VDSS sodba in sklep Pdp 487/2016

Jedro

Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju določbe drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točkah I, II, III, IV, V, VII, VIII, XV in XVI izreka razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da tožnici:

- obračuna bruto zneske plač za mesece oktober, november in december 2009 in od teh zneskov odvede davke in prispevke (I. - III. točka izreka);

- obračuna bruto zneske plač za maj in junij 2014, od teh zneskov odvede davke in prispevke in izplača ustrezne neto zneske s pp (IV. in V. točka izreka);

- plača odpravnino v znesku 6.204,48 EUR s pp (VI. točka izreka);

- plača odškodnino za neizkoriščen dopust za leto 2014 v znesku 767,60 EUR s pp (VII. točka izreka);

- plača odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 1.578,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila. Tek zakonskih zamudnih obresti pred 17. 6. 2014 je zavrnilo (VIII. točka izreka);

- plača regres za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 in sorazmerni del regresa za leto 2014 s pp ter od obračunanih zneskov regresa odvede akontacijo dohodnine. Tek zamudnih obresti pred 2. 7. v posameznih letih je zavrnilo (IX. - XII. točka izreka);

- obračuna dodatek do minimalne plače oziroma razliko v plači za mesece april 2012 - julij 2012, september 2012, december 2012, februar 2013, april 2013, avgust in september 2013, november 2013 in april 2014, od bruto zneskov odvede davke in prispevke in izplača ustrezne neto zneske s pp (XIII. točka izreka);

- obračuna jubilejno nagrado v znesku 756,90 EUR bruto, odvede davke in prispevke ter izplača neto znesek s pp (XIV. točka izreka);

- povrne stroške postopka 1.243,57 EUR s pp (XV. točka izreka).

Toženki je naložilo, da na račun prvostopnega sodišča plača sodno takso 242,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno zoper ugodilni del) se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni ter tožbeni zahtevek s stroškovno posledico zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. O posameznih odločitvah sodišča prve stopnje navaja:

a) Sodba prvostopenjskega sodišča glede odločitve v točkah I - III izreka sploh nima obrazložitve in se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je bilo o tem zahtevku (obračun plač za oktober - december 2009 ter plačilo davkov in prispevkov) že pravnomočno odločeno v zadevi opr. št. Pd 88/2009, na kar je toženka izrecno opozorila v odgovoru na tožbo in predlagala vpogled v navedeni spis, kar pa prvostopno sodišče ni izvedlo.

b) Glede odločitve v IV. in V. točki izreka izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi obrazložitve o tem nima, zaradi česar so podane kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je glede tega zahtevka (plači za maj in junij 2014) že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnici za ta dva meseca plačo obračunala in odvedla davke in prispevke, na naroku 11. 11. 2015 pa predložila tudi REK-1 obrazec. Prvostopno sodišče je tudi samo preverilo pri FURS in lahko ugotovilo, da toženka na dan 30. 11. 2015 ni imela neporavnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov in je torej vtoževane davke in prispevke plačala.

