VDSS sodba Pdp 613/2016

Jedro

Pravdni stranki sta se dogovorili za konkurenčno klavzulo le za primer, če bi toženec sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ali če bi jo po toženčevi krivdi odpovedala tožeča stranka. Stranki se v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da konkurenčna klavzula velja tudi v primeru, če pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, ki skladno s 75. členom ZDR predstavlja enega od zakonsko določenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v pogodbi o zaposlitvi določena konkurenčna klavzula toženca ne zavezuje, oziroma niti ne velja, ker je tožencu delovno razmerje prenehalo s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi odpovedi s strani katere od strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se dogovor v 3. točki Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjen med tožečo stranko in toženo stranko, ki se glasi: „Delodajalec in delavec se dogovorita in soglašata, da konkurenčna klavzula, kakor je določena v 17. členu veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2011, s podpisom tega sporazuma preneha“, razveljavi (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Dogovor v 3. točki Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjen med tožečo stranko in toženo stranko, ki se glasi: „Delodajalec in delavec se dogovorita in soglašata, da konkurenčna klavzula, kakor je določena v 17. členu veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2011 s podpisom tega sporazuma preneha“, je ničen“. (točka II izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 590,11 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ali podrednemu tožbenemu zahtevku, oziroma da sodbo razveljavi v I., II. in III. točki ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče, dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo ključno dejstvo in sicer, da je tožena stranka tista, ki je pripeljala osebo, s katero naj bi tožeča stranka sodelovala pri pogajanjih in pri predstavitvi produktov, know-how-a, blagovne znamke, avtorskih del in celotnega projekta, na katerem bi morebiti stranke lahko sodelovale. Tožena stranka je ves čas sodelovala pri pogajanjih, poznala vsebino le-teh in razpolagala z informacijami, da je lahko le-te skupaj z A.A. razvila v konkurenčni družbi. Tožeča stranka je natančno opisala sosledje dogodkov, hkrati pa predlagala tudi zaslišanja več prič, med drugim B.B. in C.C., ki bi izpovedala o načrtovanem prehodu tožene stranke in ostalih zaposlenih k družbi D.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje povsem napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma se do navedb tožeče stranke sploh ni opredelilo. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Sodišče je dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja zahtevo po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, obseg te odvisnosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja ter je posledično napačno sprejelo zaključke o tem, da med strankama ni prišlo do dogovora, da tožeča stranka ni izrecno zahtevala, da tožena ne bo sodelovala z A.A.. Tožena stranka je dne 17. 1. 2013 (kot družbenik) izstopila iz tožeče stranke, do takrat je bila tudi poslovodja tožeče stranke.

Tožena stranka je ostale družbenike dne 1. 2. 2013 z elektronskim sporočilom prvič obvestila o tem, da se A.A. zanima za prevzem ali sodelovanje s tožečo stranko. Prav tako je sporočila, da je A.A. pripravljen priti v Slovenijo na pogajanja okoli 15. 1. 2013. Opozarja, da tožeča stranka nikoli ne bi podpisala sporazuma s takšno klavzulo, če ne bi tožena stranka zagotovila, da ne bo sodelovala z A.A. in v koliko bi vedela, da bo tožena stranka svojo pozicijo izkoristila za ustanovitev oziroma sodelovanje v konkurenčni družbi. Opozarja, da so takoj po izstopu tožene stranke za prenehanje delovnega razmerja zaprosili tudi ostali zaposleni pri tožeči stranki in sicer E.E., F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J., vsi usklajeno dne 28. 1. 2013. To je le eno izmed predstavljenih dejstev, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Vsi so se naknadno zaposlili pri družbi D., katere družbenik in poslovodja je tudi tožena stranka. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem računalniške stroke, s čemer je kršilo 22. člen Ustave RS. Izvedenec naj bi pojasnil, da je tožena stranka družbi D. omogočila, da razvije konkurenčne produkte. Sodišče prve stopnje se ni resno opredelilo, zakaj ni dopustilo izvedbe dokazov, čeprav so bili ti predlagani, oziroma je tožeča stranka navedla konkretne in dovolj obsežne razloge. Sodišče prve stopnje je zaslišalo samo dve priči in pravdni stranki, kljub takšni občutljivosti predmetnega spora in kljub dejstvu, da ugotovitev, ali je bila na strani tožeče stranke povzročena zmota, ni enostavna in enoznačna. Poudarja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke povedal, da je bila konkurenčne klavzula izvzeta prav v primeru izpolnitve dveh pogojev s strani tožene stranke. Hkrati pa je v nadaljevanju izpovedi zakoniti zastopnik izpovedal, da je sam pripravil sporazum oziroma sprejel odločitev kot jo je, kar povsem jasno izkazuje, da je ob upoštevanju navedbe, da bo sklenil sporazum zgolj primeru, da bosta izpolnjena navedena pogoja, povsem jasno, da je bila na strani tožeče stranke prisotna zmota, saj ob neizpolnitvi pogojev takšne odločitve ne bi sprejel. Tožena stranka je v sodelovanju z A.A. premišljeno in načrtno izvedla več dejanj, katerih končni cilj je bil prevzem delovne ekipe tožeče stranke, kot tudi to, da pogajanja tožene stranke in A.A. z ostalimi družbeniki niso bila nikoli zasnovana z namenom uspešnega zaključka oziroma dogovora med udeleženci pogajanj.

