VDSS sodba Pdp 728/2016

Jedro

Razrešitev direktorja je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela direktorja, za kar je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo predlog tožnika za prekinitev postopka z dne 6. 4. 2016 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 4. 9. 2015, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto direktor, za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od 5. 9. 2015 dalje ter za obračun in plačilo bruto plače v višini 4.239,78 EUR mesečno od 5. 11. 2015 do vrnitve na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki v plačilo celotne stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da ga Vlada Republike Slovenije ni pravilno in zakonito razrešila z mesta direktorja, in v zvezi s temi izpostavlja, da je vložil revizijo zoper odločitev v upravnem sporu opr. št. I‑U 1063/2015, o kateri še ni bilo odločeno. Navaja, da mu niti vlada niti tožena stranka nista dali možnosti, da bi se pred izdajo odločbe o razrešitvi izjavil o krivdnih razlogih za razrešitev in o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah. Navaja, da se je šele z vročitvijo odločbe Vlade RS z dne 24. 1. 2013 seznanil s tem, da sploh teče postopek za njegovo razrešitev iz krivdnih razlogov. Navaja razloge, zaradi katerih naj ne bi bil pravilno razrešen z mesta direktorja in odločbi Vlade Republike Slovenije očita, da je pomanjkljiva in nerazumljiva, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Kot napačnemu nasprotuje stališču sodišča prve stopnje v 10. točki sodbe, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti zagovora tožnika v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1. Sklicuje se na 7. člen Konvencije MOD št. 158 in opredeljuje dejansko stanje v zvezi s sejo nadzornega sveta 2. 7. 2015, za katere meni, da so relevantne. Meni, da bi v postopku razrešitve direktorja morala tožena stranka uporabiti določbe Zakona o upravnem postopku. Navaja, da pred sejo oziroma na seji nadzornega sveta ni bil seznanjen z 12 sistematično obrazloženimi točkami kršitev in jih je prvič videl, ko mu je bila vročena izpodbijana odločba ter se sklicuje na ureditev po ZDR-1, ki ureja postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti, pri kateri mora biti zaposleni predhodno pisno seznanjen z očitki, dan pa mu mora biti tudi primeren rok, da na te očitke odgovori. Meni, da bi glede na veljavno zakonodajo moral imeti dejansko (realno) možnost zagovora, kar pa mu ni bilo omogočeno. Navaja, da bi v zagovoru lahko pojasnil svoja stališča, na primer dejstvo, da predčasna razrešitev direktorja v nobenem primeru ne more predstavljati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pove, da bi pojasnil tudi dejstvo, da obstoj mandata direktorja ni pogoj za obstoj delovnega razmerja tožnika in da njegova razrešitev z mesta direktorja ni bila utemeljena ter da so bile pri razrešitvi bistveno kršene določbe postopka. Navaja, da je že nadzorni svet tožene stranke pri odločanju o razrešitvi tožnika kršil ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Trdi, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita že zato, ker mu ni bil omogočen zagovor, ki bi mu tudi v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti moral biti omogočen, pri tem pa se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 255/2009. Navaja, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na 16. člen Zakona o javnih uslužbencih in s tem kot pravilno potrdilo odločitev tožene stranke o 30-dnevnem odpovednem roku skladno s tretjim odstavkom 94. člena ZDR-1. Meni, da bi moral odpovedni rok trajati 3 mesece, kot je določeno v 8. členu splošnega akta tožene stranke in bi glede na navedeno morala tožena stranka tožniku tudi za obdobje od 5. 9. 2015 do 4. 11. 2015 obračunati bruto plačo, od 5. 11. 2015 dalje pa bruto nadomestilo plače, ter storiti vse ostalo kot izhaja iz tožbenega zahtevka. Kot napačnega graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ne bo presojalo utemeljenosti v navedeni odločbi Vlade RS ugotovljenih kršitev in očitkov o neizpolnjevanju tožnikovih obveznosti, ker je bilo to predmet odločanja v upravnem sporu. Povzema dejansko stanje glede navedenih očitkov. Navaja, da mora imeti v pravdnem postopku vsaka stranka možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Meni, da bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze s strani tožnika, ne pa arbitrarno in samovoljno izvesti le dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka. Smiselno se pritožuje tudi zoper stroške postopka, saj bi mu sodišče prve stopnje, če bi ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, moralo prisoditi tudi te. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 29. 7. 2015, ki jo je tožena stranka na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) podala tožniku zaradi njegove razrešitve z mesta direktorja. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je razrešitev direktorja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela direktorja, za kar je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tako stališče je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo na podlagi ustaljene sodne prakse, na katero se je tudi sklicevalo in je pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja še enkrat.