c) Prvostopno sodišče je v točkah VI - VIII izreka naložilo toženki, da tožnici plača odpravnino, odškodnino za neizkoriščen dopust in odškodnino za čas odpovednega roka. Glede navedene odločitve sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, nasprotujoči, izredno skopi in pomanjkljivi (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 skupaj s še 11 delavci, torej skupinsko. Opomin je bil podan 5. 6. 2014, čez 8 dni, 13. 6. 2014 pa je že poslala odpoved. V tako kratkem času toženka enostavno ni mogla odpraviti očitanih kršitev. Prvostopno sodišče je s strani toženke zatrjevane likvidnostne težave ocenilo kot neupoštevne. Izredna odpoved, ki jo je tožnica podala junija 2014 skupaj z ostalimi delavci toženke, ni zakonita, ker hkratnega večjega števila izrednih odpovedi PZ pri istem delodajalcu ni mogoče obravnavati kot individualne odpovedi. ZDR-1 sicer ne pozna instituta „odpovedi večjega števila delavcev iz krivdnih razlogov na strani delodajalca“, vendar bi bilo določila v členih 98 - 103 potrebno analogno uporabiti tudi v takih primerih. Hkratna odpoved desetih delavcev je toženki povzročila 44,44 % izpad delovne sile v proizvodnji, s čimer se je delež invalidov povečal na 70 %, kar je toženki praktično onemogočilo nadaljevanje poslovanja. Prvostopno sodišče sploh ni upoštevalo, da je toženka invalidsko podjetje in da mora biti delež zaposlenih invalidov najmanj 40 %. Prav tako v zvezi s pritožbenimi navedbami ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pač pa je neutemeljeno ugotovilo, da posvetovanje tožnice s sindikatom ni nezakonito, kot tudi to, da je več delavcev istočasno podalo odpoved. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ni opravilo poizvedb pri Zavodu RS za zaposlovanje in ni vpogledalo v relevantne listine v spisih naslovnega sodišča, je v posledici bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je privedlo do nezakonite odločitve. Odločitev, da je zakonita takšna skupinsko podana odpoved PZ predstavlja kršitev ustavnih določb o podjetništvu (74. člen Ustave RS). Če bo toženka morala tožnici in ostalim delavcem poravnati prisojene denarne zahtevke, bo primorana prenehati s poslovanjem, s čimer bodo brez zaposlitve tudi vsi zaposleni invalidi. S tem bodo kršene tudi pravice invalidov (člen 50 in 52 Ustave RS). Nenazadnje je prvostopno sodišče z ugotovitvijo o zakonitosti podane odpovedi PZ kršilo tudi pravico do enakega varstva po 14. členu Ustave RS, saj ni mogoče razumeti, zakaj bi bil delodajalec, ki poda redno odpoved PZ večjemu številu delavcev, v ugodnejšem položaju kot delodajalec, ki mu je večje število delavcev podalo izredne odpovedi PZ.

d) Prvostopno sodišče je o obravnavanih denarnih zahtevkih nepravilno razsodilo tudi po višini. Osnovo za odpravnino po 108. členu ZDR-1 predstavlja povprečje plač zadnjih treh mesecev. Tožnica zadnje plače za maj 2014 ni izkazala v višini, kot ji je bila obračunana, zato je sodišče neutemeljeno upoštevalo minimalno plačo. Enako velja za odškodnino za čas odpovednega roka. Pri tem pa je med izrekom sodbe v VIII. točki in obrazložitvijo v 8. točki nedopustno nasprotje, saj je v izreku prisojen neto znesek, v obrazložitvi pa kot bruto znesek. Tudi glede števila dni neizkoriščenega dopusta tožnice je prvostopno sodišče spregledalo, da je toženka v vlogi z dne 10. 11. 2015 nasprotovala temu številu. Ponovno je med izrekom sodbe v VII. točki in obrazložitvijo v 9. točki nedopustno neskladje, saj se v obrazložitvi navaja pravica do nadomestila, v izreku pa je prisojena odškodnina (v neto znesku, brez obračuna davkov in prispevkov). Poleg tega po uveljavljeni sodni praksi (npr. sodba opr. št. Pdp 960/2012) ni pravne podlage, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tožnica je na zaslišanju povedala, da je bila na prisilnem dopustu, vendar ne ve koliko dni. V postopku po nasprotni tožbi pa je tožnica navedla, da je bila na dopustu vse od sestanka, na katerem je bila seznanjena o težki ekonomski situaciji toženke, do prenehanja delovnega razmerja v juniju 2014.

e) Prvostopno sodišče je v točkah IX - XII izreka toženki naložilo plačati regres za letni dopust ter obračunati in izplačati jubilejno nagrado. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo navedbe toženke, da od leta 2011 ni izplačevala regresa in jubilejnih nagrad zaradi likvidnostnih težav, ni pa izvedlo nobenega dokaza v potrditev toženkinih težav in ni upoštevalo, da je toženka invalidsko podjetje.

f) Prvostopno sodišče je v XIII. točki izreka tožnici prisodilo tudi dodatek do minimalne plače, pri tem pa ni upoštevalo, da tožnica ni dosegala 100 % norme v skladu s Pravilnikom o ugotavljanju delovne uspešnosti delavcev. Neutemeljena je ugotovitev, da tožnica in ostali delavci niso bili ocenjeni po pravilniku. Kako je bilo to ugotovljeno v razlogih sodbe ni razvidno, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za isto kršitev gre tudi, ker je sodišče prve stopnje dodatek do minimalne plače za april 2013 prisodilo kar dvakrat.