Tožeča stranka je prepričana, da je napačno stališče sodišča prve stopnje tudi v zvezi z ničnostjo sporazuma. S svojim ravnanjem je namreč tožena stranka kršila temeljna načela obligacijskega prava, saj morajo v skladu z določbo 5. člena OZ stranke pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Gre za temeljno načelo obligacijskega prava in standard, ki služi ocenjevanju prostega urejanja obligacijskih razmerij. Zakon kogentno prepoveduje tudi ravnanje, ki sicer ni nemoralo, temveč le prizadene interese nasprotne stranke. Ravnanje tožene stranke, ko je vede zapeljala tožečo stranko k sklenitvi sporazuma, za katerega je očitno, da je sklenjen v škodo tožeče stranke, je torej v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožena stranka je tekom postopka vedela, kar izhaja iz njenih dejanj, da bo po sklenitvi sporazuma sodelovala z A.A., pri čemer je vedela, da tožeča stranka ne bi sklenila izpodbijanega sporazuma, v kolikor bi tožena stranka tako voljo tudi izjavila. Gre za izzvano zmotno, ki temelji na nepoštenosti. Skladno s stališči pravne teorije je mogoče prevaro storiti z neresničnimi trditvami, konkludentnim ravnanjem in pa tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih stranka ne bi smela zamolčati. Tožena stranka je zmoto pri tožeči stranki povzročila s tem, ko je kljub temu, da je vedela iz kakšnih nagibov tožeča stranka sklepa izpodbijani sporazum, tožeči stranki zamolčala svoj namen sodelovati z A.A., kar je s tem, ko je postala družbenik in poslovodja družbe D., v kateri je družbenik in poslovodja tudi A.A. tudi uresničila.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Z zavrnitvijo izvedbe nekaterih, s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, in sicer z zaslišanjem prič B.B. in C.C., ki bi izpovedali o načrtovanem prehodu tožene stranke in ostalih zaposlenih k družbi D., in neimenovanjem sodnega izvedenca računalniške stroke, sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožeče stranke do sodelovanja v postopku v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma do poštenega sojenja in varstva pravic, saj izvedba teh dokazov ni bila potrebna glede na ugotovljeno dejansko stanje in glede na pravno podlago. Ker namreč tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec pri podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zavedel predstavnika tožeče stranke v zmoto, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali je toženec sodeloval oziroma pripravljal odhod ostalih delavcev od tožeče stranke, in sicer E.E., F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J., k družbi D.. Zato izvedba dokazov z zaslišanjem prič ne bi vplivala na drugačno odločitev v zadevi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni bila v zmoti, tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ali je toženec z novo zaposlitvijo dejansko konkuriral tožeči stranki in s svojimi znanji povzročil, da je lahko konkurenčna družba razvila produkt na podlagi znanj, ki jih je prej razvila tožeča stranka. V tem delu torej pritožbeni očitki o podanih kršitvah pravdnega postopka niso utemeljeni, posledično pa tudi ni mogoče sklepati, da bi bilo zaradi zaradi neizvedbe nekaterih dokazov zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev ustavnih pravic (22., 23. in 25. člen URS) in konvencijske pravice (6. člen EKČP) se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi ugovori, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

7. Toženec je bil po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje družbenik tožeče stranke do 17. 1. 2013, ko je iz družbe kot družbenik izstopil. Pri tožeči stranki je bil zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2011, za nedoločen čas, na delovnem mestu „vodja razvojnih projektov in komunikacij“. Opravljal je tudi funkcijo direktorja tožeče stranke. V pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 2011 sta stranki v 17. členu določili, da če bo delojemalec (toženec) sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi ali pa jo bo po njegovi krivdi odpovedal delodajalec (tožeča stranka), velja naslednji sporazum, in sicer, da delojemalec po prekinitvi te pogodbe najmanj eno leto ne sme uporabljati imena podjetja K. v kakršnihkoli objavah oziroma oglaševanjih, ne sme imeti lastniškega oziroma delovnega razmerja s konkurenčnim podjetjem, ne sme novačiti oziroma poslovati s katerokoli stranko oziroma identificirano morebitno stranko podjetja. Prav tako delavec ne sme novačiti in ponujati delovnega razmerja ali najemati zaposlenih oziroma neodvisnih predstavnikov podjetja.

