VDSS sklep Pdp 723/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga izhajalo iz dejstev, ki jih tožnik ni zatrjeval. Vsebina tožnikove izpovedi ne predstavlja trditvene podlage, o kateri bi se nasprotna stranka lahko izjavila, sodišče pa nanjo oprlo odločitev. Sodišče prve stopnje je kršilo kontradiktornost obravnavanja, ko je v nasprotju s 7. členom ZPP (razpravno načelo) svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, s čimer je toženi stranki onemogočilo, da se o njih izjavi. S tem je storilo absolutbno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s kršitvijo 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014, ki jo je tožeča stranka prejela 4. 12. 2014 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 4. 12. 2014 do 1. 4. 2016, razen za obdobja od 7. 1. 2015 do 5. 2. 2015, od 24. 2. 2015 do 5. 3. 2015, od 5. 6. 2015 do 31. 10. 2015 ter od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015, ko je bila tožeča stranka zaposlena pri drugem delodajalcu, priznati delovno dobo in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za to obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plače ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske mesečnih nadomestil plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti v plačilo dalje do plačila, pri čemer naj pri obračunu nadomestila plače za marec 2015 upošteva tožeči stranki izplačano nadomestilo za brezposelnost 466,07 EUR bruto. Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo 2.574,03 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, vse roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je razliko do vtoževanega zneska 6.600,00 EUR bruto. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 765,55 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je tožnik naklepno dajal lažne oziroma nepravilne podatke o količini in vrsti prevzetega blaga. Na tehtalnem listu je praviloma evidentiral barvne kovine, katerih odkupna cena je dražja in je na ta način prodajalcem materiala omogočil pridobitev protipravne premoženjske koristi, toženi stranki pa povzročil škodo. Tožnikova izpoved ni v skladu z njegovo trditveno podlago. Sočasno tehtanje dveh različnih materialov na mostni tehtnici ni mogoče. Tožnikovi bistveni nalogi sta bili ugotovitev vrste materiala in njegove teže. Ker je tožnik to kršil, gre za hujšo kršitev obveznosti. V zvezi z očitkom glede tehtanja na mali tehtnici je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, čeprav je spreminjal izjave. V tožbi je navajal, da dopušča možnost, da je kdaj pa kdaj nogo narahlo prislonil na tehtnico. Na zaslišanju pa je izpovedal, da je material stehtal s pomočjo noge, če je videl v vrečki več vrst materiala. Izpoved ne more nadomestiti trditvene podlage. S tem, ko je sodišče upoštevalo tožnikovo izpoved kot del trditvene podlage, je ravnalo arbitrarno in kršilo 22. člen Ustave RS. Bistveno je kršilo določila pravdnega postopka. Opuščanje skrbnosti in vestnosti pri osnovnih delovnih obveznostih, ki izhajajo iz delovnega mesta, pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti. Kako pomembna je vloga tehtalca v okviru dejavnosti tožene stranke je poudaril direktor tožene stranke. Od tožnikove ocene je odvisno plačilo dostavljenega materiala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s kršitvijo 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

6. Ta kršitev je podana, ko sodišče stranki z nezakonitim postopanjem (nezakonito uporabo določil ZPP) odvzame možnost sodelovanja v postopku. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do izjavljanja, saj je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni navajal. Vsebina tožnikove izpovedi ne predstavlja trditvene podlage, o kateri bi se nasprotna stranka lahko izjavila, sodišče pa nanjo oprlo odločitev. Sodišče prve stopnje je kršilo kontradiktornost obravnavanja, ko je v nasprotju s 7. členom ZPP (razpravno načelo) svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, s čimer je toženi stranki onemogočilo, da se o njih izjavi.

7. Na podlagi prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče sme po drugem odstavku tega člena ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale le, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Sodišče torej ne sme upoštevati dejstev, ki jih stranka ni navajala, saj je ravno s tem nasprotni stranki kršena pravica do izjave.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga hujše kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti, storjenih naklepoma, torej po drugi alinei 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Tožena stranka je tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu sortirec 2, drobni odkup, v odpovedi očitala, da je v določenih dneh (13. 10. 2014, 14. 10. 2014, 30. 10. 2014, 27. 10. 2014 in 3. 11. 2014) na tehtalnem listu naklepno beležil lažne oziroma nepravilne podatke o količini in vrsti prevzetega blaga. Na ta način je določenim osebam (prodajalcem) omogočil pridobitev protipravne premoženjske koristi. Tožniku je še očitala, da je pri tehtanju materiala z desno nogo stopil na tehtnico, da je ta pokazala večjo težo ter da materiala ni sortiral na za to predvidenem mestu. Nepravilnosti je ugotovila na podlagi primerjav tehtalnih listov in videoposnetkov nadzornih kamer. Tožniku je očitala kršitev obveznosti iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi, 33. člena ZDR-1 o vestnem opravljanju dela ter 37. člena ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja.

9. Kot nakazano, je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga izhajalo iz dejstev, ki jih tožnik ni zatrjeval. V tožbi je zanikal očitek, da je pri tehtanju materiala z desno nogo stopil na tehtnico, da bi ta pokazala večjo težo. Dopuščal je možnost, da je nogo kdaj narahlo prislonil na tehtnico, ki pa zaradi tega ni pokazala večje teže od dejanske. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik res ni stehtal vsake vrste materiala posebej, ampak je, če je bilo v vrečki več vrst materiala, težo vrste materiala ocenil „na oko“ in stehtal „s pomočjo noge“, da bi prihranil na času. Trditev, ki bi bile podlaga za takšen zaključek o prihranku na času, namreč tožnik ni podal, zgolj izpovedoval je o oceni materiala na oko in o tehtanju s pomočjo noge, da bi prihranil na času. Izpoved stranke ne more nadomestiti njene trditvene podlage, saj ima to za posledico kršitev razpravnega načela. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost zatrjevanih dejstev, ne pa ugotavljanju dejstev mimo navedb strank.

10. V posledici sporne ugotovitve, da je tožnik zgolj sebi olajšal in poenostavil delo, da bi pridobil na času, je sodišče prve stopnje posledično preuranjeno presodilo, da njegovo ravnanje, ki sicer pomeni kršitev delovne obveznosti, ne dosega standarda hujše kršitve iz druge alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno je sicer izpostavilo, da je presoja o tem, ali teža kršitve ustreza standardu hujše kršitve odvisna od okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena. Vendar pa je zaradi opisane postopkovne kršitve dalo pomen napačnim okoliščinam, namesto okoliščini, da je bila tožnikova temeljna naloga na delovnem mestu „sortirec 2, drobni odkup“ ravno ugotavljanje vrste in teže materiala, dobavljenega s strani dobaviteljev, kar je predstavljalo tudi podlago za plačilo odkupljenega materiala. Kršitve temeljnih delovnih obveznosti so ključne pri presoji, ali gre za hujše kršitve delovnih obveznosti.

11. Ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj odpravi navedeno postopkovno kršitev ter upošteva tudi materialnopravno stališče o tem, da se hujše kršitve nanašajo na izpolnjevanje temeljnih delovnih obveznosti. V primeru, da bo ponovno sprejelo ugodilno odločitev, naj izrek sodbe oblikuje tako, da bo jasno, za katera obdobja se delovno razmerje priznava, ne pa za katera se ne priznava, kot je to nejasno storilo v izpodbijani sodbi.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 663/2015
• VDSS sklep Pdp 848/2010
• UPRS Sodba I U 1347/2016-12