Toženka priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe toženke kot neutemeljene in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, potrdi sodba sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopno sodišče pri odločitvi v točkah I, II in III izreka izpodbijane sodbe spregledalo, da je bilo o teh zahtevkih že pravnomočno razsojeno v zadevi opr. št. Pd 88/2009 in da kljub izrecnemu predlogu v ta spis ni vpogledalo. Iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku 11. 11. 2015, je razvidno, da je bil izveden dokaz s prečitanjem vseh listin v spisu po popisu prilog A, B in C in tistega dne prejetih listin, kar pomeni, da je bila prečitana tudi priloga B/24, pod katero je popisana sodba opr. št. Pd 88/2009. V tej sodbi je bilo pod 2. točko izreka razsojeno tudi, da je toženka dolžna tožnici za čas od 5. 9. 2009 dalje do ponovnega nastopa na delo obračunati in izplačati plače. Glede na navedeno obdobje je res vanj zajeto tudi obdobje za oktober do december 2009, ki je predmet zahtevka v tem sporu. Vendar je bilo v zadevi opr. št. Pd 88/2009 o plačah za navedene mesece odločeno le opisno, ne pa tudi zneskovno. To pomeni, da je bilo odločeno le o temelju zahtevka, zaradi česar pa ni mogoče trditi, da je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno (res iudicata).

Utemeljeno pa pritožba opozarja na kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje o odločitvah o zahtevkih iz I. - III. točke izreka sodbe dejansko nima obrazložitve. Zato ima izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

7. Enako je utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe. Tudi glede te odločitve (o plačah za maj in junij 2014) ni nobene obrazložitve in se zato sodbe v tem delu ne more preizkusiti.

8. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je izredna odpoved PZ, ki jo je tožnica podala toženki 13. 6. 2014 po 4. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), nezakonita in zato tožnica nima pravice do vtoževane odpravnine, odškodnine za neizkoriščeni dopust in odškodnine za čas odpovednega roka. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec (ki je bil po pritožbenih navedbah tožene stranke plačilni dan), temveč šele v dnevih ob koncu meseca (28. 1. 2014, 26. 2. 2014, 28. 3. 2014, 29. 4. 2014) in da je plačo za april 2014 prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 13. 6. 2014. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1 in da je bil za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (pri čemer iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožena stranka v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1 izpolnila svoje obveznosti oziroma odpravila kršitve v smislu plačila zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih plač - enaka odločba VSRS opr. št. VIII Ips 47/2016 z dne 17. 5. 2016).

9. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožena stranka plačo v spornem obdobju obračunala in izplačala prepozno iz razloga, ker je bila nelikvidna, ta nelikvidnost pa naj bi bila posledica slabega dela delavcev tožene stranke. Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (seveda ob upoštevanju določbe drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač. Glede na jasno zakonsko določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, da lahko uveljavlja ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi le delavec, so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na pravico do učinkovitega sodnega varstva v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1. Po 4. členu ZDR-1 se delavec v delovni proces k delodajalcu vključi prostovoljno, zato lahko tudi iz njega izstopi prostovoljno in neodvisno od delodajalčeve volje (prvi odstavek 83. člen ZDR-1, 111. člen ZDR-1). Iz tega razloga delodajalec tudi ne more izpodbijati delavčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec pa ima možnost, da v primeru, če delavec od njega vtožuje izplačilo odpravnine in odškodnine po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, uveljavlja nezakonitost delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj lahko le zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja pravno podlago za pridobitev pravice do odpravnine in odškodnine po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1. Kot je bilo že ugotovljeno, tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica skupaj z ostalimi delavci, ki so podali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1, zlorabila ta institut. Če delodajalec svojih obveznosti do delavcev ne izpolnjuje ali krši njihove pravice (ki jih opredeljuje prvi odstavek 111. člena ZDR-1), imajo ti delavci zakonsko pravico podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato o kakršnihkoli zlorabah tega instituta v primeru podaje takšnih izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti (niti takrat, če izredno odpove pogodbe o zaposlitvi večje število delavcev).