8. Glede na formulacijo konkurenčne klavzule sodišče prve stopnje sicer proti koncu obrazložitve ugotovi, da sta se stranki dogovorili za konkurenčno klavzulo le za primer, če bi toženec sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ali če bi jo po toženčevi krivdi odpovedala tožeča stranka. Stranki se v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da konkurenčna klavzula velja tudi v primeru, če pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, ki skladno s 75. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.; ZDR) predstavlja enega od zakonsko določenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v pogodbi o zaposlitvi določena konkurenčna klavzula toženca ne zavezuje, oziroma niti ne velja, ker je tožencu delovno razmerje prenehalo s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2013 (A1) in ne zaradi odpovedi s strani katere od strank.

9. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem v celoti strinja, saj iz sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi izhaja, da stranki sporazuma ugotavljata, da obstaja obojestranski interes, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 24. 12. 2011, št. pogodbe ..., prekine z dnem 31. 1. 2013 in s tem dnem delodajalec delavca odjavi iz obveznih zavarovanj. Že na podlagi te ugotovitve bi lahko sodišče prve stopnje brez nadaljnjega obravnavanja zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je pristala na sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Glede na tak sporazum ne more biti niti upoštevna določba sporazuma, da se delavec in delodajalec dogovorita in soglašata, da konkurenčna klavzula, kakor je določena v 17. členu veljavne pogodbe o zaposlitvi, s podpisom tega sporazuma preneha, saj ni pravne podlage, na podlagi katere bi bil toženec dolžan spoštovati konkurenčno klavzulo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka bi lahko sklenila tak dogovor le v primeru, ko bi toženec podal (enostransko) odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi takrat nastal pravni položaj, ko bi stranki lahko sporazumno pisno dogovorili prenehanje konkurenčne klavzule po 40. členu ZDR.

10. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da toženec pri tožeči stranki ni povzročil pravno relevantne zmote, na podlagi katere bi lahko tožeča stranka uveljavljala razveljavitev sporazuma. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne pravne podlage in sicer, da lahko v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZDR delodajalec in delavec sporazumno dogovorita prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule. Ker ZDR nima drugih določb o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR, pri svoji odločitvi smiselno uporabilo splošna pravila civilnega prava. Po določbi prvega odstavka 49. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., OZ) lahko ena stranka pogodbe zahteva razveljavitev le-te, kadar je zmota bistvena, če je ena stranka povzročila zmoto pri drugi stranki ali jo je držala v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni bila v zmoti, ko je s tožencem sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Upoštevalo je izpoved toženca, da je 18. 1. 2013 članom upravnega odbora družbe K., ki je lastnica tožeče stranke, L.L., M.M. in N.N. poslal elektronsko sporočilo, da ne more več delovati kot direktor tožeče stranke in da se izvedejo postopki glede odpovedi njegovega delovnega razmerja. Z novim direktorjem tožeče stranke O.O. sta pričela s primopredajo poslov. Takrat sta se pogovarjala zgolj o primopredaji poslov in ne o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Toženec je dne 4. 2. 2013 po elektronski pošti od direktorja O.O. prejel sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je še isti dan podpisal ter podpisan izvod poslal nazaj O.O.. Dne 12. 2. 2013 pa mu je Peter Mulec poslal po elektronski pošti tudi z njegove strani podpisan sporazum. Toženec se ni spomnil, da bi se karkoli ali kadarkoli pogovarjal o vsebini sporazuma. Poudaril je, da niti M.M., L.L. ali kdorkoli drug pri tožeči stranki od njega ni zahteval, da poda zagotovilo, da ne bo opravljal dela ali kako drugače posloval z A.A.. Če bi takšno zagotovilo od njega zahtevali, ga ne bi dal že iz načelnih razlogov. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved dokazno ocenilo tako, da je štelo, da toženec tožeči stranki ni izrecno izjavil ali se z njo ustno dogovoril, da ne bo opravljal dela ali kako drugače poslovno sodeloval z A.A.. Tudi iz izpovedi direktorja tožeče stranke in prič M.M. ter L.L. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni podal take zaveze. Zakoniti zastopnik tožeče stranke, direktor O.O. je namreč izpovedal, da je s tožencem sklenil sporazum o prenehanju, ki ga je pripravil s pomočjo odvetnika. Glede zahteve o nesodelovanju z A.A. pa naj bi se toženec in družbenika M.M. in L.L. dogovorili že pred podpisom sporazuma, pri čemer sam na teh sestankih ni bil prisoten. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bistveno to, kar sta se s tožencem dogovorila M.M. in L.L., pri čemer je M.M. izpovedal, da je po razgovorih januarja 2013 toženec dne 17. 1. 2013 njemu povedal oziroma zagotovil, da če se ne bodo uspeli dogovoriti (z A.A.), da on (toženec) na tak način z A.A. ne bo delal. Tožencu naj bi se po izpovedi priče zdela A.A. ponudba nepoštena, zato z njim ni nameraval sodelovati, če navedeni ne bi spremenil ponudbe za sodelovanje. To je bilo tudi vse, kar se je priča s tožencem pogovarjala glede njegovega sodelovanja z A.A.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izpovedi M.M. izhaja, da se sam s tožencem ni izrecno in jasno dogovoril, da (toženec) ne sme sodelovati z A.A., oziroma, da mu tega toženec ni nikoli izrecno zagotovil. Prav tako je ugotovilo, da M.M. tega od toženca ni izrecno zahteval. L.L. pa je izpovedal, da je sporazum o prenehanju pogodbe podpisal direktor po njihovem nalogu, da sam pri pripravi sporazuma ali določanju njegove vsebine ni sodeloval ter se je glede sodelovanja z A.A. pogovarjal s M.M.. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene teh dokazov pravilno ugotovilo, da se tožeča stranka in toženec nikoli nista izrecno in jasno ustno dogovorila, da toženec ne bo poslovno sodeloval z A.A.. Tožeča stranka tako po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni dokazala, da bi prišlo do takšnega ustnega dogovora in izrecnega zagotovila toženca, oziroma da je bilo iz tega razloga v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi določeno, da konkurenčna klavzula s podpisom tega sporazuma preneha. Upoštevalo je tudi, da je sporazum pripravila tožeča stranka sama, ki bi lahko konkurenčno klavzulo bodisi pustila v veljavi ali jo omejila glede sodelovanja toženca z A.A.. Vendar tega ni storila, kar kaže na to, da je podpisan sporazum izraz njene prave in resne volje. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izpovedbe direktorja tožeče stranke, da mu je toženec ustno zagotovil, da ne sodeloval z A.A.. Pritožbeno sodišče ne dvomi v takšno dokazno oceno, saj je o tem, zakaj je verjelo tožencu oziroma štelo, da tožeča stranka ni dokazala zmote, sodbo ustrezno obrazložilo in pojasnilo, zakaj ni mogoče upoštevati izpovedi direktorja O.O.. Ker torej ni dokazano, da bi toženec z lažnim prikazovanjem dejstev tožečo stranko zavedel v zmoto oziroma jo pustil v zmoti, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pri tožeči stranki taka zmota ni bila prisotna v času podpisa sporazuma.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma oziroma dogovora v 3. točki tega sporazuma. Po prvem odstavku 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V četrtem odstavku 39. člena OZ je tudi določeno, da je pogodba nična, če nima podlage ali je ta nedopustna. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prislinimi predpisi ali z moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ZDR dovoljuje sklenitev sporazuma o prekinitvi konkurenčne klavzule, zato je štelo, da podlaga ni nedopustna oziroma nemoralna, prav tako pa je tudi pravilno zavrnilo trditve tožeče stranke, da naj bi toženec kršil načelo vestnosti in poštenja s svojim ravnanjem. Svojo odločitev je utemeljeno oprlo na predhodno ugotovitev, da toženec tožeče stranke ni zavedel v zmoto oziroma jo držal v zmoti, zato njegovo ravnanje ni bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki se zahteva od vsakega udeleženca v obligacijskih razmerjih. Ker je torej sporazum kot tak dopusten, ker je bil sklenjen brez ravnanja stranke, ki bi bilo v nasprotju z moralnimi načeli oziroma pravili OZ, je bil tožbeni zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnjen. V zvezi s tem so torej neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka teoretično opredeljuje zmoto oziroma ravnanje, ki pomeni zmoto ter navezuje ta stališča na ravnanje toženca, ki naj bi pri njej povzročila zmoto pri sklepanju sporazuma.

13. Pritožbeni razlogi niso podani, niti ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

16. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 319/2005
• VDS sodba in sklep Pdp 1122/2000
• VDS sodba Pdp 519/2001