014 dalje ni opravljal svojega dela, in je neopravičeno izostal z dela. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla, da jo je tožnik dne 16. 5. 2014 sam obvestil, da želi izrabiti presežek ur, vendar mu tožena stranka tega ni dovolila.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da je za ugotovitev zakonitosti oz. nezakonitosti izredne odpovedi bistveno predvsem, ali se je tožnik s toženo stranko dogovoril, da bo od 20. 5. 2014 dalje koristil presežek ur - nadur, oz. ali v obdobju od 20. 5. 2014 dalje dejansko ni opravljal dela, ker je neopravičeno izostal z dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonite zastopnice A.A. in priče B.B. zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik od 20. 5. 2014 dalje neopravičeno izostal z dela, saj mu tožena stranka ni odobrila izrabe presežnih ur. S tem je tožnik huje kršil delovne obveznosti iz 33. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti tudi po 37. členu ZDR-1, saj je zaradi njegovega ravnanja oz. neopravičene odsotnosti z dela od 20. 5. 2014 dalje imela tožena stranka težave z organizacijo dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s to ugotovitvijo prekoračilo očitane kršitve, navedene v izredni odpovedi z dne 30. 6. 2014. Te kršitve namreč tožena stranka tožniku ni očitala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z dne 30. 6. 2014 (priloga A1).

8. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za skrajšan delovni čas 20 ur tedensko in da so tako tožnik kot tudi ostali zaposleni imeli presežek ur. Priča D.D. in priča C.C. sta izpovedali, da so se s toženo stranko dogovarjali o izrabi presežnih ur ter so vsi delavci razen tožnika tudi podpisali sporazum o številu presežnih ur in o načinu vrednotenja presežnih ur. Priča B.B. je izpovedal, da so s tožnikom sodelovali pri projektu svetovne kuhinje po slovensko - SKUHNA, ki je namenjen zaposlitvi migrantov kot ranljivih oseb. Z delavci so sklenili pogodbo o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno. Potrdil je, da je bil delovni čas zaposlenih zelo fleksibilen in včasih so delali več kot 4 ure, pri čemer so si ure delavci beležili sami, v zvezi s presežki ur pa so se na sestankih večkrat pogovarjali ter iskali rešitve problema. Hkrati je izpovedal, da se s tožnikom niso mogli dogovoriti o vrednotenju presežnih ur, medtem ko je z ostalimi delavci tožena stranka sklenila sporazume. Potrdil je, da mu je tožnik dne 16. 5. 2014 dal papir, na katerem je v angleščini pisalo, da želi koristiti presežek ur, vendar mu tega ni dovolil. Hkrati je izpovedal, da je po elektronski pošti tožnika obvestil, da mora v ponedeljek, 19. 5. 2014, ko je imel tožnik prosti dan, priti v kuhinjo zaradi predaje dela, kar je tožnik tudi storil. Dne 20. 5. 2014, pa tožnik več ni prišel na delo. B.B. je tudi izpovedal, da je na poziv sindikata tožniku dne 27. 5. 2014, na njegovem domu, vročil obvestilo o letnem dopustu in ga še enkrat pozval na podpis sporazuma, glede katerega mu je tožnik odvrnil, da bo premislil.

9. Tožnik v pritožbi utemeljeno graja obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj priči C.C. ne verjame. C.C. je prepričljivo izpovedal, da mu je B.B. ob obisku pri njem doma dejal, da gre še do tožnika, ki koristi nadure. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča oz. stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost verodostojnost takšne izpovedbe preizkusiti tudi v primerjavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oz. stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, svoj zaključek o verodostojnosti ali neverodostojnosti zaslišanega pa mora ustrezno argumentirati. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo izključno na izpoved direktorice tožene stranke A.A. in ustanovitelja tožene stranke B.B.. Razlogi, ki pa jih navaja sodišče, zakaj tožniku in priči C.C. ne verjame, pa niso utemeljeni in ne opravičujejo zaključka, da sta edini verodostojni priči direktorica A.A. in B.B.. Pravni standard skladnosti izpovedbe prič ne pomeni, da se morajo izpovedi dobesedno ujemati. Naloga sodišča je, da oceni pomen in težo nekoliko nejasnih, različnih oz. glede določenih dejstev tudi neskladnih izpovedi in presodi, ali takšne izpovedi izključujejo možnost upoštevanja pri dokazni presoji (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 70/2016 z dne 11. 10. 2016).

