VDSS sodba Pdp 703/2016

Jedro

Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je v konkretnem primeru prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama (tj. za delo avtomehanika vulkanizerja), čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene, čeprav ta zaradi dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu ni ustrezala dejanski vsebini delovnega razmerja, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita. Ni namreč prenehala potreba po opravljanju dela avtomehanik vulkanizer, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in v posledici česar je prišlo do dejanske sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje preneha na dan izdaje sodbe dne 12. 5. 2016 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 10. 1. 2016 do 12. 5. 2016 izplača nadomestilo plače, kot bi jo prejemal, če bi delal, od vsakokratnega nadomestila plače plača še zakonske zamudne obresti od 18. v mesecu za pretekli mesec ter obračuna in plača vse prispevke in davke (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku obračuna in plača davke in prispevke ter izplača denarno povračilo v višini petih plač, kot jih je tožnik prejemal zadnje tri mesece pred odpovedjo (IV. točka izreka), in mu povrne pravdne stroške v višini 969,53 EUR, v primeru zamude paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (do plačila) (V. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo odpravnine (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (I. do V. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik na začetku zaposlitve (kakšen mesec, ko je bil pri toženi stranki še zaposlen A.A.) dejansko opravljal tudi delo vodje izmene, potem pa ne več, saj drugih zaposlenih do zaposlitve B.B. in C.C. ni bilo, zato naloge vodje izmene niso bile potrebne oziroma jih je opravljal direktor tožene stranke. Ko sta se navedena delavca zaposlila, se je ponovno pokazala potreba po opravljanju dela vodje izmene, vendar je tožnik kmalu zatem odšel v bolniški stalež, zato je delo vodje izmene še naprej opravljal direktor. Zatrjuje, da je imela zaposlene tri delavce, pri čemer vodje izmene ni več potrebovala, zato ga je ukinila, tožniku pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega poslovnega razloga. Meni, da ni pomembno, ali so ti delavci imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen ali za nedoločen čas, temveč, za katero delovno mesto so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da je sodišče zmotno ugotovilo, da C.C. in B.B. nista začela opravljati dela, preden je tožnik odšel v bolniški stalež. Nasprotno naj bi izhajalo iz njunih pogodb o zaposlitvi, njunih izpovedi in izpovedi direktorja. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje D.D., vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča glede ekonomskega razloga in meni, da je sodišče višino denarnega povračila odmerilo previsoko, glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le dobri dve leti, povpraševanje po avtomehanikih pa je takšno, da bi tožnik lahko dobil zaposlitev, če bi jo hotel. Meni, da sodišče pri višini denarnega povračila ne bi smelo upoštevati, da je tožena stranka tožnika za nazaj odjavila iz zavarovanja. Tožena stranka je namreč tožnika poskusila odjaviti že takoj naslednji dan po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar so odjavo na ZZZS nepravilno zavrnili, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika ni bila podpisana. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala zaslišanje računovodje, D.D. in vpogled v izpisek telefonskih pogovorov, vendar sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka na več mestih v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena, ki pa je pritožbeno sodišče ni presojalo, saj iz navedb v pritožbi izhaja, da se v resnici ne strinja z ugotovljenimi dejstvi sodišča prve stopnje. To pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožniku s strani tožene stranke dne 9. 12. 2015. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu s 1. alinejo 90. člena ZDR-1 se kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (med drugim) šteje začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe ali nege družinskih članov po predpisih o zdravstvenem zavarovanju ali odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 21. 10. 2013 dalje (najprej za določen, nato pa za nedoločen čas) na delovnem mestu vodje izmene v vulkanizersko avtomehanični delavnici, kar med strankama v tem sporu niti ni bilo sporno. Kot izhaja iz izpodbijane odpovedi, je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov, ker se je odločila drugače organizirati poslovanje in ukiniti delovno mesto vodje izmene v vulkanizersko avtomehanični delavnici.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik (razen prvi mesec v začetku zaposlitve) ni opravljal dela vodje izmene v vulkanizersko avtomehanični delavnici, ampak delo avtomehanika vulkanizerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje presodilo, da ni podan organizacijski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se organizacija dela ni v ničemer spremenila. Poleg tega je ugotovilo, da je tožena stranka zaposlila dva nova delavca – B.B. dne 12. 10. 2015 in C.C. dne 3. 11. 2015 (pri čemer je slednji delo začel opravljati šele 10. 11. 2015) – tik pred oziroma ob nastopu bolniškega staleža tožnika dne 10. 11. 2015. Ker je tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje nastop bolniškega staleža tožnika pričakovala, je z zaposlitvijo novih delavcev ustvarila pogoje za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožbenemu zahtevku ugodilo.

10. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik (z izjemo prvega meseca zaposlitve) ni opravljal dela vodje izmene v vulkanizersko avtomehanični delavnici, za katerega je imel (formalno) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak je dejansko opravljal delo avtomehanika vulkanizerja. Nasprotuje pa materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da ni podan poslovni, tj. organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem navaja, da tožena stranka vodje izmene v vulkanizersko avtomehanični delavnici ni več potrebovala, zato je tožniku, ki je edini imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za to delovno mesto, le-to utemeljeno odpovedala. Takšno pravno razlogovanje je materialnopravno zmotno. Delodajalec mora namreč ob upoštevanju opredelitve poslovnega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati, da iz razlogov na njegovi strani ni več potrebno delo delavca, ki ga ta opravlja po pogodbi o zaposlitvi. To pomeni, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, če se nanaša na delovno mesto, na katerem delavec, ki se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi ni delal, pač pa je delal ne nekem drugem delovnem mestu. Za takšno situacijo gre v konkretnem primeru. Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je namreč prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama (tj. za delo avtomehanika vulkanizerja), čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe po 49. členu ZDR-1, kar pa ne vpliva na obstoj in veljavnost takšne pogodbe (četrti odstavek 17. člena ZDR-1). Ker je torej tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene, čeprav ta zaradi dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu ni ustrezala dejanski vsebini delovnega razmerja, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Ni namreč prenehala potreba po opravljanju dela avtomehanik vulkanizer, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in v posledici česar je prišlo do dejanske sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR-1. Odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti organizacijskega poslovnega razloga je torej materialnopravno pravilna.

11. Sodišče prve stopnje se je sicer ukvarjalo tudi z vprašanjem obstoja ekonomskega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in ugotovilo, da ta ni podan. Ker pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi glede obstoja ekonomskega razloga povsem neobrazložena, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojanje utemeljenosti tega odpovednega razloga. Ker je izpodbijana odpoved v delu, ki se nanaša na ekonomski poslovni razlog, že zaradi neobrazloženosti nezakonita, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ta odpovedni razlog.

12. Okoliščine konkretnega primera kažejo, kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil dejanski razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikova nezmožnost za delo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka že od poletja 2015 dalje vedela za slabo zdravstveno stanje in izčrpanost tožnika, zaradi česar je lahko pričakovala nastop bolniškega staleža tožnika, do katerega je prišlo 10. 11. 2015. Pred tem je tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaposlila dva nova delavca na delovnem mestu avtomehanik vulkanizer (ki ga je tožnik dejansko opravljal), in sicer B.B. 12. 10. 2015 in C.C. 3. 11. 2015, pri čemer je slednji delo pričel opravljati šele na dan nastopa bolniškega staleža tožnika 10. 11. 2015. Tožena stranka ugotovitvam o nastopu dela novozaposlenih delavcev neutemeljeno nasprotuje, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da B.B. ni nastopil dela pred nastopom bolniškega staleža tožnika (ugotovilo je namreč ravno nasprotno). Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da C.C. z delom pred nastopom bolniškega staleža tožnika ni začel, saj to izhaja iz izpovedi tožnika in potrdil o prijavi v zavarovanje. Sicer pa dejstvo, kdaj konkretno sta nova delavca pričela z opravljanjem dela, niti ni bistveno v obravnavanem sporu in zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje za njegovo ugotovitev ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Bistveno je namreč le, da je tožena stranka dejansko lahko pričakovala nastop tožnikovega bolniškega staleža in da je z namenom nadomestiti tožnika zaposlila nove delavce, tožniku pa nato odpovedala pogodbo o zaposlitvi. To pa kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predstavlja neutemeljen odpovedni razlog na podlagi 1. alineje 90. člena ZDR-1.

13. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o višini denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi tožnika sodno razvezalo in tožniku namesto reintegracije prisodilo denarno povračilo v višini petih (povprečnih) plač zadnjih treh mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je kot relevantne okoliščine pravilno upoštevalo: da je tožnik pri toženi stranki delal dve leti, da je brezposeln in da nima najboljših zaposlitvenih možnosti (kot izhaja iz izpovedi tožnika), da je bila tožnikova nezmožnost za delo (bolniški stalež) kot dejanski razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tista okoliščina, ki je privedla do ugotovitve njene nezakonitosti, da je tožnik v posledici opravljanja dela za toženo stranko in v posledici okoliščin podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v psihiatrični obravnavi ter da tožnik zaradi naknadne odjave iz zavarovanja s strani tožene stranke ni mogel uveljavljati denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Glede na navedene okoliščine je odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila pravilna in tudi skladna s prisojenimi povračili v podobnih primerih. V zvezi z možnostjo tožnika uveljavljati pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pa tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnika poskušala odjaviti že takoj po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno namreč izhaja iz odgovora Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (list. št. 37). Sicer pa bi bila višina denarnega povračila petih plač povsem ustrezna že ob upoštevanju preostalih okoliščin, tj. brez ugotovitve, da je tožena stranka tožnika za nazaj odjavila iz zavarovanja in mu s tem onemogočila uveljavljanje pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Že iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka oporeka navedeni ugotovitvi sodišča prve stopnje in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka pa stroškov pritožbe ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 246/2021
• VDSS Sodba Pdp 683/2021
• VDSS sodba Pdp 1039/2015