7. Sodišče prve stopnje se pravilno ni opredeljevalo do vprašanj v zvezi s tožnikovo razrešitvijo z mesta direktorja tožene stranke, saj je bilo to predmet obravnavanja upravnega spora, ki ga je Upravno sodišče RS vodilo pod opr. št. I-U 1063/2015 in v zvezi z njim izdalo sodbo z dne 16. 2. 2016, s katero je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Vlade RS z dne 3. 7. 2015, s katero je bil razrešen kot direktor. Tožnikova revizija zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča RS je bila 21. 9. 2016 zavržena (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 113/2016 z dne 21. 9. 2016). Do obsežnih pritožbenih navedb tožnika v zvezi z okoliščinami ob njegovi razrešitvi se pritožbeno sodišče tako ne opredeljuje, saj na odločitev v predmetni zadevi ne morejo vplivati, ker so bile predmet odločanja v upravnem sporu in je bilo o njih že pravnomočno razsojeno.

8. Neutemeljena je pritožbena graja stališča sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zagovor v konkretnem primeru ne bi imel pravega pomena in bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da ga vabi na zagovor, saj je bil tožnik z odločbo vlade razrešen in tega v postopku podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ne bi bilo mogoče spremeniti. Pravica do zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni absolutna. Določba drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in 7. člen Konvencije MOD št. 158 določata pojmovno odprto izjemo - obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati da delavcu zagovor omogoči (primerjaj I. Robnik, v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 494). Bistvo pravice do zagovora oziroma pravice do izjave je v tem, da se pred odločitvijo sliši tudi glas prizadete strani in da lahko z zagovorom oziroma izjavo vpliva na odločitev odločevalca. Če možnosti teh učinkov delavčevemu zagovoru ne priznavamo, potem bi bil zagovor nesmiseln. Ob takem vsebinskem izhodišču je jasno, da bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, če delavec z zagovorom že apriorno ne bi mogel vplivati na delodajalčevo odločitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kot zgoraj, str. 495). Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 114/2014 z dne 29. 9. 2014 tako izhaja, da v primeru, kadar je direktor v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, razrešitev s funkcije pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker glede na predhodno razrešitev oziroma odpoklic s funkcije direktorja posledično na odpovedni razlog ni več mogoče vplivati, zagovor delavca ne bi mogel ničesar spremeniti. To pa je okoliščina, zaradi katere od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 255/2009 z dne 23. 3. 2010 ne izhaja drugačno stališče, pri čemer gre za drugačno dejansko stanje (razlog za neomogočanje zagovora so bili zatrjevani porušeni odnosi med delavcem in delodajalcem, in ne razrešitev direktorja).

9. Na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS v postopku odločanja o njegovi razrešitvi kot direktorja tožene stranke se tožnik v delovnem sporu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ne more sklicevati. V predmetni zadevi pa sodišče prve stopnje ni kršilo ne te ustavne pravice in tudi ne pravice iz 34. člena Ustave.

10. S pritožbo tožnik le na splošno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno upoštevala 30-dnevni odpovedni rok in ne trimesečnega in zgolj ponavlja, da bi moralo sodišče pri njegovi odmeri uporabiti 8. člen splošnega akta tožene stranke, konkretnejših razlogov za to pa ne pojasni. Ker se je do tega sodišče prve stopnje že argumentirano opredelilo v 11. točki obrazložitve, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo, je treba to pritožbeno navedbo kot neutemeljeno zavrniti.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanjo skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 283/2015
• VDSS sodba Pdp 806/2012
• VDSS Sodba Pdp 35/2021