10. Glede na zaporedje dogodkov in sicer, da so delavci tožene stranke imeli glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 4 ur dnevno presežek opravljenih ur, da je s temi delavci tožena stranka na sestankih iskala rešitev, kako presežne ure izkoristiti (delno plačilo ur in koriščenje prostih dni) ter da je tožena stranka delavcem v podpis ponujala sporazume, ki jih je večina delavcev podpisala, razen tožnika, ki se ni strinjal z obračunom in ovrednotenjem presežnih ur ter glede na to, da je tožnik toženo stranko dne 16. 5. 2014 obvestil, da želi koristiti ure in ga je tožena stranka dne 19. 5. 2014 pozvala, da opravi primopredajo del, po tem datumu pa tožnika več ni vodila na urniku opravljanja dela, ni mogoče prepričljivo ugotoviti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, ugotoviti, da je tožnik neopravičeno izostal z dela in s tem huje kršil delovne obveznosti iz 33. člena ZDR-1.

11. Odsotnost delavca z dela, če za to nima opravičenega razloga, pomeni kršitev njegove temeljne obveznosti opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1). Posledica te kršitve je lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi izredna, v kolikor gre za hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je potrebno opreti na splošna pravila civilnega prava. ZDR-1 namreč v 1. odstavku 13. člena napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa in sicer razumski oz. zavestni, ki se nanaša na možnost poznavanja dejstev in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Naklep ali namen v civilnem pravu je lahko direkten ali eventualen in se presoja po konkretnih merilih, medtem ko se malomarnost presoja po abstraktnem pravilu skrbnosti človeka. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje ob povprečno skrbnega človeka.

12. Tožniku pa glede na vse ugotovljeno zaenkrat ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oziroma hude malomarnosti. Da bi lahko tožniku očitali naklep ali hudo malomarnost, bi moral biti seznanjen z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta oz. koriščenja prostih ur pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust (koriščenje ur), pa bi kljub temu odšel na dopust (oz. bi koristil ure), ne da bi postopal v skladu z navodili delodajalca. Dejstvo, da je tožnik, kot je tožena stranka tudi sama trdila, dne 16. 5. 2014 dal pisno vlogo, da želi koristiti presežek ur in da je tožena stranka tožnika po elektronski pošti nato obvestila, da je v ponedeljek prost ter da naj pride v kuhinjo, da bo predal delo, (kar je tožnik tudi storil in tega dne opravil primopredajo dela, ki je trajala 5 ur) ne kaže, da bi imel tožnik delovno obvezo tudi naslednje dni, od 20. 5. 2014 dalje, saj bi bila v takem primeru primopredaja dela povsem nepotrebna. Dejstvo, da tožnik ni podpisal predloženega sporazuma s strani tožene stranke o presežku ur, samo po sebi tudi ne pomeni, da je bilo tožniku znano, da mu tožena stranka ne dovoli izrabe presežnih ur. Kot je izpovedal C.C., se je dne 27. 5. 2014 v času, ko je bil v bolniškem staležu, pri njem zglasil B.B. in mu izročil obvestilo o letnem dopustu ter ob tej priliki dejal, da se bo oglasil tudi pri tožniku, ki koristi nadure. Dejstvo, da se je B.B. oglasil pri tožniku doma in mu vročal odločbo o letnem dopustu, sta izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predloženih sporazumov z dne 14. 5. 2014 (priloga B16- B19). Za odločitev v sporni zadevi namreč ni nepomembno, ali je tožena stranka tožniku in ostalim zaposlenim dala jasna navodila v zvezi s koriščenjem preseženih ur. Kot trdita tožnik in priča C.C., tožena stranka v sporazumih, ki so jih podpisali ostali zaposleni, ni navedla časovnih okvirjev, v katerih lahko delavci koristijo ure in ni navedla da soglaša, da v tem času delavci ure dejansko koristijo. Navedeno je potrebno razčistiti predvsem zato, ker tožena stranka trdi, da je tožnik neopravičeno izostal z dela ker sporazuma ni podpisal in zato ni imel soglasja tožene stranke, da koristi presežek ur.

13. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

15. Ostali pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 535/2016
• VDSS Sodba Pdp 625/2017
• VDSS Sodba Pdp 883/2017