11. Povsem neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker niso bile spoštovane določbe ZDR-1, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (členi pod 98 do 103 ZDR-1). Te določbe ZDR-1 veljajo izključno za primer, ko delodajalec ugotovi, da bo iz poslovnih razlogov (torej ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali drugih podobnih razlogov na strani delodajalca - 1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) postalo nepotrebno delo določenega (večjega) števila delavcev v 30 dneh, ne pa v primeru, ko več delavcev poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1. S posebno zakonsko ureditvijo glede odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (ki temelji tudi na mednarodno pravni ureditvi, npr. Direktiva Sveta 98/59/ES) se povečujejo obveznosti delodajalca v primeru takšnih odpovedi (obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikati, obveznost obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje, izdelava programa razreševanja presežnih delavcev), teh obveznosti pa nikakor ni mogoče prenesti na delavce, ki podajajo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke o kršitvah več členov Ustave RS, do katerih naj bi prišlo zaradi neupoštevanja določb ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

12. Nebistvene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je delavce obvestila o zamiku izplačila plač, da je tožena stranka invalidsko podjetje (torej pravna oseba s posebnim statusom), oziroma da je v preteklih letih svojim delavcem plače izplačevala pravočasno, saj to na zakonitost tožničine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima nikakršnega vpliva. Nebistvene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da pomeni zamuda pri izplačilu plač le lažjo kršitev njenih obveznosti iz delovnega razmerja, kar naj bi pomenilo, da je tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi zato nezakonita. S tem, ko je zakonodajalec tudi to kršitev uvrstil med kršitve, ki so razlog za podajo delavčeve izredne odpovedi, jo je dejansko okvalificiral kot tako hudo kršitev, da lahko zaradi nje delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ocena tožene stranke, ki se nanaša na težo te kršitve, je za rešitev tega individualnega delovnega spora torej irelevantna.

13. Neutemeljena je pritožba zoper višino prisojenega zneska odpravnine, ki tožnici pripada na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1, in sicer v višini skladno s 108. členom ZDR-1. V prvem odstavku tega člena je določena osnova za izračun odpravnine kot povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel oziroma bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Toženka se pritožuje zoper določitev te osnove, ker je prvostopno sodišče upoštevalo pri izračunu osnove minimalno plačo za maj 2014, namesto da bi se upoštevala dejanska plača, česar pa tožnica sploh ni izkazala. Ob taki pritožbeni trditvi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po členu 108/1 ZDR-1 mogoče upoštevati pri izračunu osnove tudi plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. V takem primeru bi tožnici morala biti obračunana najmanj z zakonom določena minimalna plača, nikakor ne manj, lahko le več. S tem, ko tožnica pri izračunu za določitev osnove za izračun odpravnine predlagala, da se upošteva minimalna plača v spornih mesecih, je ravnala kvečjemu v korist toženke. Zato je tudi prvostopno sodišče tak izračun pravilno in zakonito upoštevalo in tožnici prisodilo odpravnino v znesku 6.204,48 EUR s pp (VI. točka izreka izpodbijane sodbe).

14. Utemeljena je pritožba zoper VIII. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je prvostopno sodišče tožnici prisodilo odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 1.578,30 EUR neto s pp. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe tožnici prisodilo bruto znesek, od katerega je potrebno najprej odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zamudnimi obrestmi, v izreku sodbe pa je bil tožnici isti znesek prisojen kot neto znesek. Pravilna je tudi trditev, da gre zaradi navedenega za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma so si ti razlogi med seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da tožnici na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 pripada odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v trajanju 60 dni in tožnici prisodilo dve minimalni plači v skupnem znesku 1.578,30 EUR bruto. Pravilen je tudi zaključek, da je od tega zneska potrebno plačati davke in prispevke. Vendar ker prvostopno sodišče ob pravilni obrazložitvi tega ni upoštevalo v izreku sodbe, je storilo zatrjevano kršitev določbe pravdnega postopka. Zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti.

15. Pritožba je utemeljena tudi zoper VII. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino za neizkoriščen dopust za leto 2014 v znesku 767,60 EUR neto s pp.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na neskladje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, ker je v izreku uporabljen termin „odškodnina“, v obrazložitvi pa termin „nadomestilo“. Samo zaradi tega odločitev ne more biti nezakonita. Res pa je, da delavcu ob določenih okoliščinah za neizrabljeni dopust pripada nadomestilo, kot se ta termin uporablja v Direktivi 2003/88/ES.

Prvostopno sodišče je v celoti (po temelju in višini) sledilo zahtevku tožnice. Glede samega temelja za priznanje vtoževanega nadomestila je pravilen zaključek, da tožnica zaradi ravnanj toženke dejansko ni mogla izkoristiti svoje pravice do izrabe dopusta. Zaradi nezakonitih ravnanj toženke je tožnica utemeljeno podala izredno odpoved PZ, ki je učinkovala brez odpovednega roka in zato tožnica letnega dopusta ni mogla izrabiti oziroma je to pravico izgubila, pri tem pa tožnici ni mogoče očitati, da bi lahko vnaprej predvidela nastanek vzroka, ki ji bo onemogočal izrabo dopusta. Zato je njen zahtevek po samem temelju utemeljen.

Tožnica je trdila, da ji je za leto 2014 pripadalo 27 dni letnega dopusta in da ga je izkoristila 8 dni, za razliko 19 dni pa zahtevala „odškodnino“. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da toženka dejstva o 19 dnevih neizkoriščenega dopusta ni prerekala, kar pa ni res. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na svoje navedbe v 8. točki pripravljalne vloge z dne 10. 11. 2015, kjer je smiselno pritrdila, da je tožnica v letu 2014 izrabila 8 dni dopusta. Utemeljeno pa je toženka tudi opozorila, da je bila tožnica v letu 2014 upravičena le do sorazmernega dela dopusta. Na podlagi prvega odstavka 161. člena ZDR-1 ima namreč delavec, ki mu v koledarskem letu preneha delovno razmerje, pravico le do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je potrebno od prisojenega zneska nadomestila najprej odvesti davke in prispevke, delavcu pa izplačati le neto znesek z obrestmi, česar prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo.

Prvostopno sodišče je o obravnavanem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo in zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

16. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke v zvezi z regresom za letni dopust (IX. do XII. točke izreka izpodbijane sodbe). Na podlagi tretjega odstavka 131. člena ZDR-1 se lahko s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa od 1. julija tekočega koledarskega leta, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega leta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevane likvidnostne težave tožene stranke na samo višino regresa za letni dopust, ki pripada tožnici, nimajo nobenega vpliva, saj nelikvidnost vpliva le na datum izplačila regresa za letni dopust. Tožena stranka pa ob tem ni dokazala, da bi bila nelikvidna, prav tako pa ni navedla, katera pogodba na ravni dejavnosti naj bi zanjo veljala. Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne podlage, da bi določilo drugačen datum zapadlosti vtoževanega regresa za letni dopust od tistega, ki ga določa drugi odstavek 131. člena ZDR-1 (oziroma ga je za leto 2012 določal drugi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

17. Neutemeljena je pritožba in očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v XIII. točki izreka izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče je v tem delu sodbe tožnici prisodilo za sporno obdobje dodatek do minimalne plače oziroma razliko v plači. Za takšno odločitev je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ima v tem delu vse razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju.

Res je sicer, da je v zadnji alineji XIII. točke izreka navedeno, da se tožnici prisodi razlika v plači za april 2013 in da na prvi pogled izgleda, kot da bi bila tožnici za ta mesec dvakrat prisojena različna zneska (v 8. in 12. alineji), vendar pa je očitno, da gre za tiskarsko napako in da je bila razlika prisojena za april 2014. Navedena napaka tudi nič ne vpliva na obveznosti toženke, saj so zamudne obresti pravilno prisojene za obdobje od 19. 5. 2014 dalje. Zato takšna napaka ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je glede odločitve v XIII. točki izreka izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, da gre v spornem obdobju za zneske, ki jih je toženka v tožničinih plačilnih listah (A4 - A27) odštela od plače in prikazala kot odbitek na podlagi rezultatov dela, pri čemer so ti zneski enaki, kot so navedeni v rubriki „razlika do minimalne plače“. Toženka je navedene odbitke opravičevala kot odbitke zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, za kar je imela pravno podlago v Pravilniku o ugotavljanju delovne uspešnosti (B32). Toženka tudi v pritožbi trdi, da so njeni odbitki od plače temeljili na ugotovitvi, da tožnica z rednim delom po normi ni dosegla pričakovanih 100 % ampak vedno nižji odstotek. Ob tem pa napada zaključke prvostopnega sodišča, da tožnica (in ostali delavci) niso bili ocenjeni po pravilniku ter ugotovitev, da ni bilo mogoče najti povezave med procentom dosežene norme in odbitkom pri plači. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, da tožnica ni bila ustrezno ocenjena po Pravilniku o ugotavljanju delovne uspešnosti. Pravilna je ugotovitev, da je na podlagi 6. člena Pravilnika iz naslova zmanjšanja delovne uspešnosti mogoče znižati plačo delavca največ za 10 % delavčeve osnovne bruto plače. Vendar dejansko znižanje določi šele vodja in tehnični vodja na podlagi (osnovi) predloga neposrednega vodje. Ta predlog mora biti v pisni obliki in ustrezno obrazložen. O dejanskem znižanju plače mora biti delavec obveščen. Glede na navedena določila v Pravilniku je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da toženka niti s svojim zaslišanjem niti z zaslišanjem bivšega direktorja niti z zaslišanjem ostalih prič ni dokazala, da bi določila negativno uspešnost skladno z določili Pravilnika. Ob tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tudi iz predloženih listinskih dokazov ni razvidno, da bi bila „negativna ocena delovne uspešnosti“ ter na tej podlagi „določitev dejanskega znižanja plače“ dejansko izdelana. Zato toženka ni imela nobene pravne podlage, da je tožnici v spornem obdobju zniževala plačo. Posledično je pravilna tudi ocena prvostopnega sodišča, da je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen.

18. Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev v XIV. točki izreka sodbe (o jubilejni nagradi), vendar svoje pritožbe v tem delu z ničemer ne utemeljuje. Ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na Kolektivno pogodbo za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nasl.), ki v 2. alineji prvega odstavka 58. člena določa, da delavcu za 20 let skupne delovne dobe ali delovne dobe pri zadnjem delodajalcu pripada jubilejna nagrada v višini ene in pol najnižje osnovne plače prvega tarifnega razreda po tej kolektivni pogodbi. Najnižja osnovna plača prvega tarifnega razreda je bila določena v 1. členu Dodatka št. 6 k tej kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 10/2010) in je znašala 504,60 EUR. Na podlagi navedenega je prvostopno sodišče tožnici pravilno prisodilo vtoževano jubilejno nagrado v znesku 756,90 EUR bruto.

19. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe toženke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka in o obveznosti toženke za plačilo sodne takse (XV. In XVI. točka izreka).

21. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (točke I - V, VII in VIII ter XVI izreka) in v tem delu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (člen 354/1 in člen 355 ZPP). V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP in se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

23. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku najprej odpravi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nato na podlagi izvedenega dokaznega postopka o zadevi ponovno odloči. V delu zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljeni dopust pa naj ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovi dejansko število dni neizrabljenega dopusta.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 376/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 605/2008
• VDSS sodba Pdp 1073/2013